Nadaljevanje iz: Igor Omerza, knjiga Slovenska Udba i Počasni bleiburški vod, Bleiburg, Pliberk, Hrvati [1]

»V slovenskem državnem arhivu je veliko udbovskega gradiva, ki se nanaša na hrvaško politično emigracijo in tudi na emigracijo ostalih jugoslovanskih narodov. To je posledica dejstva, da se je severna ozemeljska meja socialistične Jugoslavije, pravzaprav meja z zahodno, demokratično Evropo, prekrivala z zunanjo mejo Slovenje, ki je bila takrat le ena izmed šestih socialističnih republik jugoslovanske federacije. Torej je že sama bližina zahodne meje ugodno vplivala na angažiranje slovenske tajne politične policije (ponarodelo Udbe) pri zalezovanju emigracije in tudi uporabi njenih najbolj agresivnih in državno-terorističnih metod (umori, bombni atentati, ugrabitve).« Tako začenja Igor Omerza v svoji najnovejši knjigi o zločinih Udbe Slovenska Udba i Počasni bleiburški vod (285 strani, številni faksimili Udbinih poročil, imensko kazalo in kazalo Udbinih sodelavcev).

Igor Omerza s knjigo Slovenska Udba in Počasni pliberški vod. FOTO: Ivo Žajdela

Ko se je Udba sprehajala po Avstriji in Italiji

Nato nadaljuje: »Razvpiti federalni udbaš Srb Božidar Spasić je leta 1993, da je bila slovenska Udba najmočnejša tajna služba v Jugoslaviji, saj se je »po Avstriji in Italiji sprehajala, kadar koli si je to zaželela« (Mladina, 24. 8. 1993). Ob tem naj povem, da je Spasić v svoji knjigi Lasica je progovorila priznal, da je organiziral umor Albanca Enverja Hadrija 25. februarja 1990 v Bruslju. Pri tem si je pomagal, to sem našel v udbovskem delu slovenskega državnega arhiva, tudi z informacijami slovenske tajne politične policije.

Vsebina te knjige ni opis delovanje slovenske Udbe proti vsej jugoslovanski emigraciji, ampak le proti najbolj organizirani in za nedemokratični jugo režim najbolj nevarni to je hrvaški politični emigraciji. V tem »hrvaškem« okviru se bom pretežno omejil na udbaško zalezovanje Počasnog bleiburškog voda (PBV), kateri je nastal leta 1952 z željo, da se ohranja spomin na množični komunistični umor iz Avstrije vrnjenih hrvaških vojakov in civilistov, med katerimi so bili tudi ženske in otroci (maja 1945). Kronološko je pri tem pomembno, da je slovenska Udba začela intenzivno zalezovati in onemogočati PBV ne v letu njegovega nastanka, ampak dobrih deset let pozneje, to je leta 1964.«

Udbina Obdelava Bleiburški vod

Gre za tajen in obsežen Program dela organov za notranje zadeve SR Slovenije za varovanje ustavnega reda (november 1974–december 1975) in v njem je opisana tudi Obdelava Bleiburški vod (uvedena 1962). Ta opis se v celoti bere takole: »Na območju Celovca se je naselila skupina bivših ustašev (Ilija Abramović, Adem Delić /preimenovan iz Zulić Ahmet/, Josip Đakić, Mirko Karačić, Nikica Martinović, Pero Miloš in Omer Vrabac). Skupina stalno sovražno deluje, z različnimi manifestacijami ohranja tradicije ustaštva, pri njej se zbirajo ekstremisti iz prekomorskih držav in Evrope, kjer se dogovarjajo o ekstremističnih akcijah in podobno.

Udbin cilj je bil: dobivati pravočasne informacije o njihovem sovražnem delovanju in načrtih ter prihodih ekstremistov iz drugih območij, oziroma držav, da bi lahko preprečevali njihove akcije proti SFRJ in razbiti to skupino. Naloge: priprava ukrepov za paralizacijo njihove sovražne aktivnosti in za ustvarjanje medsebojnega nezaupanja (rok: maj 1975); registriranje in ustrezno ukrepanje proti njihovim zvezam v SFRJ ter jugoslovanskim delavcem, ki so zaposleni pri posameznih pripadnikih te skupine (rok: trajnejša naloga); delovni dogovor za konkretnejši načrt predstavnikov SDV SR Hrvatske, BiH in SR Slovenije (rok: januar 1975).

Knjigo Igorja Omerze Slovenska Udba in Počasni pliberški vod je predstavil tudi njen urednik zgodovinar dr. Vlatko Smiljanić (levo). FOTO: Ivo Žajdela

Mariborski udbovec Tone Tratnik o spominski slovesnosti pri Pliberku

Udba je o bleiburški komemoraciji prvič poročala leta 1964 v svoji Informaciji. Ta spominska slovesnost, naj bi bila (tako piše v omenjenem dokumentu) nasploh prva majska komemoracija, prej naj bi bile vse le ob drugih priložnostih. Tajni dokument, ki je datiran na 25. maj 1964 je sestavil mariborski udbovec Tone Žnidaršič, s pomočjo sodelavca Milana (pravo ime Milan Dorič). Udbovski papir je podpisal vodja mariborske Udbe Tone Tratnik in ga poslal v Ljubljano, drugemu (protiemigrantskemu) sektorju tajne politične policije.

Udbovec Tratnik je zapisal: »Potom naših virov smo bili obveščeni, da so dne 10/5–1964 v Libučah pri Pliberku imeli proslavo bivši ustaši. Na podlagi teh informacij smo poslali našega sodelavca z nalogo, da ugotovi podrobnosti po tej proslavi. Sodelavec nam je poročal, da so dne 10/5–1964 v jutranjih urah prišli v Libuče emigrantje – Hrvati, in to iz raznih krajev Avstrije, pripeljali pa so se s šestimi avtomobili znamke 'Combi' in okoli 20 osebnimi avtomobili. Poleg emigrantov iz Avstrije so bile tudi skupine iz Nemčije, Belgije, Avstralije in Argentine. Vse skupaj jih je bilo okoli 100. To srečanje naj bi organiziral neki doktor – emigrant Hrvat, ki je zaposlen kot doktor v Celovcu. Isti je bil pred kratkim od avstrijskih oblasti kaznovan z denarno kaznijo, ker je iz Argentine dobival propagandni material proti Jugoslaviji. Kot njegov pomočnik je bil neki odvetnik, ki je uradni prevajalec slovenskega in hrvatskega jezika v nemščino v Celovcu, kjer ima tudi svojo pisarno. Vsi skupaj so odšli v cerkev v Libučah pri Pliberku, kje je bila maša v hrvatskem jeziku, katero je imel neki župnik iz Salzburga. Imel je daljšo pridigo in je govoril o herojstvu padlih junakov v borbi proti komunizmu, obenem pa pozival na enotnost in zlom komunizma v Jugoslaviji.«

Predstavitev knjige Igorja Omerze Slovenska Udba in Počasni pliberški vod. FOTO: Ivo Žajdela

Sodelavec Milan ima nalogo, da ugotovi imena

»Po maši so vsi skupaj odšli na pokopališče, kjer so položili venec na grob oz. spomenik padlim ustašem, ki so padli v maju 1945 na sektorju Poljane – Pliberk. Pri spomeniku je imel ta doktor tudi govor, kjer je zopet govoril o herojstvu hrvatskega naroda v borbi proti komunizmu in večkrat poudarjal, da je treba enotno pričeti borbo za zlom režima v Jugoslaviji, obenem pa je napadel tudi naše najvišje predstavnike, katere je celo psoval. Po končanem govoru so nekateri odšli nazaj, dočim so tri skupine, v katerih bi naj bi bilo okoli 15 do 20 ljudi, odšle ob meji do Holmeca, češ da si bodo ogledale kraje, kjer so bile te borbe. Šli so po sami mejni črti, na Holmecu pri bloku pa so jih čakali avtomobili. Ta proslava je bila prvič po osvoboditvi, dočim so tudi na dan mrtvih že večkrat polagali vence. Ker je imela godba v Libučah istega dne materinski dan, so bili vsi skupaj zbrani in so proslavljali ta praznik. Ob tej priliki so jih ustaši prosili, da so igrali pri cerkvi in nato na pokopališču, vsled tega se je zbrala večja množica domačinov, kateri so to proslavo opazovali.

Sodelavec 'Milan' ima nalogo, da ugotovi imena doktorja in advokata, po možnosti pa tudi duhovnika in drugih, kolikor bo imel to možnost. Zanimal se bo tudi, kaj so razgovarjali s kmeti, ki so jih obiskali na meji. O rezultatu vam bomo poročali.«

Spodnje Libuče (Unterloibl), prva spominska slovesnost na pokopališču, ob grobovih hrvaških vojakov, 1. 11. 1952. Vir: knjiga Kultura sjećanja

Ena od potnic je začela jokati in vpiti, da zdaj vidi svojo rodno zemljo

Omerza med drugim piše, da je bil zanimiv dogodek, povezan z »bleiburško« komemoracijo za vse svete leta 1965, in o čemer je depešno poročala v Ljubljano 6. novembra mariborska Udba, naslednji: »Dne 1/11–1965 ob 9.45 uri so pripeljali iz smeri Pliberka 3 avtomobili nemške registracije z 12 potniki v bližino avstrijskega mejnega prehoda Holmec, kjer so zavili levo po poti, ki pelje proti kmetiji Rižner Matilde iz Dolgega brda, pošta Prevalje. Ti avtomobili so prišli kakih 5 metrov na naše ozemlje, a so bili prisiljeni ustaviti se, ker je bila pot preozka. Ko je to opazil avstrijski žandar, v službi na prehodu Holmec, je takoj stekel do obmejnega kamna in potnikom v avtomobilih klical, da se naj takoj vrnejo, češ da so zašli v Jugoslavijo. Komandir karavle Holmec in en vojak sta hotela takoj intervenirati, vendar sta prišla prepozno, ker so se osebe že vrnile oziroma so avtomobili vozili z vzvratno vožnjo že nazaj na avstrijsko ozemlje. Avstrijski žandar jih je takoj napotil proč od meje, vendar je nekaj potnikov, ki so govorili hrvaško, izstopilo pri samem obmejnem kamnu. Eden od potnikov je klical našemu vojaku, ki je bil v bližini meje: 'Druže, dodji ovamo, tu su brača!', dočim je ena od potnic začela jokati in vpiti, da sedaj vidi svojo rodno zemljo, slišati pa je bilo še druge vzklike, ki pa so bili nerazumljivi.

Avstrijski žandar je vse potnike legitimiral in popisal, nakar so se vrnili v smeri Pliberka. Verjetno gre za hrvaške emigrante, ki so se 1/11–1965 udeležili ustaške komemoracije na pokopališču v Spodnjih Libučah na Koroškem, o čemer smo poročali v naši informaciji z dne 3/11–1965.«

Nikica Martinović, tajnik Počasnog bleiburškog voda, Udbin morilec ga je umoril v Celovcu 17. februarja 1975. Vir: knjiga Kultura sjećanja

Spominske slovesnosti PBV so zelo nervirale režim

Spominske slovesnosti PBV so zelo nervirale režim v Jugoslaviji, saj so neprestane drezale v strahovit povojni množični umor Hrvatov, v ta krvavi in zločinski temelj komunistične oblasti. Podobni množični umori so se po vojni dogajali tudi drugim jugoslovanskim narodom (npr. Slovencem), toda pokol nad Hrvati je bil najobsežnejši, piše Omerza in dodaja, da je na pokopališču v Unter Loibachu, vasici pri Bleiburgu sicer pokopanih samo 16 hrvaških vojakov v skupni grobnici s pripadniki Wehrmachta, Nemci in Avstrijci, toda nekaj deset tisoč hrvaških beguncev (vojakov in civilistov, med njimi so bile tudi ženske in otroci) so izročili Titovim partizanom prav z Bleiburškega polja oziroma uradno Libuškega polja.

Policijska fotografija Nikice Martinovića, ki ga je v Celovcu 17. februarja 1975 umoril udbovski morilec.

Žena Nikice Martinovića Lora s hčerkama po umoru moža in očeta. Vir: knjiga Kultura sjećanja

Predzadnja udbovska obdelava pred prvimi demokratičnimi volitvami

Odkar je slovenska Udba leta 1964 začela intenzivno spremljati spominsko slovesnost Hrvatov pri Pliberku, so s to zločinsko dejavnostjo morale nehati šele po Demosovski demokratizaciji Slovenije spomladi 1990. O tem je Omerza zapisal: CSDV Slovenj Gradec je izdelal Informacijo, datirano na 15. november 1989, v kateri opisuje »komemoracijo v Libučah dne 1/11–89«. Dokument je sestavil Miran Sečnjak in to s pomočjo konfidentov Osman, Robert, Potnik in Krešo. Zapisali so: »Dne 1/11–1989 s pričetkom ob 10. uri se je v Libučah pri Pliberku pričela komemoracija za padlimi ustaši. Kot običajno so se že pol ure pred pričetkom pričeli zbirati pred cerkvijo. Maša se je pričela nekaj čez deseto uro. Pokojnega Cecelja je zamenjal duhovnik iz Rosenheima v ZRN, katerega je spremljala neka ženska, z njim pa se je pripeljal še emigrant Prusac Ivan iz Salzburga. Identifikacijskih podatkov zanj sodelavec 'Osman' še ni uspel dobiti. Večina njegovega govora se je nanašala na sovražne izpade proti SFRJ in grožnje, da bo Jugoslavija že občutila njihovo sovraštvo. Govor duhovnika je sodelavec Osman ustrezno zadokumentiral, vendar zaradi slabih pogojev v celoti ni popolnoma jasen (odmevi v cerkvi, ker je duhovnik govoril nenormalno glasno).

Spominske maše v župnijski cerkvi v Pliberku, ki že peto leto ne sme biti na Libuškem polju, sta se udeležila tudi Nikolaj Tolstoj in Igor Omerza. FOTO: Ivo Žajdela

Vsakega, ki se je peljal v Libuče, so legitimirali in zapisali

»Po maši je bila kot običajna procesija na pokopališču, nato pa so se vsi odpeljali k spomeniku, ki je postavljen ob borih na Pliberškem polju. Že pred njihovim prihodom sta Vrabac Omer, emigrant in gostilničar iz Celovca, ter sodelavec Osman ob spomeniku postavila zastave. Po krajšan govoru duhovnika so s komemoracijo končali in se odpeljali na kosilo v Pliberk.

Večina emigrantov skupaj z duhovnikom je imela kosilo v gostišču Lind, ki je ob cesti pred Pliberkom, za policijsko zavarovanje in manjše število teh emigrantov iz ZRN pa je poskrbel Miloš Petar iz Celovca in jih odpeljal na kosilo v gostišče Jamnik.

S pomočjo sodelavca Osmana smo uspeli identificirati naslednje udeležence: Miloš Petar, predsednik HKD Bleiburg iz Celovca, Karačić Mirko iz Celovca, Abramović Ilija iz Celovca, Vrabac Omer iz Celovca, dr. Ašner – predsednik HSS iz Celovca, Lukač iz Špitala, Luburić Marijan z ženo in sinom iz Salzburga, Čirko Jakob - Jakša z ženo in sinom iz Salzburga, Prusac Ivan iz Salzburga, Grujić Jozo iz Aigena, Žutić Ivan iz Salzburga, stanuje Besarabia strasse, Hrstić iz Celovca, Begić, ki je potek in udeležence snemal s kamero, Martinović iz Celovca, Jakob iz Linza, ter pet neidentificiranih emigrantov iz ZRN, od tega sta bila dva iz Freilassinga.

Policija je zavarovanje opravljala kot vsako leto. S patrolami so bile zasedene vse vpadnice v Libuče. Vsakdo, ki se je v tem času peljal v Libuče, je bil legitimiran in zapisan. Pokopališče in spomenik na Libuškem polju je bil s strani policijske patrole zavarovan že dan pred komemoracijo.«

Igor Omerza in Nikolaj Tolstoj po spominski maši v župnijski cerkvi v Pliberku. FOTO: Ivo Žajdela

Udba je spominsko slovesnost spremljala še po demokratičnih volitvah

»Vir Krešo je v razgovoru s Karačićem iz Celovca, katerega je obiskal nekaj dni pred komemoracijo, ugotovil, da ne bo udeležencev iz prekomorskih držav, saj so vabilo za udeležbo poslali le emigrantom v ZRN. Vzrok za to je njihova udeležba na pogrebu Cecelje, ki je bil nedavno in si ne morejo v tako kratkem času ponovno privoščiti tako velikih finančnih sredstev. Podatek je potrdil tudi sodelavec Osman.

Sodelavec ocenjuje udeležbo na komemoraciji kot neuspelo, Prusac pa je mnenja, da se bo poznalo tudi v bodoče, da ni med njimi več duhovnika Cecelje iz Salzburga. Prusac je ob tej priložnosti (na kosilu) prodajal svoje knjige pod naslovom Deseti travanj u svjetlu svjedoka katere je večina prisotnih tudi kupila, med njimi tudi sodelavec Osman, ki nam jo je na kontaktu tudi izročil.

V knjigi Prusac dokumentirano opisuje neuspeli poskus Kavranove skupine, ki je ilegalno prišla v Jugoslavija in poskuse še nekateri drugih skupin, ki so bile pobite ali aretirane s strani jugoslovanskih varnostnih organov (poimenski seznami).

O stanju v Jugoslaviji so udeleženci komentirali v času kosila. Vsi so ostro obsojali Miloševićevo politiko in govorili o zatiranju Albancev na Kosovu. O kakršnihkoli planiranih akcijah hrvaške emigracije ni bilo govora. Priloga: Trak govora duhovnika iz Roseheima.«

Tako Udba o predzadnji spominski slovesnosti Hrvatov pri Pliberku pred demokratizacijo, s katero smo Udbo poslali na smetišče zgodovine, na najbolj sramotno stran. Toda, čeprav smo imeli večstrankarske volitve aprila 1990, je Udba preko enega svojih najbolj zloglasnih sodelavcev Hanzija, Milana Doriča, še 14. maja 1990 z videokamero posnela spominsko slovesnost na Libuškem polju, posnetek je Omerza našel v udbovskem gradivu v Arhivu Slovenije.

Arhiv Udbe o Počasnem pliberškem vodu, škatle v Arhivu Slovenije.

PBV je pomenil razbijanje totalne zarote molka

Igor Omerza je v knjigi Slovenska Udba i Počasni bleiburški vod v epilogu zapisal, da so »vsakoletne komemoracije Počasnog bleiburškog voda in kar je enako Hrvaškega kulturnega društva Bleiburg, običajno za materinski dan v maju in za vse svete (dan mrtvih), na pokopališču v Spodnjih Libučah in na Bleiburškem polju (pri borih), pomenile razbijanje totalne zarote molka, ki je bila v bivšem in propadlem jugoslovanskem režimu zapovedana, o strahotnem povojnem množičnem umoru hrvaških vojakov in civilistov. Ta prepoved v komunistični Jugoslaviji ni bila izsiljena samo nad množičnim umorom hrvaških vojakov in civilov, ampak tudi nad množičnem umoru drugih jugoslovanskih narodov.«

Spremna beseda Wollfy KrašićSpremna beseda Ivan Tepeš

Besedilo v wordu: Vlatko Smiljanić, predstavitev knjige, Pliberk, 16. 5. 2025

1/8