Kot je zapisala ena od treh urednic Leksikona slovenskega narečja v pliberškem okolju Uši Sereinig se je dr. Pavel Apovnik vse življenje ukvarjal s strokovno terminologijo in jo v tečajih in seminarjih posredoval koroškim Slovencem in Slovencem, ki so delali pri odvetnikih, v gospodarstvu, bančništvu, v trgovinah Zadruge ali pa so bili dejavni v občinski politiki ter v slovenskih kulturnih društvih. V ta namen je izdal tudi več priročnikov s specifično terminologijo.

Pavel Apovnik

Kot upokojenec se je intenzivno ukvarjal z narečjem domačega kraja

Ko se je upokojil, se je intenzivno začel ukvarjati z narečjem svojega domačega kraja. »Pripovedoval mi je, da zaradi samotne lege kmetije sredi obširnega skupinskega pašnika na Libuškem polju /pri Pliberku/, kot otrok ni imel vsakdanjega stika s svojimi vrstniki. Pri hiši sta živeli tudi dve teti, ki sta se z njim pogovarjali 'nadvse pozorno in ljubeč', kot je Apovnik zapisal v svojemu predgovoru. Tako je pri Apovniku še zaznavno tonemsko ali melodično naglaševanje, kakor je značilno za Rož in Ziljo, na jugovzhodnem koncu Podjune pa se je to naglaševanje že izgubilo.«

Podatki o izvoru narečnih besed, to je etimologija

Apovnikov leksikon narečja se odlikuje zlasti po dveh posebnostih. Prva je, da se avtor pri izboru besedišča ni omejil le na kmečko okolje, temveč je zajel tudi najpogostejše besede, ki so jih v vsakdanji jezik vnašali katoliška vera in slovenska kulturna dejavnost na podeželju. Tako je v narečnem slovarju najti tudi nekaj slovenskih knjižnih besed, npr. svetnik, maša, križ, oder (kar pomeni gledališki oder ali pa mrtvaški oder). Kot pravnik pa je upošteval tudi strokovne izraze, ki so jih kmetje uporabljali v zvezi s pravnimi posli (intabulirati, vpisati v zemljiško knjigo).

Druga posebnost leksikona so podatki o izvoru narečnih besed, to je etimologija, ki pojasnjuje od kod neka beseda prihaja, in kako se je sčasoma razvila. Dosedanji narečni slovarji takih podatkov nimajo. Slovenske narečne besed, tako tudi podjunske, imajo svoj izvor večinoma v praslovanščini, torej v skupnem jeziku vseh Slovanov.

Na Koroškem so stoletni tesni jezikovni stik z nemščino zapustil močne sledi

Znanstveniki predvidevajo, da se je praslovanščina prvotno govorila vzhodno od Karpatov, na območjih Ukrajine, Belorusije in Poljske. Po selitvi Slovanov po Evropi v 5. in 6. stoletju se je pričela cepiti v večje skupine. Kakor večina drugih prajezikov tudi praslovanščina nima pisnih virov, zato se rekonstruirani prajeziki zapisujejo z zvezdico pred besedo. Tako je označeno tudi v tem leksikonu.

Seveda pa je na Koroškem stoletni tesni jezikovni stik z nemščino zapustil močne sledi. Številne besede so bile prevzete že iz srednje visoke nemščine. Govorila in pisala se je v srednjem veku med 11. in 14. stoletjem v alpskih in hribovitih predelih nemškega jezikovnega območja. Apovnikov leksikon vsebuje približno 100 prevzetih nemških besed iz srednjega veka. To je posebej lahko prepoznati v besedah z dolgem i-jem, ki se je v nemščini kasneje razvil v diftong (nid > Neid). Ali: cila (vrstica), krida (kreda), žnidar (krojač); žavba (mazilo); žefa (milo); žnura (vrvica).

Najpogostejše so nemške izposojenke iz 20. stoletja

Najpogostejše so seveda nemške izposojenke iz prejšnjega stoletja, ko je prišlo do mehanizacije v kmečkem okolju in so poimenovanja novih strojev prevzeta iz nemščine, sklanjajo se pa slovensko.

Prav tako so v narečju pliberškega okolja pustile sledi romanske besede, ki so bile prevzete ali neposredno, večinoma pa prek nemščine. Najbolj znana je beseda pugoča (pogača, knjiž. it. focaccia). Zabeleženih je tudi nekaj prevzetih furlanskih besed (karjole – samokolnica), ker so iz Furlanije prihajali sezonski delavci, največkrat so to bili zidarji.

Dr. Apovnik je za slovar uporabil izključno tiskana slovarska dela, kar je bilo pravo garaško delo. Pri uredniškem delu so se urednice (Uši Sereinig, Martio Piko Rustia in Ana Kristina Smrtnik Einspieler) lahko opirale na digitalne slovarje, ki jih pripravljajo akademije znanosti v Sloveniji in Nemčiji in so prosto dostopni.

Doroteja Apovnik Foto: Ivo Žajdela

Delo za slovensko narodno skupnost na Koroškem

Doroteja Apovnik, hči Pavla Apovnika, je na predstavitvi dejala, da je prireditev posvečena očetu Pavlu Apovniku, pravniku, uradniku, kulturnemu delavcu in leksikografu, ki je lansko leto praznoval 90. rojstni dan. Ob njegovi 90-letnici so izdali kar dve knjigi, Leksikon slovenskega narečja v pliberškem okolju z ustreznicami v slovenskem knjižnem jeziku, v nemškem jeziku in etimološko razlago, ki ga je izdal Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, izšel pa je pri celovški Mohorjevi, ter zbornik Delo za slovensko narodno skupnost na Koroškem, ki je izšel pri založbi Wieser in da vpogled v bogato življenjsko delo Pavla Apovnika.

Zahvalila se je Martini Piko Rustia, znanstveni vodji Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik, ki se je neutrudno zavzemala za projekt Apovnikovega leksikona. Pri pripravi leksikona so sodelovali še Uši Sereinig, strokovna sodelavka Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik, ki je opravila zahtevno delo etimološke dopolnitve in redakcije besedila za tisk ter Tatjana Schauer Trampusch, ki je opravila fonetični zapis. Pregled etimoloških razlag je naredil ugledni zgodovinar prof. Heinz Dieter Pohl.

Narečje ni manjvredno, ampak je varianta slovenskega jezika

Doroteja Apovnik je povedala, da je bil a priprava leksikona za njenega očeta srčna zadeva. »Prizadevanje za ohranitev slovenskega jezika na Koroškem stoji pri mojemu očetu na prvem mestu. In sicer ne samo prizadevanje za strokovni jezik, temveč tudi za narečje. Leksikon vsebuje pokoli 4.000 gesel iz njegovega domačega jezikovnega okolja v slovenski kmečki družini v Senčnem kraju pri Pliberku.

Ta gesla si je obudil iz spomina, in jih ni, kot je običajno pri jezikoslovcih, zbiral na terenu. S to knjigo se je zahvalil tudi svojima mami in očetu, ki sta mu posredovala ljubezen do slovenskega jezika, in sicer do narečja in tudi do knjižnega jezika, saj so v domači hiši prebirali knjige koroške slovenske pesnice Milke Hartman in brali knjige Mohorjeve založbe ter drugih.

Ob predstavitvi leksikona je poudaril, da narečje ni manjvredno, ampak je varianta slovenskega jezika. Danes vemo tudi, da je dobro poznavanje narečja most do učenja standardnega jezika. Prva predstavitev Leksikona ja bila leta 2026 v kulturnem domu v Pliberku. Odmev je bil velik in reakcije na knjigo zelo pozitivne.«

Pavel Apovnik, Leksikon, Martina Piko Rustia, Nužej TolmaierZbornik Delo za slovensko narodno skupnost na Koroškem

Doroteja Apovnik je predstavila tudi zbornik Delo za slovensko narodno skupnost na Koroškem (Das Wirken für die slowenische Volksgruppe in Kärnten). Zbornik zajema prispevke Pavla Apovnika od leta 1974 do 2025, ki so razdeljeni na štiri poglavja. To so manjšinska politika, ki zajema prispevke: Volilni proglas za koroško enotno listo, Pomen člena 7 državne pogodbe v političnem življenju slovenske narodne skupnosti na Koroškem ter o biroju za slovensko narodno skupnost.

Drugo poglavje je namenjeno jezikoslovju, v glavnem tematiki slovarja pravnega in ekonomskega jezika. V poglavju Kultura in izobraževanje odraslih so zanimiva besedila o Milki Hartman. V razdelku o zaslužnih Slovencih so prispevki o Luki Sienčniku, Francu Petku, Josipu Šašlu in Valentinu Inzku. Prispevki so še danes aktualni.

Zbornik vsebuje tudi prispevke drugih avtorjev, kot so Franc Wedenig, Ludwig Karničar in Bernard Sadovnik, nečaka Silvo Kumer in Alexander Kurasch ter prispevek hčerke Doroteje Apovnik. Razen tega je v zborniku tudi obsežna biografija in bibliografija.

Močno ga je zaznamovala prepoved slovenščine med vojno

Pavel Apovnik se je rodil leta 1935 v koroški slovenski družini v Senčnem Kraju v nekdanji občini Libuče, danes občina Pliberk. Šolanje v Pliberku med drugo svetovno vojno, 1941–1945, ko so učiteljem in dijakom uporabo slovenščine strogo prepovedali, je zaznamovalo njegovo življenje in delovanje za prepovedani slovenski jezik. Gimnazijo je obiskoval na Plešivcu in v Celovcu.

Od leta 1955 je študiral pravo na Dunajski univerzi, kjer je leta 1960 promoviral. Po študiju je nastopil sodniško prakso v Celovcu in leto nato stopil v upravno službo dežele Koroške ter deloval v okrajnih glavarstvih Beljak, Wolfsberg in Velikovec. V Velikovcu je bil od leta 1964 do 1973 namestnik okrajnega glavarja, kar je bila za koroškega Slovenca zelo prestižna služba, sploh pa za Slovenca, ki ni podlegel pritisku asimilacije. Gre za 70. leta, ko je bil politični in družbeni pritisk na člane slovenske narodne skupnosti zelo močan.

Martina Piko Rustia in Doroteja Apovnik med predstavitvijo dela dr. Pavla Apovnika, v Ljubljani 25. marca 2026. Foto: Ivo Žajdela

Delal je v uradu koroške deželne vlade

Leta 1974 ga je deželni glavar Hans Sima poklical v Celovec v urad koroške deželne vlade in ga imenoval za vodjo Biroja za svetovanje, informiranje, kulturno pospeševanje in izobraževanje slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Ker je bil status biroja politično sporen, so ga pod naslednjim deželnim glavarjem Leopoldom Wagnerjem, ki je bil izvoljen še istega leta, takoj ukinili.

V naslednjih letih je Apovnik v okviru kulturnega oddelka deželne vlade bil pristojen med drugim za subvencije ter za brezplačno pravno svetovanje pripadnikom slovenske narodne skupnosti. Šele leta 1990 ga je deželni glavar Jörg Haider imenoval za vodjo novo ustanovljenega Biroja za slovensko narodno skupnost, ki še danes uspešno dela in se razvija naprej. Biro je vodil vse do upokojitve leta 1994.

Deloval je v številnih ustanovah koroških Slovencev

Poleg uradniške službe se je udejstvoval tudi na področju politike. V letu 1975 je nastopil kot glavni kandidat Koroške enotne liste (KEL) pri deželnozborskih volitvah. KEL je s svojim programom zastopala interese celotne narodne skupnosti koroških Slovencev. Vendar 6.130 doseženih glasov ni bilo dovolj za mandat v deželnem zboru.

Pavel Apovnik je deloval tudi v zastopniških organizacijah koroških Slovencev: pri Zvezi slovenskih organizacij pri Narodnem svetu koroških Slovencev, ki ga je zastopal tudi v sosvetu za slovensko narodno skupnost na Dunaju ter od 2003 naprej pri tedaj novo ustanovljeni Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk.

Od leta 1968 do 1975 je delal pri Zvezi slovenskih organizacij (ZSO), od leta 1972 do 1975 kot podpredsednik. Od leta 1989 naprej je deloval pri Narodnem svetu koroških Slovencev (NSKS), Med letoma 1990 in 1996 kot podpredsednik. NSKS je zastopal tudi v Sosvetu za slovensko narodno skupnost (1989–1993 in 2000–2003), ki ga je imenovala avstrijska zvezna vlada na Dunaju. Po nezaupnici, ki so jo nekateri člani NS-a izrekli upravnemu odboru leta 2003, je odložil vse funkcije pri NSKS. Od leta 2003 sodeluje pri tedaj novo ustanovljeni Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk (SKS) kot pravni strokovnjak.

Izjemno pomembno je njegovo delo leksikografa

Osrednjega pomena je njegovo delo leksikografa. Rezultat dolgoletnega truda (od pripravljalne faze leta 1975 do izida drugega dela 1996) je nemško-slovenski slovar Wörterbuch der Rechts- und Wirtschaftssprache. Slovar pravnega in ekonomskega jezika, ki je izšel leta 1989, ter slovensko-nemška izdaja, ki je izšla leta 1996. Obe knjigi je napisal skupaj z jezikoslovcem Ludvikom Karničarjem. Slovar je bil in še je bistvenega pomena za uporabo slovenščine pri uradih in ekonomskih poslih.

S soavtorjema Karlom Primožičem in Aleksandrom Ferijem je nastal Slovenski pravni leksikon z nemškimi in italijanskimi ustreznicami geselskih besed (1999). Številni seminarji, referati in predavanja na univerzah v Gradcu in Celovcu pričajo o njegovi angažiranosti za slovenski pravni in gospodarski jezik.

Martina Piko Rustia in Doroteja Apovnik med predstavitvijo dela dr. Pavla Apovnika, v Ljubljani 25. marca 2026. Foto: Ivo Žajdela

Jezik je gojišče za obstoj slovenske narodne skupnosti na Koroškem

Po njegovem prepričanju predstavlja jezik gojišče za obstoj slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Velik pomen pa ima želja vsakega posameznika, da ohrani svoj jezik in v njem prepozna kakovost ter obogatitev lastne osebnosti.

Prav zato mu je bilo izobraževanje odraslih velikega pomena. Imel je številna predavanja o kulturi, manjšinski politiki, podjetništvu, bančništvu, upravi in jezikovni kompetenci. Pravne teme je posredoval tudi v radijskih oddajah, kjer je velik pomen pripisoval uporabi vsem razumljivega jezika. Tudi strokovni jezik naj bo lep jezik.

Več kot tri desetletja, od leta 1973 do 2008, je bil odbornik Posojilnice v Velikovcu in nato v Dobrli vasi. Posebno pri srcu so mu bila društva Naš otrok v Celovcu, prosvetno društvo Lipa v Velikovcu (1974) ter Narodopisno društvo Urban Jarnik, za katera se je močno zavzemal.

Odlikoval se je z nesebičnostjo in z željo, da služi slovenskemu narodu

Za svoje delo je prijel celo vrsto nagrad, med drugimi: leta 1995 Veliki zlati častni znak dežele Koroške, leta 2000 Tischlerjevo nagrado Narodnega sveta koroških Slovencev in Krščanske kulturne zveze, leta 2005 Zlati red za zasluge Republike Slovenije ob 70. rojstnem dnevu za življenjsko delo na področju pravnih znanosti in pravnega varstva pravic koroških Slovencev.

Za to so bila potrebna vztrajnost, navdušenje in razum, spomni hčerka Doroteja Apovnik. »Moj oče se je pri svojem delu odlikoval z nesebičnostjo in z željo, da služi slovenskemu narodu. S svojim mirnim in elokventnim načinom je neštetim ljudem svetoval v pravnih zadevah. Politične nasprotnike je obravnaval z spoštovanjem. Tudi če so se stališča razlikovala, so njegovi argumenti imeli in še vedno imajo težo. Značilno za njega je strogo analitično mišljenje, ki je združeno z visoko senzibilnostjo. In morda najpomembnejše: njegovo vztrajno samostojno mišljenje, njegova strpnost do drugače mislečih in popolna odsotnost fanatizma.

Še danes se moj oče vneto udeležuje razprav o identiteti in kulturni zavesti. Narodna skupnost potrebuje močno identiteto. Ohraniti mora svoje kulturne vrednote, da lahko preživi in hkrati nadaljuje razvoj svoje kulture. Multikulturnost mimo lastne kulture, je globoko prepričan moj oče, ni obetavna pot. Dialog z drugimi kulturami nas vedno obogati, vendar mora ostati lastna kultura naša osnova. Le če vemo, kdo smo, smo lahko odprti za druge. Le tako bo narod preživel in se uveljavil. Identiteta koroški Slovenec ne izključuje identitete Avstrijec in Evropejec.«

Janez Stergar, Martina Piko Rustia in Doroteja Apovnik med predstavitvijo dela dr. Pavla Apovnika, v Ljubljani 25. marca 2026. Foto: Ivo Žajdela

Petdeset let tega pomembnega dela za otroke in mladino na Koroškem

Krščanska kulturna zveza je ob 50-letnici neprekinjene, organizirane dejavnosti za lutkarstvo in mladinsko gledališče na Koroškem izdala zajetno knjigo (550 strani) z naslovom ... začelo se je pred petdesetimi leti ... Pripravili so jo Martina Piko Rustia,  Zalka Kelih Olip in Martin Kuchling. Kot so zapisali v uvodu, se Krščanska kulturna zveza od leta 1975 naprej zavestno posveča lutkovni in mladinski gledališki dejavnosti. V letu 2025 se tako lahko ozrejo nazaj na petdeset let tega pomembnega dela za otroke in mladino. Pričujoči jubilejni zbornik naj tako popelje skozi pet desetletij gledališkega ustvarjanja mladih.

Za prispevke so poleg predstavnikov KKZ prosili osebe, ki so na ta ali oni način povezane z mladinsko gledališko ali lutkovno dejavnostjo, jo podpirajo ali kakorkoli spremljajo. Z izborom prispevkov skušajo zajeti nekaj duha gledališkega in lutkovnega delovanja in objaviti misli pobudnikov prve ure, strokovnjakov, lokalnih mentorjev in režiserjev, pa tudi tistih, ki so v gledališču našli svoj poklic.

Gledališke in lutkovne delavnice v organizaciji KKZ

Gledališke in lutkovne delavnice v organizaciji Krščanske kulturne zveze potekajo od leta 1975 naprej. Prva je bila leta 1975 v Izoli, leta 1976 v Dolenjskih Toplicah, leta 1977 v Piranu, leta 1978 v Ankaranu, leta 1979 v Kopru. Od leta 1980 do leta 1985 je delavnica potekala v Mladinskem centru na Rebrci. Z bivanjem v Fiesi se je delavnica leta 1986 zopet vrnila na slovensko obalo, kjer je potekala do leta 2005. Od leta 2006 vse do danes se vršijo delavnice v Ankaranu. Seznam vseh sodelujočih skupin od leta 1975 do leta 2025 je nadvse obširen in priča o priljubljenosti delavnic med mladimi. Leta 2025 so na delavnici prosili nekatere udeležence, da povejo, kaj jim pomeni gledališko ustvarjanje v skupini in obisk delavnic v Ankaranu.

Vsako leto zaživijo na društvenih odrih uprizoritve iger

V tretjem delu so obširneje predstavili vse gledališke in lutkovne delavnice in predstave od leta 2014 do leta 2025. Vsako leto v jesenskem in zimskem času zaživijo na društvenih odrih uprizoritve iger, ki so jih otroci in mladinci pripravili med letom, tako na gledališki in lutkovni delavnici v Ankaranu kot tudi doma na Koroškem.

Četrti del so posvetili vsakoletnemu srečanju gledaliških in lutkovnih skupin. Od leta 1991 dalje se konec februarja srečajo domače otroške in mladinske gledališke ter lutkovne skupine s celotnega dvojezičnega območja s svojimi predstavami na gledališkem festivalu, od leta 2011 imenovanem Tribuna. Predstave v okviru festivala potekajo na različnih krajih v Celovcu ali drugih koroških krajih in so predvsem namenjene otrokom in mladincem od najmlajših do srednješolskih let. Uprizoritve na Tribuni spremljajo strokovnjaki za gledališče iz Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, ki izbirajo skupine za vseslovenska gledališka in lutkovna srečanja.

Udeležbe pri festivalih ponazarjajo, da so gledališke in lutkovne skupine na Koroškem dosegle raven, na kateri se brez nadaljnjega lahko merijo s skupinami v Sloveniji, saj so doslej na raznih tekmovanjih požele lepo število uspehov in priznanj. Objavljajo seznam v obdobju od leta 2015 do leta 2025. V zborniku sledi poglavje s podatki vseh jubilejnih predstav ob obletnicah organizirane lutkovne in mladinske gledališke dejavnosti pri Krščanski kulturni zvezi.

Martina Piko Rustia Foto: Ivo Žajdela

Seznam vseh predstav, ki so nastale od leta 1975 do 2025

Ob 50-letnici lutkovne skupine Lutke Mladje se je sedanja igralska zasedba odločila, da prelomni rojstni dan proslavi v velikem slogu. S satirično zgodbo Mrličožerec so se lutkarji poklonili pionirjem lutkarstva in vsem drugim ustvarjalcem v polstoletni zgodovini skupine. Ob obletnici je bil poleg odmevnih gostovanj v Ljubljani, Mariboru in na Dunaju ter lutkovne intervencije v Celovcu predstavljen zanimiv dvojezičen zbornik o petdesetletnem delovanju Lutk Mladje.

Na koncu je še seznam vseh predstav, ki so nastale od leta 1975 do 2025. Od začetka do leta 2015 so zajete skupine, ki so se udeležile organiziranih gledaliških in lutkovnih delavnic Krščanske kulturne zveze. V zadnjih desetih letih so zbrali vse skupine, ki so pripravile novo predstavo v tekoči sezoni in tako lahko v tem zborniku nudijo še bolj izčrpen pregled gledališke dejavnosti na Koroškem. Našli bomo torej tudi predstave skupin, ki niso bile v Ankaranu in so predstave pripravljale doma. Zbornik je pomembna kronika in zanimiva dokumentacija za društva in za vse, ki bodo z zanimanjem, tudi za raziskovalne naloge, segali po njej.

1/8