Slovensko patristično popoldne z naslovom Sirsko krščanstvo je potekalo v dveh delih, v prvem so bila predavanja, v drugem pa pogovorni večer.

Aljaž Krajnc je pod naslovom Čemu aramejščina? Jezusov jezik skozi čas. Predstavil razvoj aramejščine in njene variante. Jezus je govoril galilejsko aramejščino. Sirščina je bila dialekt aramejščine. Širila se je s širitvijo kristjanov.

Kirilona, neznan semitski glas zgodnjekrščanske poetike

Br. Jan Dominik Bogataj je predstavil Kirilona, neznan semitski glas zgodnjekrščanske poetike. Povedal je, da je v Rimu študiral štiri leta tudi sirščino. Tam je slišal tudi za sirskega Kirilona, ki ga je zdaj prevedel v slovenščino in napisal obširno spremno besedo. Gre za šest pesnitev, ki se jih je ohranilo, oziroma za 2.500 verzov, ki so zdaj pod naslovom Peruti duha izšli v zbirki Sidera (njen urednik je Brane Senegačnik, izdaja pa jo založba Družina). Ta dogodek je opisal z besedami: »Tako dobivamo še eno prevedeno delo, jata se s tem počasi množi.«

S poezijo Kirilona vstopimo v srce Svetega pisma, v srce žive krščanske vere. Pesnitve zadevajo velikonočno tematiko. Podobne so krščanskim psalmom. Kirilona je razvijal svetopisemske podobe, njegova poezija učinkuje čustveno. Časovno gre za najzgodnejše obdobje sirščine, za 4. in 5. stoletje, takrat so ustvarjali sv. Efrem Sirski, sv. Jakob iz Seruga in Kirilona.

Peruti duha: Pridige v verzih iz 4. stoletja

Kirilona velja za drugega najpomembnejšega pesniškega avtorja sirske tradicije za Efremom, njegovo ustvarjanje pa umeščajo v pozno 4. stol. Identiteta tega zgodnjesirskega pesnika, ki ga danes poznamo pod imenom Kirilona, je ovita v meglo skrivnosti. V rokopisu BL Add. 14591, ki ga hrani Britanska knjižnica (The British Library), datiran pa je v 6. stoletje, je med drugimi deli ohranjeno tudi šest pesnitev, ki so jih tradicionalno pripisovali njemu; dve med njimi nosita tudi ime avtorja. Ta rokopis je edino pričevanje o njegovi poeziji, ki ga imamo, povsem možno pa je, da predstavlja lej del njegovega opusa.

Pesniške podobe Kirilona so namenjene vzbujanju navdušenja 

Očitno je Kirilona nosil pomembno vlogo v cerkvenem občestvu, saj so njegove ohranjene pesnitve verzne homilije, ki jih je pridigar recitiral (O postavitvi evharistije, O umivanju nog, O pashi našega Gospoda, O nadlogah, O Zaheju, O pšeničnem zrnu).

»V središču vsake njegove pesmi je predvsem pastoralna skrb: sporočanje pomena, ki se skriva v zakramentih in Kristusovih velikonočnih dejanjih, ter razlaga njihove moči, tolažba svojega ljudstva v času krize ali spodbuda grešnikov h kesanju. Njegove pesniške podobe so namenjene vzbujanju navdušenja in čudenja, tolažbi in navdihu, ne pa teološkemu ali še manj polemičnemu učinku,« je v spremni besedi napisal Jan Dominik Bogataj. Glede na znane podatke je slovenščina sedmi sodobni jezik, v katerega so prevedene Kirilonove pesnitve.

Družina, Kirilona, Peruti duha, 13. 4. 2025

Simon Malmenvall je predstavil Duhovni svet Izaka Sirskega skozi oči Hilarijona Alfejeva. FOTO: Ivo Žajdela

Duhovni svet Izaka Sirskega skozi oči Hilarijona Alfejeva

Simon Malmenvall je predstavil Duhovni svet Izaka Sirskega skozi oči Hilarijona Alfejeva. Delo je izšlo v njegovem prevodu pri založbi Kud Logos, spremno besedo je napisal Alen Širca. Avtor Duhovnega sveta Izaka Sirskega je Hilarijon Alfejev, eden najbolj prepoznavnih intelektualcev sodobnega pravoslavja, trenutno metropolit Ruske pravoslavne Cerkve v Budimpešti. Monografija prinaša sintezo spoznanj o klasičnem teološkem piscu Izaku Sirskem (613–700), prikazuje Izakovo življenje ter njegove poglede na kreposti, meništvo, mistiko in eshatologijo. Delo se posveča manj znani veji vzhodne krščanske dediščine, t. i. Orientalski Cerkvi, ki je v zgodnjem srednjem veku (pred uveljavitvijo islama) prevladovala na območju Sirije, Mezopotamije in Armenije. Izakova pronicljivost in življenjski zgled sta zaslužna, da ga za svetnika in duhovnega učitelja priznavajo orientalski, pravoslavni in katoliški kristjani. Knjiga je prvi prevod omenjenega avtorja in prvo sintetično delo o pomembnem predstavniku orientalskega krščanstva v slovenskem prostoru.

Živeli so pod pritiskom islama, zato je to izrazito mučeniško krščanstvo

Na vprašanje kaj pomeni oznaka orientalsko krščanstvo je Simon Malmenvall odgovoril, da gre za vzhodne krščanske cerkve, ki so nekoliko drugačne od rimske. Obdržale so se zunaj meja rimskega imperija. Orientalski kristjani pravijo, da je narava Jezusa Kristusa enovita. Na razlike z rimskim krščanstvom je pri orientalskem vplival njihov jezikovni izraz: izpovednost, lepota izraza. Živeli so pod pritiskom islama, zato je to izrazito mučeniško krščanstvo. V Siriji je situacija tudi danes grozovita.

Simon Malmenvall, br. Jan Dominik Bogataj, Brane Senegačnik in Alen Širca. FOTO: Ivo Žajdela

David Movrin: Peter Damaščan in Filokalija III

David Movrin je v predavanju Peter Damaščan in Filokalija III pojasnil da sta v naslovu Filokalija skriti dve grški besedi, philia je ljubezen, kallos je lepota. Filokalija je dobesedno »ljubezen do lepega«. Lepo je pomensko in teološko blizu dobremu, Paisij Veličkovski je za prvi slovanski prevod izbral naslov, ki ga zlahka razumem še danes, Dobrotoljubje. »Njegova izdaja je bila res vplivna, brez nje si težko predstavljamo Tolstoja, sploh pa ne Dostojevskega, njegovega starca Zosima v Bratih Karamazovih in tako naprej. V resnici sploh ne gre za knjigo, bolj za zbirko, v njej je več kot šestdeset besedil. Napisalo jih je več kot trideset avtorjev skozi več kot tisočletje, nekako od 4. do 15. stoletja. Skoraj vsa so v grščini, dve sta latinski.

Besedila v Filokaliji so posvečena notranjemu življenju

Besedila v Filokaliji so posvečena notranjemu življenju. Ne telesnim naporom v askezi, ki jih puščavski očetje z nenavadno podobo nekje imenujejo »listje na drevesu«, temveč notranjosti, ki jo imenujejo »sad«. Zbirka je nastala na Atosu in velja za temeljno delo hezihastičnega izročila. Grški samostalnik hesychía lahko prevajamo kot »tišina«, a je več kot to, boljši prevod bi bil »notranja tišina« ali »mir srca«. Pravoslavni škof Kallistos Ware je napisal, da gre za tišino, ki ni praznina, temveč polnost, ni odsotnost, temveč osebna navzočnost.

V Filokaliji je zastopan tudi Peter Damaščan. Ta avtor je mikrokozmos, v njem se zrcali celotno izročilo, je poudaril Movrin. Nikodem Svetogorec, prvi urednik Filokalije, je zanj napisal, da je tu »kot krog v krogu Filokalija v Filokaliji, veliko v večjem, prostrano v celovitem«.

Br. Miran Špelič je spregovoril o katehezah Benedikta XVI. o cerkvenih očetih in učiteljih. FOTO: Ivo Žajdela

Kateheze Benedikta XVI. o cerkvenih očetih in učiteljih

Br. Miran Špelič je spregovoril o katehezah Benedikta XVI. o cerkvenih očetih in učiteljih. Spomnil je, da Benedikt XVI. ni pozabil tudi sirskih očetov. Dva sta bila iz samega semitskega okolja, Efrem Sirski in Afrat, to sta dva predstavnika sirskega krščanstva. Efrema Sirskega, ki je tudi svetnik, je papež predstavil bolj obširno. Dejal je, da se po teh svetnikih zgledujemo tudi danes.

Predavanjem je sledil pogovorni večer o književnosti in duhovnosti sirske tradicije. Povezoval ga je Alen Širca, sodelovali pa so br. Jan Dominik Bogataj, Simon Malmenvall in Brane Senegačnik.

Ob robu večera je potekal patristični knjižni sejem, na katerem je bilo mogoče knjige različnih založb (KUD Logos, Celjska Mohorjeva družba, Družina) kupiti.

1/5