Enej Silvij Piccolomini (1405–1464), poznejši papež Pij II., je med vsemi Petrovimi nasledniki v zgodovini gotovo najbolj povezan z današnjim slovenskim ozemljem. V knjigi Enej Silvij Piccolomini. Pij II. Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju sta Jan Dominik Bogataj in Anja Božič prevedla in predstavila številne dokumente, ki prikazujejo, kako je v različnih vlogah vplival na ta prostor: kot tajnik cesarja Friderika III. (1444–1447), škof v Trstu (1447–1450) in eden glavnih akterjev pri ustanovitvi ljubljanske škofije (1462–1463). Precej manj pa je Piccolomini v naši kulturni zavesti znan kot humanist izrednega formata in izvrsten literarni ustvarjalec. Gotovo je vrednost pričujočega Pijevega gradiva dejstvo, da dobivamo v slovenščini vse temeljno gradivo Italijanovega opusa, vezano na današnji slovenski prostor, za posladek pa še njegove najbolj sočne strani.

V vsej svoji kompleksnosti in večplastnosti

Iz recenzije dr. Aleša Mavra: »Jan Dominik Bogataj in Anja Božič sta pripravila pravo knjižno poslastico, ki bo lahko nagovorila precej različne bralce. Z izborom besedil« v slovenskem prevodu iz latinščine »sta namreč omogočila, da podoba tega značilnega moža 15. stoletja stopi pred bralca v vsej svoji kompleksnosti in večplastnosti. Če bi se poigrali s podobo, ki jo je ob koncu svojega življenja vsaj na zunaj uporabljal Piccolomini sam, bi rekli, da prvi del knjige predstavlja Eneja, drugi pa Pija«.

Izbor prvega dela se začne s Piccolominijevima najbolj razvpitima literarnima besediloma, Zgodbo o dveh zaljubljencih in s komedijo Hrizida, sledita besedili Zdravilo za ljubezen in Hanibalovo pismo. Satirični spis O bedi dvorjanov je »ena sama humoristična gesta, s katero avtoironični dvorjan Enej Silvij postavi spomenik svoji intelektualni odprtosti in človeški veličini« (iz recenzije dr. Marka Marinčiča). Prvi del zaključi Pismo Johannu von Eychu, pravniku in vojvodskem svetovalcu, ki je bilo prvič objavljeno šele leta 2012.

Knjigo o Piccolominiju so predstavili Tanja Ozvatič, Jan Dominik Bogataj, Anja Božič, Marko Marinčič in Aleš Maver. FOTO: Ivo Žajdela

Dokumentacija o Piccolominijevih stikih z našimi kraji

Aleš Maver je zapisal, da drugi del kaže (poznejšega) papeža v precej resnejši luči, pogosto ob opravljanju uradnih (celo uradniških) opravil. Vendar videz vsaj deloma vara, saj se v istem delu skriva 'sladkorček', ki utegne biti za slovenskega bralca (ob žgečkljivih prizorih zlasti iz Hrizide, seveda) najzanimivejši. Gre za obsežen izbor iz vplivnega Piccolominijevega dela O Evropi, iz katerega je njegov opis ustoličevanja koroških vojvod na sončni strani Alp že zdavnaj našel pot v čitanke za latinščino, a doslej še ni bil v celoti preveden in ne postavljen v širši kontekst spisa.«

Zdi se neverjetno, »da poglavje, ki ga je Piccolomini v omenjenem delu posvetil Koroški, ni bilo v slovenščino še nikoli v celoti prevedeno. Avtorja te dragocene knjige sta vrzel zapolnila in dodala tudi prevode drugih poglavij, ki se dotikajo sedanjega slovenskega in bližnjih ozemelj. Z doslej neobjavljenimi ali neznanimi besedili sta dopolnila dokumentacijo o Piccolominijevih stikih z našimi kraji. Ta je zdaj dostopna na enem mestu« (Marko Marinčič). Ta del zaokrožujejo izbrana pisma iz Ljubljane in vse listine s Piccolominijevim podpisom, ki se tičejo njegovih posegov na današnjem slovenskem ozemlju.

Tanja Ozvatič, Jan Dominik Bogataj, Anja Božič, Marko Marinčič in Aleš Maver. FOTO: Ivo Žajdela

Spremni besedili sta zastavljeni izrazito problemsko

Komentarji obeh prevajalcev tako ob zgodovinskih dokumentih in spisih kot ob leposlovnih delih »odpirajo vrata k številnim za razumevanje Piccolominijevega humanizma bistvenim navezavam na antiko. Po drugi strani sta ločeni spremni besedili /.../ zastavljeni izrazito problemsko in postavljata pod vprašaj marsikatero navidezno gotovost o 'glavnem junaku' izbora, njegovem delu in njegovih namenih. Kažeta nam, da je Eneja in Pija ločiti veliko teže, kot bi se morda utegnilo zdeti na prvi pogled« (Aleš Maver).

Tudi po mnenju recenzenta dr. Marka Marinčiča gre »vsekakor za ključen prispevek k slovenskemu poznavanju intelektualne, kulturne, državnopolitične in cerkvenopolitične zgodovine renesančnega obdobja.«

Nagovor kardinala Franca Rodeta. FOTO: Ivo Žajdela

V primernem okolju Frančiškanske knjižnice v Ljubljani

Knjigo Enej Silvij Piccolomini. Pij II. Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju je Celjska Mohorjeva družba predstavila 18. oktobra 2024 v Frančiškanski knjižnici v Ljubljani. Predstavili so jo avtorja in recenzenta, Jan Dominik Bogataj, urednik in prevajalec, Anja Božič, urednica in prevajalka ter dr. Marko Marinčič in dr. Aleš Maver. V obdobje renesanse nas je z glasbeno spremljavo popeljal Domen Marinčič.

Knjigo so 18. oktobra 2024 predstavili v Frančiškanski knjižnici v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Bil je tajnik cesarja Friderika III.

Enej Silvij Piccolomini (18. 10. 1405, Siena–14. 8. 1464, Ancona), kasnejši papež Pij II., je v mladosti na očetovo željo študiral pravo, hkrati pa strastno požiral besedila klasikov in kmalu tudi sam začel pisati. Postal je eden vodilnih humanistov 15. stoletja. Njegova nadarjenost je zasijala že na koncilu v Baslu (1431–1443), kjer je bodočega cesarja Friderika III. tako očaral, da ga je povabil na dvor kot dvornega pesnika in tajnika v cesarski pisarni. Leta 1445 je prejel mašniško posvečenje. Kot uspešnega pogajalca med cesarjem in papežem so ga maja 1447 imenovali za tržaškega škofa, kot škof je posvetil nekatere cerkve na slovenskem ozemlju, hkrati pa je še vedno nastopal kot diplomat za Friderika III. Leta 1456 so ga imenovali za kardinala in leta 1458 izvolili za papeža.

Piccolomini kot papež Pij II. na freski (stolnica v Sieni, 1502–1507, slikar Bernardino Pinturicchio). VIR: Wikipedia

Zaslužen je za ustanovitev ljubljanske škofije

Že kot kardinal je cesarju Frideriku III. svetoval, naj ustanovi ljubljansko škofijo, do česar je prišlo 6. decembra 1461, 6. septembra prihodnjega leta pa je sam, že kot papež Pij II., ustanovitev tudi potrdil. Ljubljani je podelil status »odličnega mesta«, cerkev sv. Nikolaja povzdignil v stolnico in za prvega ljubljanskega škofa imenoval Sigismunda Lamberga. Kot papež je bil med drugim poznan po svojih prizadevanjih za križarsko vojno leta 1464, potem ko so Turki zasedli Konstantinopel, hkrati pa tudi za spravo med zahodno in vzhodno krščansko Cerkvijo.

Piccolomini kot papež Pij II. na freski (stolnica v Sieni, 1502–1507, slikar Bernardino Pinturicchio). VIR: Wikipedia

Enej Silvij Piccolomini in slovenski prostor

O Piccolominiju Jan Dominik Bogataj in Anja Božič pišeta tudi v prispevku Enej Silvij Piccolomini in slovenski prostor v 1. letošnji številki znanstvene revije Teološke fakultete v Ljubljani Bogoslovni vestnik. Poglejmo daljši odlomek.

Enej Silvij Piccolomini, poznejši Pij II. (1405–1464), je nedvomno papež, ki je bil med vsemi v zgodovini z današnjim slovenskim (etničnim) prostorom najbolj povezan. Med številnimi potovanji po teh krajih se je seznanil s takratnimi in preteklimi običaji tukajšnjega prebivalstva ter prišel v stik z vplivnimi zgodovinskimi osebnostmi. Ker je svoje izkušnje vestno zapisoval in vključeval v mnoga svoja dela, ga lahko štejemo za enega najpomembnejših poročevalcev o tem prostoru na prehodu iz poznega srednjega v zgodnji novi vek.

Novoizvoljeni cesar Friderik III. je leta 1440 v Aachnu z lovorjevim vencem kronal (počastil) pesnika Eneja Silvija Piccolominija. VIR: Wikipedia

Številni dokumenti so ostali prezrti

Med opravljanjem različnih diplomatskih in cerkvenih funkcij je s številnimi posegi pravno-politične narave na ta prostor tudi pomembno vplival. O tem pričajo mnogi dokumenti, napisani v njegovem imenu ali nanj naslovljeni, ki jih hranijo različni arhivi, predvsem v Sloveniji in Italiji. Številni takšni dokumenti so zaradi pomanjkanja vseobsegajočih (skupnih) inventarjev in osredotočanja zlasti na listine iz časa nastajanja ljubljanske škofije v slovenskem zgodovinopisju ostali prezrti ali pa so se celo izgubili. Velik del izmed njih se namreč tiče tudi dela današnjega slovenskega ozemlja, ki je v tistem času spadalo pod tržaško škofijo, ta je na vzhodu segala vse do Postojne.

Februarja 1452 je Enej Silvij Piccolomini, škof v Sieni, organiziral v Sieni zaroko Friderika in portugalske princese Eleonore, sodeloval pa je tudi pri pripravi Friderikovega kronanja v Rimu. Na podobi cesarju Frideriku III. predstavi (izroči) nevesto (stolnica v Sieni, 1502–1507, slikar Pinturicchio). VIR: Wikipedia

Na novo odkriti oziroma zdaj prvič objavljeni viri

Avtorja sta s kritično objavo in analizo nekaterih takšnih na novo odkritih oziroma zdaj prvič objavljenih virov predvsem iz časa Piccolominijevega škofovanja v Trstu opozorila na določene vrzeli v slovenski historiografiji, vezane na njegovo delovanje v slovenskem etničnem prostoru. S tem želita vzpodbuditi zanimanje za raziskovanje prisotnosti in posegov te pomembne zgodovinske osebnosti na tem območju še pred njegovim pontifikatom. Končno želita izpostaviti tudi pomen izdajanja temeljnih virov v skladu s sodobnimi ekdotičnimi standardi ter obenem poudariti potrebo po natančni vsebinski analizi razdrobljenih in pogosto spregledanih zgodovinskih virov, kot so (diplomatska) pisma in listine, ki niso del glavnih cerkvenih ali državnih arhivov, temveč se nahajajo v specializiranih muzejih ali župnijskih arhivih – ne le zato, ker so pisani s Piccolominjevo roko, temveč ker prinašajo pomembne ugotovitve za širšo slovensko (cerkveno) zgodovino.

Leta 1452 je Enej Silvij Piccolomini, škof v Sieni, organiziral v Sieni zaroko Friderika in portugalske princese Eleonore (stolnica v Sieni, 1502–1507, slikar Pinturicchio). VIR: Wikipedia

Piccolomini in slovensko zgodovinopisje

Piccolominijevo povezanost z našimi kraji lahko v grobem obravnavamo s treh vidikov, sta zapisala avtorja. Različna poročila in opisi, ki jih je nabral med svojimi številnimi potovanji – in so razsejani po njegovih zgodovinskih delih in pismih. S tem prostorom se je Piccolomini najverjetneje prvič seznanil, ko je leta 1444 kot dvorni tajnik spremljal kralja Friderika III. na njegovem poklonitvenem potovanju po štajerskem, Koroškem in Kranjskem, in sicer z namenom zbiranja plemiških priseg in potrditve njihovih privilegijev. O Friderikovem potovanju in njegovih okoliščinah gl. (Nared, 2021, 342–89). V zvezi s Piccolominijem doživljanjem tega potovanja je najbolj znan njegov zapis, češ da se je odvijal inter medios barbaros sevasque nationes, med divjimi in surovimi narodi (Wolkan, 1909, 313), kar pa je seveda treba razumeti znotraj širšega konteksta – njegove vsesplošne naveličanosti nenehnih selitev nemškega dvora in domotožja za intelektualno veliko bolj vzpodbudnim okoljem rodne Italije.

Posegi na to območje v času škofovanja v Trstu med leti 1447 in 1450. Sodelovanje pri ustanovitvi ljubljanske škofije (pri tem je bil eden od glavnih akterjev) v času njegovega pontifikata.

Piccolomini je Celjane, Barbaro, Friderika in Ulrika, prikazal zelo negativno

Piccolominijevi zapisi o današnjem slovenskem ozemlju so v slovenskem zgodovinopisju sorazmerno dobro znani, pri čemer se je pozornost posvečala predvsem dvema tematikama. Najprej velja omeniti poročila, vezana na rodbino Celjskih grofov, ki so razsejana po njegovih številnih delih – Historia Australis, Historia Bohemica, De Europa, De viris illustribus, Komentarji –, v veliki meri pa tudi po njegovih govorih in pismih. Četudi so zaradi njegove navezanosti na Habsburžane ti zapisi v veliki meri pristranski, so se prav nanje opirali mnogi poznejši zgodovinarji. V delu Historia Austrialis, podobno tudi v Historia Bohemica, je razen Hermana Celjskega vse po vrsti – Barbaro, Friderika in Ulrika – prikazal kot nezanesljive lahkoživce.

Leta 1464 je že bolni papež Pij II. (Enej Silvij Piccolomini) prišel iz Rima v Ancono, da bi pospremil križarsko vojsko proti Turkom, ki so pred tem osvojili Konstantinopel. Ker je papež umrl, je križarska vojska razpadla. VIR: Wikimedia

Janez Mlinar: Podoba Celjskih grofov v narativnih virih

Podroben nabor takšnih odlomkov je objavil Janez Mlinar v svoji študiji Podoba Celjskih grofov v narativnih virih (2005). Najprej je obravnaval vse Piccolominijeve omembe Celjskih (str. 70–89), zatem pa jih še reproduciral v latinščini (str. 217–251). K tem virom bi bilo treba dodati vsaj še pismo, ki ga je 21. novembra 1456 Piccolominiju poslal Niccolò Lisci in je v njem opisoval dramatične dogodke v zvezi z Ulrikom Celjskim in kraljem Ladislavom; editio princeps tega pisma je pripravil Fabio Forner (2005, 351–376). Janez Mlinar je v resnici svoji študiji dodajal caveat, namreč da so Piccolominijeva dela – in primis njegova osebna pisma – v zanesljivih sodobnih tekstno-kritičnih izdajah, ki pa na novo nastajajo šele v zadnjem času, na voljo zgolj deloma (str. 73).

Leta 1464 je že bolni papež Pij II. (Enej Silvij Piccolomini) prišel iz Rima v Ancono, da bi pospremil križarsko vojsko proti Turkom, ki so leta 1453 osvojili Konstantinopel in posegali po bizantinskem cesarstvu. Ker je papež umrl, je križarska vojska razpadla. Desno stoječi je Cem, sin sultana Mehmeda II., ki je bil talec v Rimu. VIR: Wikimedia

Piccolominijev opis ustoličevanja koroških vojvod

Drugi za ta prostor nadvse pomemben zapis je Piccolominijev opis ustoličevanja koroških vojvod, ki ga najdemo v njegovi obsežni historiografski razpravi De Europa, v kateri po geografskem ključu opisuje različne dele evropskega prostora, med drugim tudi Istro, Kranjsko, Koroško in Štajersko. Čeprav se osredotoča predvsem na politično zgodovino, med poročili ne manjka tudi opisov kmečkega in meščanskega življenja ter – včasih iz prve roke, včasih na podlagi poročil prebivalcev – vsakdanjih navad ali posebnih običajev iz tradicije. Mednje spada tudi opis ustoličevanja koroških vojvod, ki je sicer v veliki meri narejen po predlogi Janeza Vetrinjskega, natančno pa ga je analiziral že Bogo Grafenauer (Grafenauer, 1950, 127–134). O tem sta pisala tudi Peter Štih (Štih, 2012, 306–343; 2005, 33–41) in Katja Škrubej (Škrubej, 2010, 97–153).

Ko si je cesar Friderik uspel pridobiti dediščino Celjskih

Prav tako je bila v slovenski znanstveni literaturi že večkrat osvetljena Piccolominijeva vloga pri nastanku ljubljanske škofije v času njegovega papeževanja (Gruden, 1908; Žnidaršič Golec, 2011). Piccolominija so za papeža izvolili avgusta in nato kronali 3. septembra leta 1458.

K ustanovitvi škofije so prispevali predvsem politični razlogi, in primis želja cesarja Friderika III., da bi v odnosu do oglejskega patriarhata utrdil habsburško oblast na tem prostoru. Priložnost za to je prišla ob koncu petdesetih let, ko si je Friderik uspel pridobiti dediščino Celjskih – in je tako pod svojo oblastjo združil večji del ozemlja današnje Slovenije. Poleg tega je leta 1460 umrl opat benediktinskega samostana v Gornjem Gradu, nad katerim je imel Friderik od izumrtja Celjskih patronat (Žnidaršič Golec, 2011, 14).

Knjižnica Piccolomini v stolnici v Sieni. Mogočne in razkošne freske, deset zgodb iz življenja papeža Pija II., je naredil umbrijski slikar Pinturicchio v letih 1502–1507. VIR: Wikimedia

Meniški redovi so svoje privilegije ljubosumno varovali

Ustanovitev samostojne škofije bi Frideriku zaradi pravice do imenovanja škofov in drugih cerkvenih dostojanstvenikov omogočila, da bi preuredil in postopoma obvladoval tudi tukajšnje cerkvene razmere, obenem pa bi se tako dokončno zoperstavil vplivu Benečanom podrejenega akvilejskega patriarha.

Kot je zapisal France M. Dolinar, oglejski patriarhat ni bil Friderikov glavni trn v peti, saj na habsburškem ozemlju po letu 1420 ni več imel veljave, patriarh Ludovico Scarampo pa v svoji škofiji sploh ni več bival. Temeljno težavo pri ustanovitvi je predstavljalo dejstvo, da je bil velik del župnij na habsburškem ozemlju inkorporiran različnim meniškim redovom, ki so svoje privilegije ljubosumno varovali – in od papežev vedno znova zahtevali potrjevanje svoje izvzetosti iz lokalne cerkvene oblasti (Dolinar, 2019, 16).

6. december 1461 – ustanovitev ljubljanske škofije

Cesar Friderik III. je tako 6. decembra 1461 v Gradcu izdal ustanovno listino ljubljanske škofije (izvirna bula s cesarsko ustanovitvijo je žal zgorela v požaru leta 1493, njeno besedilo pa je ohranjeno kot insert v različnih potrdilnih listinah, npr. v potrditvi cesarja Maksimilijana s 16. aprila 1496; NŠAL, Zbirka listin, št. 503) papež Pij II. pa jo je 6. septembra 1462 potrdil in z njo Ljubljani podelil status civitatis insignis (NŠAL, Zbirka listin, št. 379). Da bi raznovrstna nasprotovanja ustanovitvi škofije utišal, je papež 10. septembra istega leta izdal še eno listino in ljubljansko škofijo z izvzetjem izpod oblasti akvilejskega patriarha in salzburških nadškofov podredil neposredno Svetemu sedežu (NŠAL, Zbirka listin, št. 380). Med »uporniki« so bili najbolj znani menihi gornjegrajske benediktinske opatije, ki so po smrti starega opata kljub Friderikovi prepovedi izvolili novega, kar je papež po Friderikovi pritožbi 11. junija 1463 razveljavil (NŠAL, Zbirka listin, št. 388). Ustanovitvi so se uprli tako akvilejski patriarh Scarampo kot Benečani. Menihi gornjegrajskega samostana so z inkorporacijo izgubili pravico do samostojnosti.

Prav tako je papež Pij na Friderikov predlog 6. junija leta 1463 za prvega ljubljanskega škofa imenoval Sigismunda Lamberga (NŠAL, Zbirka listin, št. 387). Odnos med Enejem in Sigismundom je nedavno v poljudnejši obliki predstavil tudi Dolinar (Dolinar, 2021).

Papež Pij II. (Piccolomini) posveča prvega ljubljanskega škofa Žigo Lamberga leta 1463. VIR: Wikipedia

Izvzema ljubljanske škofije izpod oblasti oglejskega patriarha

Listine, povezane s tem dogajanjem, so bile posebej v okviru različnih razstav in obletnic v veliki meri že transkribirane in umeščene v kontekst, nekatere od njih pa tudi prevedene. V knjigi Ljubljanska škofija. 550 let so dostopni prevodi Friderikove ustanovne listine, Pijeve potrdilne listine in njegovega izvzema ljubljanske škofije izpod oblasti oglejskega patriarha, delo Julijane Visočnik (Dolinar, 2011, 596–610).

To pa ne velja za mnoge izmed virov, ki Eneja Silvija povezujejo s slovenskim prostorom v času njegovega škofovanja v Trstu. Tržaško škofijo je v upravljanje dobil 19. aprila 1447 – v zahvalo za posredovanje pri spravnih pogajanjih med cesarjem Friderikom in papežem Nikolajem V. Papež Nikolaj V. se je po dolgih letih pogajanj med nemškim dvorom in svojim predhodnikom papežem Evgenijem IV. s Friderikom spravil 17. februarja 1448 (dunajski konkordat). Listina Nikolaja V., s katero posveča Piccolominija za tržaškega škofa, je objavljena (Wolkan, 1909, 47).

Enej Silvij Piccolomini (papež Pij II.) in Cesar Friderik III. Habsburški na freski v cerkvi sv. Jurija v Dutovljah na Krasu (detajl). VIR: Varstvo spomenikov, št. 46, 2010

Freska v cerkvi sv. Jurija v Dutovljah na Krasu. VIR: Varstvo spomenikov, št. 46, 2010

Varstvo spomenikov, št. 46, 2010, Dutovlje, cerkev sv. Jurij, freska, Piccolomini, Friderik III.Alojz Rebula o Piccolominiju v romanu Zeleno izgnanstvo

 Čeprav sama po sebi ni bila velika, je tržaška škofija tedaj obsegala tudi velik del slovenskega etničnega ozemlja: na severu župnije Tomaj, Senožeče, Hrenovice, na jugu Milje, Zrenj, Buzet, Roč, na vzhodu Slavino, Košano, Trnovo, Jelšane, poleg tega pa še ozemeljsko ločeno mesto Umag. Čeprav Piccolomini v škofiji strnjeno ni preživel veliko časa, pa je med vizitacijami vendarle uspel prepotovati večji del njenega ozemlja. Njegova prisotnost na tem območju je predstavljala navdih tudi pisatelju Alojzu Rebuli. A v svojem romanu Zeleno izgnanstvo je celo on kot svoje vire navajal vrsto resničnih zgodovinskih dokumentov, ki pa v slovenski historiografiji še niso bili deležni temeljite pozornosti.

Aleš Maver, Marko Marinčič, Anja Božič, Franc Rode, Jan Dominik Bogataj in Tanja Ozvatič. FOTO: Ivo Žajdela

1/10