Igor Omerza, Edvard Kocbek, Boris Pahor, Alojz Rebula, domobranci, Udba
Igor Omerza, Edvard Kocbek, Boris Pahor, Alojz Rebula, domobranci, Udba
Najpomembnejši del knjige Edvard Kocbek – pričevalec našega časa je bil pogovor z Edvardom Kocbekom. Slovenska tajna politična policija Udba je natančno spremljala nastajanje tega pričevanja, njen izid in reakcije nanj. Udba oz. takrat še Ozna, je obdelavo nad Kocbekom uvedla že leta 1944, poimenovala jo je Bohinjski in potem ga je zalezovala (in mu tudi grozila) vse do njegove smrti leta 1981. Edvard Kocbek je bil najbolj nadzorovan posameznik v komunistični zgodovini Slovenije. O tem govori knjiga Kocbekovo tržaško pričevanje in Udba, ki jo je Igor Omerza predstavil 18. marca 2025 v dvorani Slovenske matice v Ljubljani.
Igor Omerza s knjigo Kocbekovo tržaško pričevanje in Udba. FOTO: Ivo Žajdela
Pahor in Rebula sta jo zaradi platnic poimenovala sinja knjiga
Julij Cezar je bil zaklan 15. marca, 44 let pred Kr., torej na marčeve ide po rimskem koledarju, je na predstavitvi spomnil Omerza. Dobrih dva tisoč let pozneje sta v Trstu zamejska pisatelja Boris Pahor in Alojz Rebula 18. marca 1975, trije dnevi so minili od marčevih id, na svetlo spravila znamenito knjižico (Udba jo je večkrat imenovala brošura) z naslovom Edvard Kocbek – pričevalec našega časa. Pahor in Rebula sta jo zaradi platnic ljubkovalno poimenovala sinja knjiga (barva je sicer svetlo zelena).
Najpomembnejši del »sinje knjižice« je (bil) samointervju Edvarda Kocbeka, saj si je sam postavil vprašanja in njegovi odgovori so, kot je poudaril Omerza, »nekaj epohalnega v naši novejši zgodovini, saj je Kocbek, za prijatelje Edi, eden voditeljev odpora proti okupatorju, razkrinkal medvojni partijski teror in povojni množični umor neoboroženih domobrancev. Zarota molka je bila nepopravljivo načeta in krvavi 'zamolčani' temelj, na katerem je slonela slovenska komunistična in enostrankarska in monopolna oblast, se je začel sesipati. Nič več ni bilo tako, kot je bilo poprej!«
»Sinja knjiga« s Kocbekovim pričevanjem leta 1975. Pahor in Rebula sta jo zaradi platnic ljubkovalno poimenovala tako (barva je sicer svetlo zelena).
Udba je spremljala celo Kocbekovo umiranje
Edvard Kocbek, »ta veliki slovenski pisatelj in pesnik ter medvojni politični voditelj odpora proti okupatorju (krščanski socialist), s partizanskim imenom Pavel«, je bil zalezovan po Ozni/Udbi od leta 1944 do svoje smrti leta 1981. Udba je spremljala tudi njegovo umiranje in o tem poročala, med drugim, tudi Milanu Kučanu. Udba je preko ovaduha Trubarja (pravo ime Rudolf Trofenik) opazovala celo njegov pogreb. Obdelavo nad njim so kodno poimenovali Bohinjski, št. njegovega osebnega dosjeja pa je bila 584. O tem je Omerza podrobno pisal v obsežni knjigi Milan Kučan in Udba in v še bolj debeli Edvard Kocbek – osebni dosje št. 584.
Udba se je po Trstu »sprehajala« skoraj tako kot po Ljubljani
Urednika knjižice Boris Pahor in Alojz Rebula sta bila, čeprav sta živela v Trstu, prav tako pod močno lupo udbašev iz Ljubljane in njihovih številnih ovaduhov v Trstu. Ovaduhe so pošiljali v Trst tudi iz Slovenije. Udba se je po Trstu »sprehajala« skoraj tako kot po Ljubljani. Pahorja so zalezovali pod kodnim imenom Jambor (tudi Ljubljančan), št. njegovega osebnega dosjeja je bila 4503, Rebulo pa pod kodnim imenom Meščan (tudi Osredkar in Jambor II), št. njegovega osebnega dosjeja je bila 4503. O tem je Omerza podrobno pisal v knjigah Boris Pahor. V žrelu Udbe in Karla. Udba o Dragi.
Udbovska osmerica komunističnih voditeljev
O objavi tržaškega pričevanja so slovenski udbaši 18. marca 1975, na dan izida knjižice (153 strani), poročali naslednji osmerici komunističnih voditeljev: Sergeju Kraigherju, Andreju Marincu, Francetu Popitu, Francu Šetincu, Mitji Ribičiču, Janezu Vipotniku, Edvardu Kardelju in Stanetu Dolancu. V samo njim namenjenemu t. i. Indikativnemu biltenu so bile tudi naslednje vrstice: »Danes je prišla v prodajo napovedovana brošura 'Edvard Kocbek – pričevalec našega časa', ki jo avtorja Boris Pahor in Alojz Rebula posvečata sedemdesetletnici Edvarda Kocbeka /.../ Vsebina brošure je ista kot smo o njej že poročali /.../ Organi za notranje zadeve so danes izvedli naslednje ukrepe: prepovedano je vnašanje brošure, B. Pahorju in A. Rebuli je prepovedan vstop v SFRJ, o izidu brošure in njeni vsebini je obveščeno javno tožilstvo v Ljubljani, pripravljamo dogovore oziroma jih iniciiramo, da bi založbe prenehale ali ustavile objavljanje Pahorjevih in Rebulovih tekstov v SFRJ /.../«
Mukotrpno nastajanje pričevanja in udbovsko zalezovanje procesa
Omerzo je zaradi pomena te knjižice zanimala geneza njenega mukotrpnega nastajanja in tudi udbovsko zalezovanje tega procesa. V nedeljo, 25. januarja 1970, je Boris Pahor v Opatiji obiskal Kocbeka, ki je bil tam na enomesečnem zdravljenju. Prijatelju Ediju je dejal »naj prikaže svojo verzijo o tem, kako so komunisti prišli na oblast. 'Moj dragi Edi /.../ toliko neznanega je še v zvezi s tistimi deset tisoč, dvanajst tisoč možmi, ki so jih po vojni likvidirali. Ti, kot krščanski socialec in kot pomembna osebnost v osvobodilnem boju in v slovenski kulturi, ti, ki si znan tudi v inozemstvu, ti se moraš odločiti. Čas je, da se spregovori o možeh, ki so brez procesa doživeli grozen konec' /.../ Odgovoril mi je, da se tega on sam zaveda, ker ne mara imeti tega bremena na svoji vesti, a on mi je dejal, da potrebuje še časa za premislek.«
Udba: Kot član vlade nosi torej Kocbek krvave roke
»Udba tega opatijskega dogovora ni evidentirala, to pa predvsem zato, ker na Hrvaškem ni smela delovati. Lahko bi zadolžila hrvaško Udbo za spremljanja Kocbeka, a tudi v Hrvaškem državnem arhivu ni najti o tem nobenega tajnega poročanja,« je pojasnil Omerza. Je pa poročala komunističnemu vodstvu, »da je ob srečanju slovenskih razumnikov v Dragi /šlo je za Drago v letu 1970, torej v letu opatijskega dogovora/ Boris Pahor pokazal Kocbeku list Rude Jurčeca 'Sij slovenske svobode’, kjer ga le-ta dolži sokrivde pri 'roškem pokolu’.«
Udba je dodala: »Kot član vlade nosi torej Kocbek krvave roke in je odgovoren za krvoločno zverinstvo.« In nadaljevala: »S Pahorjem se je nato Kocbek dogovoril, da bosta pripravila odgovor v obliki intervjuja. Očitanje te krivde je Kocbeka globoko prizadelo in ga dokaj paraliziralo pri njegovem ostalem delu.« Omerza je o tem podrobno pisal v knjigi Draga. Udba o Karli. Karla je bilo kodno ime udbovskega zalezovanja Drage.
Napiši zdaj, da bo kot izvirek v puščavi
Toda leta so minevala in Kocbek je cincal, Pahor pa je Kocbeka pogosto opominjal, tako npr. je dva dneva pred Kocbekovo sedemdesetletnico, 25. septembra 1974, prijatelju napisal ganljivo in spodbudno pismo: »Še eno poglavje manjka v tvojem opusu, Edi, in tega napiši zdaj, da bo kot izvirek v puščavi /.../ Manjka nam neka očetovska modrost, beseda duhovnega poglavarja; nikogar pa ne vidim na Slovenskem, ki bi jo razen tebe izrekel.«
Toda sedemdesetletnica je čez dva dneva prišla in prešla, a »Edi« se je še kar boril, da bi začel pisati to besedilo, ki je, ko mu ga je mesece pozneje (januarja 1975) uspelo sestaviti in potem dvojici Pahor-Rebula objaviti, povzročil, kot meni Omerza, »tektonske premike v naši novejši zgodovini, avtorja in njegove prijatelje, sodelavce, simpatizerje pa izpostavil brutalnim pritiskom komunističnega režima. Ni mu bilo láhko!«
Najgrozljivejši samomor malega naroda
Kocbek je konec leta 1974 odšel v Pariz in tam je končno prišlo do preloma, kajti 6. januarja 1975 je večerjal pri duhovniku emigrantu Ignaciju Čretniku (Udba ga je zalezovala pod oznako Direktor). Ta mu je pokazal, je zapisal Kocbek v dnevnik, »kup meni neznane in strahotne literature, sama kri, razdejanje človeka, nagota Slovenca partizana in Slovenca domobranca, zavesa v našem svetišču se je raztrgala od stropa do tal, najgrozljivejši samomor malega naroda, gradivo za genije vesoljne tragike. Nisem mogel niti jokati niti govoriti /.../ Če bi ne bilo teh tisočev nedolžnih mobiliziranih domobrancev, bi mogel dati sam sebi popolno odvezo.«
Kocbek Edvard in Boris Pahor. VIR: Alice Zen, Boris Pahor
Bakla, vržena v papirnato zgradbo iz partijskih resnic
Popoldne 24. januarja 1975 je Kocbek v svojem ljubljanskem stanovanju Pahorju izročil besedilo, v katerem, kakor je zapisal Pahor v knjigi Ta ocean, strašno odprt (1989), »Edi sploh ni upošteval mojih vprašanj, temveč se držal najinih večkratnih pogovorov in sestavil samostojen dokument tako, da si je postavil vprašanja in odgovore nanje po svojem samostojnem načrtu. Gre za edinstveno slovensko listino.«
Pahor je na Opčinah Kocbekovo besedilo vrgel v nabiralnik Alojza Rebule, sourednika pričevalske knjižice. Ta je v dnevniku zapisal: »K rokopisu sem sedel brez napetosti. Pa je takoj v sobi zadišalo po eksplozivu – trinajst strani proze, kakršne smo se pri depolitiziranem Kocbeku že odvadili! Bakla, vržena v papirnato zgradbo iz partijskih resnic. To je prvič, da se je iz njegovega nežnega peresa v določenem sobesedilu izkapljala beseda teror. Že to, da je soustanovitelj Osvobodilne fronte uporabil ta izraz na račun komunistov, bi zadostovalo za nov pogrom proti njemu. Kaj šele odstavki o velikem tabuju, o pokolu vrnjenih domobrancev! Ob tem se bo pač samoupravni establishment stresel do kdove kakšne stopnje na Richterjevi lestvici. Kočevski gozdovi bodo olajšano vzdihnili s svojimi mrtvimi. Komunistični partiji Slovenije bo predložena obtožnica, kakršne slovenska Nemeza še ni napisala /.../«
Popotresni sunki se čutijo še dandanes
Udba je pozorno spremljala tržaške priprave za tisk knjižice. V arhivu so njena številna poročanja o tem, kaj se je Kocbek pogovarjal v svojem stanovanju z obiskovalci o tej temi. Ohranil se je tudi zapis, kaj so se o tem pogovarjali na »ozvočeni« ljubljanski nadškofiji, za krono vsega pa je Udba v Trstu ukradla krtačne odtise (postavljene strani za tisk) in jih dostavila v Ljubljano. Vrh režima, ki je uvidel, kako bo v Trstu razkrinkano njihovo nasilje in razkrit njihov največji zločin, je skušal Kocbeka s pritiski pripraviti do tega, da bi pričevanje umaknil. Toda Kocbek se ni prestrašil in 18. marca 1975 je knjižica Edvard Kocbek – pričevalec našega časa zagledala luč »javnega« sveta. »Atomska bomba je eksplodirala in njeni popotresni sunki se čutijo še dandanes!,« komentira Omerza.
T. i. Idikativni bilten Udbe 18. 3. 1975 na dan izida knjižice s Kocbekovimi odgovori in komunistično-udbovski voditelji takratne Slovenije, prejemniki informacij Udbe. VIR: Arhiv Slovenije
Začel je delovati tihi teror
Vsebina brošure je »šokantna, seveda z očmi takratnega časa, kajti danes lahko vsak klobasa, kar mu pade na pamet!,« spomni Omerza. »Marsikomu so se ježili lasje na glavi, ko je prebiral neusmiljene Kocbekove analize partijskih zlorab Osvobodilne fronte, neposredne napade na nedotakljivega Edvarda Kardelja in jasno predstavitev in obsodbo, do takrat zamolčevanega, povojnega pokola razoroženih domobrancev.«
V vprašanjih in odgovorih je Kocbek preciziral dogajanja v Osvobodilni fronti po Dolomitski izjavi in med drugim zapisal, kot živa priča dogajanj, tudi naslednja opažanja: »Najhujše je bilo dejstvo, da se je partija pri tem opravilu poslužila nasilja. Naša skupina je doživela najusodnejši udarec /.../ Partija je ukinila osvobodilno enakopravnost in si začela graditi svojo izključno oblast. Začel je delovati tihi teror.«
Naj tu dodam, da je Kocbekova omemba »tihega terorja« pomenila njegovo čisto osebno dojemanje dogajanja (in s 30-letnim pogledom nazaj). Nasploh je Kocbek tako rekoč vse, kar je opisoval, videl le skozi svojo lastno in zato ozko optiko. To, kako so komunisti izvajali nasilje nad Slovenci že od poletja 1941 naprej, in kako neizmerno brutalno je bilo to nasilje, to ga kaj dosti ni zanimalo. Celo oči si je zatiskal pred to neizmerno morijo, deset let, vse do takrat, ko so ga komunisti dokončno izločili iz svoje »tovarišije«, ga upokojili in utišali.
Dokler javno ne priznamo svoje krivde, svoje velike krivde
Omerza pove, da je Kocbek v svojem samospraševanju skrbno zgradil pot, po kateri je preko obsodbe domobranstva in analize »državljanske vojne« prispel do osrednjega vprašanja v svojem pričevanju, namreč: »Kaj bi bilo /.../ potrebno storiti glede na nezaslišano usodo domobrancev?«
O tem je Kocbek tako zapisal: »Predvsem si jo moramo vzdigniti iz zanikovanja v javno priznanje. Vzdigniti si jo moramo iz potlačene in pohabljene zavesti v jasno in pogumno zavest. Odgovorni ljudje nam morajo razložiti, kako je mogla osvobodilna zmaga spočeti iz sebe tako ostudno bojazen pred nasprotnikom. Povedati nam morajo, kako more odgovornost do zgodovine odvezati od odgovornosti do človeka? Toda kako naj se približamo demonu uničevalcu, da ne zadivja znova? Edino tako, da mu zatrdimo, da ni nobene veljavne teorije, ki bi pavšalno določala žrtve svetovno-zgodovinskega poslanstva in abstraktno razpolagala s smrtjo sočloveka. Gre torej za javno priznanje krivde, ki se tiče nas vseh. Tako dolgo se ne bomo znebili preganjavice in môre, dokler javno ne priznamo svoje krivde, svoje velike krivde. Brez tega dejanja Slovenci ne bomo nikoli stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti.«
Upoštevali so njegov delež v revoluciji
Kocbekovi bojni tovariši oziroma komunistični voditelji so po izidu njegovega pričevanja sprožili hudo politično, medijsko in udbovsko kampanjo proti njemu, ki je intenzivno potekala kar leto dni. Udba je iz dneva v dan poročala komunističnemu vrhu o odzivih na Kocbekovo pričevanje. Sredi aprila 1975 je moral na »udbovsko« zaslišanje. Zasliševal ga je tajni policaj Slavko Belak. Ta je bil s pričevalcem relativno nežen, toda bolj hudo je bilo na drugem »zaslišanju« 3. oktobra 1975, takrat ga je v roke prijel sam šef slovenske Udbe Janez Zemljarič in ga precej ostro opozoril v imenu Službe državne varnosti, da se pri njem srečujejo z nekaterimi zadevami, ki jih oni v državni varnosti obravnavajo in presojajo kot kazniva dejanja in bi lahko že uvedli postopek, toda upoštevali so njegov delež v revoluciji in v povojnem življenju, njegov delež v kulturi. Ne bo jim enostavno iti v postopek, toda če se ne bo distanciral in če ne bo prenehal z aktivnostmi proti ustavnemu redu, potem bodo oni seveda segli tudi po teh sredstvih, ki jih imajo na razpolago.
Knjigo Kocbekovo tržaško pričevanje in Udba sta predstavila Ignacija Fridl Jarc in avtor Igor Omerza. FOTO: Ivo Žajdela
Najbolj pljuvaški proti Kocbeku je bil Jože Javoršek
Igor Omerza je našel več sto medijskih prispevkov, doma, v zamejstvu in v tujini, v katerih so obravnavali (v celoti ali delno) Kocbekovo pričevanje. Mnogo je bilo ponatiskovanj in povzetkov. V Sloveniji in Jugoslaviji ter v tistem delu zamejskega tiska, ki je bil odvisen od komunistične matice, ni bilo mogoče prebrati ničesar, kar bi šlo v prid Edvardu Kocbeku. Z današnje perspektive je zanimivo, da sta se ga medijsko lotila tudi Milan Kučan in Ivo Vajgl, prvi precej milo, drugi pa zelo nesramno in pobalinsko.
»Pljuvaški vrh medijske kampanje proti pričevalcu je bil dosežen v začetku julija 1975, kjer je v Odjeku, sarajevski kulturni reviji, neumorni zoprnik Kocbeka, pisatelj Jože Javoršek, ovaduh Udbe s kodnim imenom Piette, morda celo prekosil vsa svoja dotedanja in številna sramotenja Edvarda Kocbeka in Borisa Pahorja. Ob tem naj še povem, da je Piette Kocbeka ovajal Udbi za denar,« pojasnjuje Omerza.
Pomembna vloga pisatelja in nobelovca Heinricha Bölla
Mediji so v zamejstvu, v Avstriji, Nemčiji, Italiji, Franciji, Švici, Veliki Britaniji, vzeli Kocbeka v bran. »Koliko je evropski tisk (in tudi nekatere radijske in TV oddaje) prispeval k temu, da Kocbeka niso zaprli, je nemogoče natančno oceniti,« meni Omerza in doda, da je gotovo, da je predvsem evropsko znani in spoštovani dnevnik Frankfurter Allgemeine Zeitung, na čelu z zunanjim sodelavcem, nobelovcem in človekoljubom Heinrichom Böllom, vzpostavil močno fronto, ki jo je slovenski/jugoslovanski režim moral resno upoštevati. »Vsekakor ga niso pravno preganjali, čeprav so oblastniki o tej opciji intenzivno razmišljali in čeprav so imeli po svoji poljubno raztegljivi zakonodaji ter njim podrejenim pravosodnim organom za tako početje vse možnosti.«
Knjigo Kocbekovo tržaško pričevanje in Udba je Igor Omerza napisal in izdal ob 50. obletnici izida znamenitega »intervjuja« Edvarda Kocbeka o pomoru domobrancev. FOTO: Ivo Žajdela
Udbovci so se znesli nad Viktorjem Blažičem in Francem Miklavčičem
Toda, ker se »odgovorni« očitno niso mogli odločiti za pravosodni pregon Edvarda Kocbeka, pa tudi ne obeh urednikov knjižice, Borisa Pahorja in Alojza Rebule, ki sta sicer živela v Italiji, so se spravili na njegova dva podpornika Viktorja Blažiča (kodno so ga nadzorovali z vzdevkom Blaž), novinarja Dela, in sodnika Franca Miklavčiča (nadzorovali so ga z vzdevkom Privesek). Ker so udbovci odkrili, da sta pod psevdonimoma branila Kocbeka v tržaški reviji Zaliv, so ju aretirali in procesirali. Blažiču so septembra 1976 namenili dve leti zapora, Miklavčiču pa oktobra istega leta dosti več, pet let in osem mesecev, to pa zato, ker so Zemljaričevi tajni policaji v njegovem skrivališču odkrili tudi dnevniške zapise, v katerih se je zavzemal za samostojno Slovenijo. »Morda je zato Zemljaričev Janez dobil od Golobove vlade pogrebne vojaške časti!? Sramota do neba!, komentira Omerza.
Odgovorni za pomor domobrancev
Odgovorni ljudje nam morajo razložiti, je zapisal Kocbek v pričevanju, kako je mogla osvobodilna zmaga spočeti iz sebe tako ostudno bojazen pred nasprotnikom. Omerza je pojasnil kdo so bili ti odgovorni ljudje. Kocbek je sam imel za naročnike množičnega umora domobrancev peterico, ti so bili: Edvard Kardelj - Krištof, Boris Kidrič - Peter, Ivan Maček - Matija, Miha Marinko - Polde, Boris Kraigher - Peter in Lidija Šentjurc - Joža.
»Pričakovati npr. od Edvarda Kardelja, ki je bil v času množičnega umora in tudi še leta 1975 najvplivnejši in najodgovornejši slovenski komunistični voditelj ter s tem vladar Slovenije, da bo na Kocbekov poziv razložil, kako je do zločina prišlo, je bila čista utopija. Če pri tem upoštevamo še to, da je bil takrat živ tudi nedotakljivi Tito, ki se brez njegove komande ali pristanka nobeni pokoli/zločini/množični umori ne bi mogli zgoditi niti v Sloveniji niti kjerkoli drugje v Jugoslaviji, je stvar še toliko bolj iluzorna,« komentira Omerza.
In doda: »Saj še danes, v središču že 35 let demokratične in samostojne Slovenije, stoji ogromen kip v počastitev krvave revoluciji in kipa glavnih dveh množičnih morilcev Kardelja in Kidriča! Kot v posmeh osamosvojitvi je na kamnu ob spomeniku revoluciji zapisano: 'V ustavo smo zapisali da je slovenski narod v svojem narodnoosvobodilnem boju in socialistični revolucijo neločljivo povezan z drugimi narodi in narodnostmi v Jugoslaviji.'«
Igor Omerza med predstavitvijo knjige Kocbekovo tržaško pričevanje in Udba. FOTO: Ivo Žajdela
Toda zdaj je spregovoril o masakru eden vodilnih partizanov
O povojnem zločinu je veliko pisala slovenska politična emigracija. Npr. Franc Jeza v zamejstvu, tik za mejo (več o Jezi v Omerzovi knjigi Franc Jeza. Separatist). »Toda zdaj je spregovoril v Trstu o tem masakru eden izmed vodilnih partizanov, politični voditelj krščanskih socialistov in vsaj nominalno visok vojni in povojni funkcionar nove oblasti. Hkrati še pesnik, pisatelj z ugledom doma in na tujem. Tu ni več pomagal noben režimski arzenal. Na videz že morda, toda v podpalubju je začelo vreti, kajti zarota molka je bila nepovratno pretrgana in skupaj s Hamletom bi zato lahko upravičeno dejali, 'zločin teman, pod vso zemljó zasut, vznikne na dan'.«
Omerza je dodal, da je Kocbek s svojim pričevanjem tako prizadel vrh komunistične oblasti, ker jo je načel pri korenini, saj je spodrezal krvavi temelj, na katerem je počivala.
Edinstvena in zgodovinska slovenska listina
»Če vemo, da je bilo pomorjenih na tisoče domobrancev, si lahko samo predstavljamo, kako huda je morala biti povojna bolečina na domobranski strani in kako uspešno represiven je bil naš povojni in propadli socialistični režim, ki tisočem Slovencem in Slovenk ni pustil nikakršnega javnega govorjenja, žalovanja, da prikrivanja stotin morišč/grobišč sploh ne omenjam,« spomni avtor knjige Kocbekovo tržaško pričevanje in Udba Igor Omerza.
Meni tudi, da so se na temelju tega Kocbekovega »sinjega« pričevanja, začeli v Sloveniji procesi, ki so nas v svoji končni fazi pripeljali do demokratizacije in posledično osamosvojitve. »Zato tudi po pol stoletja ostaja 'sinja knjiga' edinstvena in zgodovinska slovenska listina. Ta njena veličastnost bo ostala tudi še naslednjega pol stoletja in še čez, oziroma vse dokler bo obstajal Kocbeku, Pahorju in Rebuli, tvorcem sijajne 'sinje knjige', tako ljub in svobode vreden slovenski narod.«
MČ, Tudi po pol stoletja ostaja Sinja knjiga edinstvena listina, Igor Omerza, Novi glas, 27. 3. 2025
Knjiga se dobi na: www.dobra-knjiga.si
