Spodnje Libuče (Unterloibl), na pokopališču, ob grobovih hrvaških vojakov, venec, na sredini Nikica Martinović, 1951. Vir: knjiga Kultura sjećanja

Ko so Angleži maja 1945 pred Pliberkom (Bleiburg) zavrnili Hrvaške begunce pred komunizmom, vojake in civiliste z otroki, šlo je za desetine tisočev, morda več kot 200.000 ljudi, oziroma jih niso hoteli spustiti na Koroško, kjer bi bili varni pred morilskimi Brozovimi partizani, so jih hkrati predali v roke teh morilskih hord. Ti so jih potem samo še množično morili. Večino vojske so peš gnali po dravski dolini proti Mariboru, jih že spotoma ubijali, največ, vsaj 15.000 so jih množično pomorili v protitankovskem jarku v Tezenskem gozdu. Ostale deset tisoče so peš gonili na Hrvaško, jih na poti na tisoče morili (največ v gozdovih Maclja, med slovensko mejo in Krapino). Potem so jih gonili po hrvaški in še naprej, na tako imenovanih križnih putevih (križnih poteh oziroma marših smrti), kjer so jih stradali in povsem onemogle morili.

Bleiburg 1945–1995, 1, str. 0–23, Mihanović, Beljo, 1997Bleiburg 1945–1995, 2, str. 24–52, Dizdar, Bilandžić, Katalinić, Jelčić, Mijatović, 1997

Bleiburg 1945–1995, 3, str. 53–90, Tolstoy, Corsellis, Bratton, Žerjavić, 1997Bleiburg 1945–1995, 4, str. 91–129, Jurčević, Baković, Grubišić, Simundžić, Slipac, Milan Zajec, Gugić, 1997

Bleiburg 1945–1995, 5, str. 130–146, Obrdalj, John Prcela, Vice Vukojević, Sviben, 1997Bleiburg 1945–1995, 6, str. 147–169, slikovno gradivo, 1997

Vladimir Geiger, Osvrt na važniju literaturu o Bleiburgu 1945, Časopis za suvremenu povijest, 2003Vladimir Geiger, Osvrt na istraživanja i odjeke problematike Bleiburga i Križnog puta 1945 u Hrvatskoj, Zagreb, 2004

Vladimir Geiger, O zborniku Bleiburg i Križni put 1945, Zagreb, CSP, 2007Martina Grahek Ravančić, Razmišljanja o broju pogubljenih i stradalih na Bleiburgu i križnom putu, Časopis za suvremenu povijest, 2008

Vilim Cecelja, u knjizi Čuvari bleiburške uspomene, Bleiburg, 2005Tomislav Vuković, Drago Kolimbatović, Umjesto utočišta, u Englezima nađosmo krvnike, Bleiburg, Glas Koncila, 13. 5. 2007

Gordana Fumić, Dragutin Marohnić, Ja sam bio »obilježen«, Bleiburg, križni put, Glas Koncila, 27. 5. 2007Branimir Lukšić, Mrlja na britanskoj savjesti, Glas Koncila, 3. 6. 2007

Mihael Sokol, Josip Bozanić, Ne dopustite da nas razjedinjuju, Bleiburg, Glas Koncila, 20. 5. 2007

Spodnje Libuče (Unterloibl), prva spominska slovesnost na pokopališču, ob grobovih hrvaških vojakov, 1. 11. 1952. Vir: knjiga Kultura sjećanja

Množični pomori in današnje postkomunistične družbe

Po tej neizmerni moriji, šlo je za smrt od 100.000 do 200.000 ljudi, so komunisti v Jugoslaviji zavladali z najhujšim možnim režimom. Ljudi so povsem zastrašili s smrtnim strahom, ki ga, posebej raziskovalci in publicisti pri starejših ljudeh močno čutimo še danes, 80 let kasneje. Šlo je za prvovrstno in edinstveno »zmago« komunistov, ko so s strašno morijo in nasiljem povsem ohromili družbe na območju nekdanje Jugoslavije. Današnje postkomunistične družbe so zaradi tega, še zmeraj takšne, v Sloveniji gotovo, da imajo dediči in nasledniki zločinskega komunističnega režima še vedno veliko moč, tako oblastno, kot v državnih podsistemih, v šolstvu, medijih, kulturi, pravosodju pa absolutno premoč.

Florian Rulitz, Prešućene bleiburške žrtve, Večerji list, Zagreb, 2025mk, 80. godina od velike tragedije: što se zapravo dogodilo?, Hrvaška, Crkva na kamenu, 1. 5. 2025

Jelena Jazbec, Rajko Ecimović, Preživio sam Bleiburg, Glasnik Majke Božje Vinagorske, 1. 4. 2025Josip Jazbec, Križni put hrvatskog naroda 1945. godine, Glasnik Majke Božje Vinagorske, 1. 4. 2025

ME, Osam desetljeća nakon bleiburške tragedije ne blijedi spomen na žrtve, Bleiburg, Macelj, Glas Koncila, 25. 5. 2025Marko Karamatić, Od genocida do democida, Hrvaška, Svjetlo riječi, 1. 4. 2025

Dragica Zeljko Selak, Uz 80. obljetnicu bleiburške nesreće, Naša ognjišta, 1. 6. 2025

Spodnje Libuče (Unterloibl), Ilija Abramović, Ante Mikrut, Mirko Karačić, 1. 11. 1953. Vir: knjiga Kultura sjećanja

Smrtni strah in ogled razmer pri Pliberku

Preživeli Hrvati so se nekaj let po angleško-partizanskem velezločinu pri Pliberku želeli s spominsko slovesnostjo spomniti umorjenih. Strah je bil popoln. Konec leta 1950 je dr. Dragutin Zudenigo nagovoril zobozdravnika Stjepana Mauera, da pod pretvezo, da je pljučni bolnik, gre v Pliberk oziroma v Spodnje Libuče (Unterloibach) ter si ogleda stanje v Pliberku in na Libuškem polju (Hrvati ga imenujejo Bleiburško polje) ob meji s Slovenijo. Tam je bil več tednov, se zbližal z domačini in izvedel, da je na pokopališču v Spodnjih Libučah pokopanih tudi 16 ubitih hrvaških vojakov (podatke tu in v nadaljevanju povzemam iz prispevka Boža Vukušića Jugoslavenska Udba protiv Počasnoga bleiburškoga voda v zborniku Kultura sjećanja na ratne i poratne žrtve bleiburške tragedije i križnoga puta hrvatskoga naroda, Zagreb, 2025).

Spodnje Libuče (Unterloibl), spominska slovesnost, Vilim Cecelja vodi procesijo.

Spominska slovesnost pod okriljem nogometne tekme

Na osnovi Mauerjevih podatkov je devet Hrvatov na dan vseh svetih, 1. novembra 1951, odšlo proti Pliberku in na pokopališču v Spodnjih Libučah na neoznačeni grob hrvaških vojakov položilo venec, med njimi je bil tudi Nikica Martinović, ki je živel v Celovcu. Postavili so tudi lesen križ z napisom: Svim palim znanim i neznanim borcima za hrvatsku nezavisnost za spomen teške i nezaboravne tragedije kod Bleiburga podigli ovaj križ uz znak vanjske pažnje njihovi božjom pomoći preživjeli suborci. Odšli so tudi na Libuško (Bleiburško) polje in se zakleli, da se bodo trajno spominjali svojih soborcev in sonarodnjakov.

1. novembra 1952 so organizirali prvi množični pohod v Pliberk, toda še vedno so to lahko naredili le pod pretvezo igranja nogometne tekme.

Spodnje Libuče (Unterloibl), grobovi hrvaških vojakov, 1974. Vir: knjiga Kultura sjećanja

Leta 1952 so ustanovili Počasni bleiburški vod

Po vrnitvi v Celovec so sklenili, da bodo ustanovili Počasni bleiburški vod (PBV), društvo, ki bo trajno skrbelo in organiziralo spominske slovesnosti na Bleiburškem polju.

Toda demokracija tudi v Avstriji še ni delovala. Angleška oblast in avstrijska policija so glede spominskih slovesnosti vzdrževali stroge omejitve. Hrvati so pomislili, da bi morda spominsko slovesnost opravili pod okriljem Cerkve, tako, da bi njihov duhovnik maševal v cerkvi v Libučah. To je Vilim Cecelja, takrat vodja hrvaške katoliške misije v Salzburgu, tudi naredil in 5. aprila 1953 obiskal vojaški grob v Libučah in Libuško polje. Takoj zatem so izbrali prvo vodstvo PBV, prvi predsednik je bil Ante Mikrut, glavni tajnik pa Martinović. Leta 1960 je avstrijska oblast Mikruta izgnala iz države, odšel je v Anglijo, za novega predsednika so izbrali Mirka Karačića.

Libuško polje, prva spominska slovesnost na materinski dan leta 1965. Vir: knjiga Kultura sjećanja

Leta 1964 je Udba začela tesno zasledovati PBV

Ozračje se je otoplilo leta 1964 in šele od takrat so Hrvati s pomočjo Počasneog bleiburškog voda organizirali spominsko slovesnost v obliki maš v cerkvi v Spodnjih Libučah (Unterloibl) pri Pliberku. Prvi spominski shod na Bleiburškem polju so tako opravili na materinski dan maja 1964, maševal je Cecelja. Takrat je tudi Udba začela sistematično spremljati organizatorje oziroma PBV. Medtem so Hrvati po svetu zbirali gradivo o dogajanju med t. i. bleiburško tragedijo. Hrvat John Prcela je leta 1965 v Clevelandu izdal knjigo o tem z naslovom Operation Slaughterhouse (Operacija klavnica). V Zagrebu so jo v hrvaščini izdali leta 2001 pod naslovom Hrvatski holokaust.

Udba je PBV spremljala sicer že od začetka, od leta 1952, za nosilca spremljave so zadolžili mariborski center Udbe. Dosje slovenske Udbe o PBV obsega 3.000 strani. Pri zasledovanju članov PBV so si, kot je ugotovil avstrijski zgodovinar Florian Thomas Rulitz, pomagali z več kot sto sodelavci, samo na območju Celovca jih je bilo 72.

Gostilna Hrust v Spodnjih Libučah pri Pliberku, kjer so udbovci 8. maja 1966 izvedli bombni atentat na hrvaške emigrante. Vir: Omerza Počasni bleiburški vod

Udbovski bombni atentat v gostilni Hrust v Libučah

Že hitro po vpeljanih spominskih slovesnostih na Libuškem polju se je slovenska Udba odločila, da bo Hrvate zastrašila z bombnim atentatom. 8. maja 1966 so se po spominski slovesnosti v cerkvi v Libučah in na Libuškem polju nameravali obiskovalci zbrati v gostilni Hrust v Libučah. Udba je organizirala drzno akcijo, v gostilni so nastavili tempirno bombo s strupom. Ker so se obiskovalci na slovesnosti zadržali, je bomba prehitro eksplodirala. Avstrijski preiskovalci so ugotovili, da če bi bili ljudje v sobi, bi jih bilo veliko mrtvih ali težko poškodovanih. Kljub temu je Udba z njo organizatorje spominskih slovesnosti zelo prestrašila.

Libuško polje, Petar Miloš ob spomeniku. Vir: knjiga Kultura sjećanja

Skrivnostna Udbina ugrabitev Krunoslava Draganovića

Med najbolj aktivnimi in zato izpostavljenimi hrvaškimi emigranti je bil duhovnik Krunoslav Draganović (1903–1983), tajnik Zavoda s. Hieronima v Rimu. Zbiral je tudi dokumente in pričevanja o partizanskih zločinih nad Hrvati. Gradivo je nameraval objaviti v knjigi, vendar se je 10. septembra 1967 v izjemno nenavadnih okoliščinah znašel v bližini Trsta na jugoslovanski strani meje, kjer so ga aretirali. Odpeljali so ga v Beograd, kjer ga je Udba podrobno zasliševala. Razkril jim je veliko podatkov o hrvaških emigrantih in zanje je bil to hud udarec.

Udba je poskrbela, da so avgusta 1971 v Buenos Airesu umorili urednika knjige La Tragedia de Bleiburg (1963) Iva Bogdana, trije morilci so ga v domači hiši napadli s hrbta i zaklali z noži.

Libuško polje, spomenik po spominski slovesnosti leta 2005. Vir: knjiga Kultura sjećanja

Poskus ugrabitve Vilima Cecelje

Potem, ko se je leta 1972 v Jugoslavijo pretihotapila 19-članska skupina Hrvatov pod imenom operacije Feniks 72, Udba jo je, tudi s pomočjo vojske, uničila v Bosni, so iz Beograda pritisnili na Avstrijo, da so še isto leto prepovedali Vilimu Cecelji maševati v Libučah, kar so potem opravili v Celovcu.

V Beogradu so od Avstrijcev zahtevali, da jim Ceceljo izročijo, vendar ti tega niso hoteli, češ, da to, kar počne (spominjanje) ni kaznivo. Potem so slovenski Udbi naročili, naj Ceceljo ugrabijo in pripeljejo v Jugoslavijo. To jim ni uspelo.

Nikica Martinović, tajnik Počasnog bleiburškog voda, Udbin morilec ga je umoril v Celovcu 17. februarja 1975. Vir: knjiga Kultura sjećanja

Udba sklene umoriti Nikico Martinovića

Ena osrednjih osebnosti Počasnog bleiburškog voda oziroma organiziranja spominskih slovesnosti za množično morijo nad Hrvati leta 1945 je bil Nikica Martinović, ki se je v Celovcu preživljal z vrtnarstvom, imel je prodajalno rož. Konec leta 1974 in v začetku leta 1975 je vodil priprave na obeležitev 30. obletnice bleiburške tragedije. Načrtoval je, da bi na spominsko slovesnost prišlo nekaj deset tisoč Hrvatov. V Beogradu so sklenili, da to preprečijo. Hkrati s protestno noto Avstrijcem so začeli s pripravo Martinovićevega umora.

Pogreb umorjenega Nikice Martinovića v Celovcu. Vir: knjiga Kultura sjećanja

Udbin morilec je Martinovića ustrelil 17. februarja 1975

Martinovića je Udbin morilec ustrelil s tremi streli (z enim v čelo in dvema v prsi) 17. februarja 1975 okoli 18. ure v njegovi trgovini z rožami, ki jo je imel na Baumbachplatzu v Celovcu. Zločin je Udba zagrešila vpričo dveh mladoletnih otrok.

Žena Nikice Martinovića Lora s hčerkama po umoru moža in očeta. Vir: knjiga Kultura sjećanja

Florian Rulitz, Udbino ubojstvo u Klagenfurtu, Nikola Martinović, Zagreb, 2025Udba je s preprečevanjem spomina na komunistični velezločin nad Hrvati nadaljevala leto kasneje, neposredno pred spominsko slovesnostjo na materinski dan. Naj ob tem omenim, da so Udbovci stalno pisno, telefonsko in preko govoric grozili s smrtjo članom PBV. Tako tudi to leto. Mirko Karačić je bil od začetka eden vodilnih članov PBV. Na dan spominske slovesnosti, 8. maja 1976 je, kot običajno, odšel do svoje gostilne v Celovcu, v ulici Siebenhugelstrasse 20. Malo pred vhodom se je srečal z znancem iz zapletel v klepet. Ko sta se pogovarjala, je pred vhodom njegove gostilne odjeknila eksplozija. Bomba je bila časovno naravnana na 8. uro, ko bi gostilno odprl. Udbin atentat, eden od mnogih nad hrvaškimi emigranti, tokrat ni uspel. Preiskovalci so ocenili, da je bomba vsebovala pol funta TNT.

Libuško polje pri Pliberku, oltar v hrvaškem spominskem parku 16. maja 2025 je sameval, ker so avstrijski totalitaristi pred petimi leti prepovedali Hrvatom, da bi se ob njem spominjali svojih umorjenih leta 1945. FOTO: Ivo Žajdela

Avstrijci so hrvaškim emigrantom ves čas nagajali

Avstrijske oblasti so bile hrvaškim emigrantom ves čas nenaklonjene, več njenih uslužbencev je celo sodelovalo z Udbo. V skupni akciji dveh združenj, nemške zveza za skrb za vojne grobove in avstrijskega Črnega križa so 3. avgusta 1974 na pokopališču v Spodnjih Libučah izkopali vse tam pokopane vojake, med njimi tudi pet hrvaških. Pokopali so jih v petdeset kilometrov oddaljenem Št. Vidu (St. Veit), severno od Gosposvetskega polja. Odstranili so tudi pet križev, na katerih je bilo obešenih pet vojaških čelad. Čez nekaj let je eden od pobudnikov ustanovitve PBV Petar Miloš tam, ob izkopanih grobovih, postavil nagrobni spomenik z napisom Majka Hrvata tuguje i plače.

Leta 1985 so Hrvati postavili spomenik tudi na Libuškem polju. Udba je postavitvi »seveda« zelo nasprotovala. Še naprej je poskušala diskreditirati organizatorje slovesnosti.

Še ob demokratizaciji, 14. maja 1990, je sodelavec Udbe Hanzi, Milan Dorič, z videokamero posnel spominsko slovesnost na Libuškem polju. Mašo je daroval Tomislav Duka (deloval je na katoliških misijah v Nemčiji), kot že leto pred tem, vendar so bile njegove pridige bistveno drugačne od pridig prejšnjih maševalcev. Za Duko je nekdanji šef hrvaške Udbe Josip Manolić v svoji knjigi Špijuni i Domovina razkril, da je vrsto let, že od leta 1966, sodeloval z Udbo.

Spomenik na Libuškem polju pri Pliberku v spomin leta 1945 umorjenim Hrvatom. FOTO: Ivo Žajdela

Leta 1980 so Avstrijci prepovedali delovanje PBV

V času smrti šefa Udbe Broza Tita so iz Beograda zelo pritiskali na Avstrijce, da prepovejo delovanje PBV. To so ti nato tudi naredili pod formulacijo, da združenje spada med tiste z »militarističnim in paramilitarističnim karakterjem«. Avstrijci registracije PBV kot združenja že od leta 1952 niso dovolili, ampak le kot ljudsko iniciativo, pollegalno torej. Zaradi tega so Hrvati ustanovili in registrirali združenje z »nevtralnim« nazivom: Hrvatsko kulturno društvo Bleiburg (HKDB), ki organizira spominske slovesnosti na Libuškem polju. Vendar ne več zadnjih pet let ...

Spomenik Vilimu Cecelji na Libuškem polju pri Pliberku, duhovniku, ki je vrsto let maševal v spomin na nepopisno veliko množico umorjenih Hrvatov leta 1945 v povojnih pokolih. FOTO: Ivo Žajdela

Levičarji prepovedujejo še spomin na komunistične zločine

Avstrijski levičarji so pred petimi leti dosegli, da Hrvati sploh ne smejo več imeti spominskih slovesnosti na Libuškem polju, kjer so postavili spomenik, velik oltar (2007) in leta 2011 kip duhovniku Vilimu Cecelju (1909–1989). Nasprotovanja so trajala vrsto let.

Po letu 2000 so levičarji (mediji) na Hrvaškem izpostavljali množično razkazovanje ustaških obeležij. Leta 2017 je moral organizator pod pritiski avstrijskih državnih in cerkvenih oblasti sprejeti pravila obnašanja »zaradi dostojanstvenega poteka spominske slovesnosti na Libuškem polju, s katerimi je najavil 'ničelno toleranco' za ustaške in nacistične simbole«. Od 2018 so Hrvatom dovolili le nošenje državne zastave. 

Hrvaški grb s šahovnico na spomeniku na Libuškem polju pred odstranitvijo.

Leta 2019 je bila na Libuškem polju zadnja množična spominska slovesnost

Leta 2020 so avstrijske stranke OVP, SPO, Zeleni in Neos zahtevale ustavno presojo spominskih prireditev na Libuškem polju. Decembra 2021 so Avstrijci prepovedali spominske prireditve in med prepovedane simbole uvrstili razkazovanje hrvaškega šahiranega grba z začetnim belim poljem, tudi na hrvaški zastavi, češ da je to ustaški oziroma fašistični znak. Maja 2022 je mestna oblast Pliberka odstranila hrvaški grb s šahovnico s spomenika na Libuškem polju. Gre za sramotno in protidemokratično obnašanje avstrijskih levičarjev. Absurdno prepovedani hrvaški grb je bil sestavni del heraldike habsburške monarhije od leta 1499, nahaja se tudi v grbih zgodovinskih mest Innsbrucka, Bratislave, Zagreba.

Maja 2022 je mestna oblast Pliberka odstranila hrvaški grb s šahovnico s spomenika na Libuškem polju. Totalitaristi, branilci velezločina, so odstranili tudi pomemben del napisa. Stanje 16. maja 2025. FOTO: Ivo Žajdela

Del hrvaških in avstrijskih medijev ter javnosti je spominske slovesnosti na Libuškem polju etiketiral kot »največje fašistično zbiranje v Evropi«. Čeprav je šlo za hudo zlonamerno pretiravanje levičarjev, je levi del avstrijske politike dosegel, da so onemogočili nadaljnje spominske slovesnosti. Tako je bila na Libuškem polju leta 2019 zadnja množična spominska slovesnost.

Oltar pri spomeniku na Libuškem polju pri Pliberku, kjer so imeli Hrvati do leta 2019 spominsko slovesnost za t. i. bleiburško tragedijo leta 1945. FOTO: Ivo Žajdela

Avstrijska levičarska scena Hrvatom prepoveduje spomin pri Pliberku

Prepoved traja še vedno, tudi letos, kar sem videl na lastne oči v soboto, 16. maja 2025, ko je območje nadzorovalo (stražilo) šest avstrijskih policistov z dvema maricama. Kasneje, po spominski maši v župnijski cerkvi v Pliberku, pa so mi hrvaški romarji, ki so se na slovesnost pripeljali z avtobusom iz Zadra, pripovedovali, da so jim avtobus na mejnem prehodu v Holmcu Avstrijci zadržali in naredili podroben pregled, pri tem pa ljudem jemali hrvaške zastave in značke s hrvaško šahovnico ali sumljivim napisom. V Sloveniji tega Hrvatom nihče ne počne, ne na spominskih slovesnosti v Kočevskem rogu, ne ob pokopu umorjenih v rudniku Huda jama na pokopališču na Dobravi pri Mariboru. Tako očitno v Avstriji demokracijo pači levičarska totalitarna miselnost, kar je svojevrsten novodobni absurd.

Konec v: Igor Omerza, knjiga Slovenska Udba i Počasni bleiburški vod, Bleiburg, Pliberk, Hrvati [2]

Libuško polje pri Pliberku, hrvaški spominski park je tudi 16. maja 2025 varovala avstrijska policaja, da ne bi tam kak Hrvat nosil hrvaških nacionalnih oznak in tako po njihovem izražal fašističnih nazorov. Sramota sredi Evrope. FOTO: Ivo Žajdela

Sramotno pisanje v levičarskih medijih

Sramotno pisanje v levičarskih medijih o spominski slovesnosti Hrvatov na Libuškem polju pri Pliberku, posvečeni umorjenim Hrvatom med največjim (komunističnim) zločinom v zadnjih stoletjih:

Jurij Berložnik, Na Poljani veselje, v Pliberku žalost, Pliberk, Večer, 18. 5. 2015Mladen Mali, Avstrijci Hrvatom pobrali protokolarno orožje, Pliberk, Večer, 16. 5. 2016

Dejan Vodovnik, Odbojno-privlačno razmerje do preteklosti, Pliberk, Delo, 14. 5. 2016Dejan Vodovnik, Pliberški orožarski nesporazum, Pliberk, Delo, 16. 5. 2016

Janko Kulmesch, Vsakoletno ustaško romanje na Libuško polje, Pliberk, Hrvati, Novice, 19. 5. 2017Milan Wutte, Na manifestacijo v Pliberk, Hrvati, Novice, 4. 5. 2018

Gregor Wakounig, Križarski pohod proti zgodovinopisju, Hrvati, Novice, 11. 5. 2018Marjan Horvat, Konec ustaškega rajanja v Pliberku, Hrvati, Mladina, 18. 5. 2018

Krška škofija prepovedala škofovsko mašo na ustaškem srečanju, Pliberk, Bleiburg, Novice, 15. 3. 2019Z belo-rdečim karom na oprsju, Pliberk, Bleiburg, Novice, 10. 5. 2019

O manjkajoči distanci, Bleiburg, Pliberk, Novice, 10. 5. 2019Franc Wakounig, S fašizmom ni sprave. Fašizem je zločin, Pliberk, Bleiburg, Novice, 17. 5. 2019

Marjan Sturm, Distanca med Dunajem in Celovcem je premostljiva, predvsem z resno reseršo, Pliberk, Bleiburg, Novice, 17. 5. 2019Cerkev v Avstriji proti ustaškemu rajanju, Pliberk, Bleiburg, Mladina, 15. 3. 2019

Heni Erceg, Pismo iz Avstrije, Pliberk, Bleiburg, Mladina, 15. 3. 2019Heni Erceg, Travestija spomina, NDH, Pliberk, Bleiburg, Mladina, 22. 5. 2020

Spomenik na Libuškem polju pri Pliberku v spomin leta 1945 umorjenim Hrvatom. FOTO: Ivo Žajdela

Redki mediji so o hrvaškem Bleiburgu pisali pietetno

Samo v Glasu Koncila in Demokraciji so o spominski slovesnosti Hrvatov na Libuškem polju pri Pliberku pisali pietetno:

Tomislav Vuković, Bleiburg: žrtve govore i danas, Pliberk, Glas Koncila, 5. 5. 2010Aleš Žužek, Ustaški simboli v Pliberku spet dvigajo prah, Pliberk, Hrvaška, Reporter, 30. 4. 2018

Ivan Miklenić, Pogažena istina, Pliberk, Bleiburg, Glas Koncila, 17. 3. 2019Da. G., Bleiburg je bolna etapa u povijesti hrvatskoga naroda, Pliberk, nadškof Christoph Schönborn, Glas Koncila, 31. 3. 2019

Ivan Tašev, Koje su biskupske poruke doista slane s bleiburškoga polja, Bleiburg, Pliberk, Glas Koncila, 31. 3. 2019SV, Da se 15. svibnja u svim crkvama moli za bleiburške žrtve, Pliberk, Bleiburg, Glas Koncila, 31. 3. 2019

Ivan Miklenić, Kako je komemoracija postala »fašistički skup«?, Pliberk, Bleiburg, Glas Koncila, 31. 3. 2019Svoje volimo i za njih se molimo, Bleiburg, Pliberk, Glas Koncila, 26. 5. 2019

Bogdan Sajovic, Bleiburški križev pot, Pliberk, Demokracija, 21. 5. 2015Lucija Kavčič, Slovesnosti ob 75. obletnici pliberške tragedije ne bo, Pliberk, Bleiburg, Demokracija, 14. 5. 2020

Libuško polje pri Pliberku, hrvaški spominski parku 16. maja 2025 je sameval, čeprav bi moralo biti ta dan tam veliko Hrvatov. FOTO: Ivo Žajdela

1/7