Največji slovenski jezikoslovec 19. stoletja pater Stanislav Škrabec v širši mednarodni strokovni javnosti postaja prepoznaven kot odkritelj teorije performativnosti.

Zasluge za to priznanje gredo raziskavi dr. Igorja Ž. Žagarja in dr. Matejke Grgič, ki sta jo avtorja leta 2004 objavila v knjigi 'Čas in dejanje v jeziku', konec minulega leta pa je v angleškem prevodu izšla pod naslovom 'How to Do Things with Tense and Aspect - Performativity before Austin' pri ugledni angleški založbi Cambridge Scholars Publishing.

Dr. Igor Ž. Žagar in Matejka Grgič sta v svojem delu dokazala, da je teorijo performativnosti razvil, utemeljil in argumentiral pater Stanislav Škrabec skoraj petdeset let pred enim najbriljantnejših oxfordskih predstavnikov analitične filozofije Johnom I. Austinom.

Performativni (izvršilni govor) imenujemo tiste izjave, s katerimi se neposredno opravlja ali dogaja tisto, kar je naznačeno. To niso povedi o dogajanju, ki je od povedi različno. To so izjave, ki dejanj ne opisujejo, temveč jih kar izvršijo. Nekateri to imenujejo govorna dejanja. Z izrekanjem izjave »obljubim« se obljuba tudi zgodi. To ni poved o dejstvu obljube, temveč je dogajanje obljube (torej da besedo tudi držim). Takšnih izvršilnih izjav je veliko, npr. »čestitam vam!« ali »zelo vas cenim«. V to vrsto dejanj nekateri uvrščajo tudi izjavo »verujem«.

Odločilnega pomena je torej, da je p. Stanislav Škrabec pred Angležem Austinom (predstavnikom logičnega pozitivizma in analitične filozofije) preko jezika ali še bolje slovnice, ki pomeni način življenja, prišel do tako izjemnega spoznanja oziroma odkritja. Vsaj nekateri predstavniki analitične filozofije oziroma logičnega pozitivizma, denimo Austin in Wittgenstein, namreč pokažejo na dokončno preseženo omejevanje smiselnosti govorjenja na ugotavljajoče sodbe o izkustveno preverljivih dogodkih in dejanjih (redukcija razuma zgolj na empirično, naravoslovno področje).

Izkazalo se je, da obstajajo tudi druge uporabe govora in so smiselne. Tako p. Škrabec kot pozneje analitična filozofija nazorno pokažeta, da je religiozni govor svojevrsten. To ni osebno neprizadet in predmetni govor, ni govor o dejstvih, kakršno je naravoslovje. Vendar mu zaradi tega ne smemo odrekati smiselnosti, saj je ravno ta govor tisti, s katerim si življenje osmišljamo. V tem kontekstu sodobne filozofije p. Škrabec velja za briljantnega misleca in jezikoslovca, ki je s preroško navdihnjenostjo in ustvarjalnostjo ob koncu 19. stoletja nazorno pokazal na to, da »človek neskončno presega človeka« (B. Plascal) in ga nikakor ne moremo omejiti zgolj na empirično-naravoslovno znanost. Človek je veliko več od »kupčka materije«, je neobvladljiv in poln presenečenj in novih pričakovanj. Prav to je bit njegove neskončnosti, presežnosti, in večno novega pričakovanja, razodevanja »Lepote, večno davne, večno nove…« (sv. Avguštin).


V skednju Škrabčeve domačije bosta jutri, v četrtek, 22. marca, ob 19. uri s filozofskega, teološkega in kulturološkega vidika o p. Stanislavu Škrabcu in njegovem odkritju performativnega govora spregovorila

dr. Anton Jamnik, profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti s sedežem v Salzburgu,

in dr. Brane Senegačnik, profesor latinščine in grščine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, pesnik in publicist.

Večer bo z igranjem na lutnjo zaokrožil Boris Šinigoj, priznani filozof, pedagog in glasbenik.