Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Pavle Ravnohrib: Duhovni svet Pahorjeve Nekropole mi je bil domač

Ana Rupar
Za vas piše:
Ana Rupar
Objava: 26. 08. 2022 / 06:55
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 26.08.2022 / 07:32
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Pavle Ravnohrib: Duhovni svet Pahorjeve Nekropole mi je bil domač

Pavle Ravnohrib: Duhovni svet Pahorjeve Nekropole mi je bil domač
Pavle Ravnohrib o spominih na vlogo Gospoda P iz Nekropole. FOTO: Vid Ponikvar
Veliki slovenski pisatelj in akademik Boris Pahor, ki se je s tega sveta poslovil konec letošnjega maja, bi danes dopolnil 109 let. V tem tednu je na knjižne police prišla v strip preobražena Nekropola, njegovo najbolj znano delo, roman, v katerem se spominja časov, ki jih je preživel v koncentracijskem taborišču. Pred dvanajstimi leti je bila Nekropola postavljena tudi na odrske deske. Z igralcem Pavletom Ravnohribom se vračamo v spomine, kako se je bilo vživeti v Gospoda P.

V režiji in priredbi Borisa Kobala je bilo pred 12 leti na odrske deske postavljeno monumentalno delo Borisa Pahorja Nekropola, v katerem ste nastopili v vlogi Gospoda P, edinega govorca v predstavi. Gospod Pavle Ravnohrib, kako se spominjate te uprizoritve?

Boris Kobal je bil moj sošolec na AGRFT, jaz na oddelku za igro, on na režiji. V času študija me je velikokrat povabil k oblikovanju študijskih obveznosti in mi zaupal težke in odgovorne vloge. Po študiju nisva nikoli več sodelovala, čeprav je izjemno cenil moje delo in me je kot umetniški direktor Mestnega gledališča dvakrat vabil, če bi prišel tja v službo. Nisem šel. Pač pa me je povabil kot glavnega igralca k omenjeni predstavi. Ponudbo sem sprejel, zavedajoč se, da bo študij predstave zame zelo naporen. Pahorjev stil pisanja je namreč na izjemnem estetskem nivoju. Stavki so zelo razvejani, z mnogimi podredji. Včasih so tako dolgi, da komajda dva stavka zavzameta celo stran. Njegovo pisanje je zelo razmišljujoče. To je tiste vrste pisanje, ko se je treba večkrat vrniti na začetek strani, da doumemo pomen in notranjo vsebino jezikovno izjemno izbrušene pisateljske forme.

Kirurška analiza zla, ki ga je človek, sicer višek stvarstva, zmožen udejanjiti. Hkrati pa je to veličastna himna plemenitosti in tovarištva, ki ga človek prav tako nosi v sebi in pride na dan v tako strahotnih razmerah.

Pahorjevo delo Nekropola je opis občutkov in travm, ki jih nekdanji taboriščnik doživlja ob spominih na dogodke v koncentracijskem taborišču Natzweiler-Struthof. Kako ste se vživljali v Gospoda P in njegove občutke?

Ni bilo enostavno. Vsebina tega izjemnega Pahorjevega dela je pretresljiva. Kirurška analiza zla, ki ga je človek, sicer višek stvarstva, zmožen udejanjiti. Hkrati pa je to veličastna himna plemenitosti in tovarištva, ki ga človek prav tako nosi v sebi in pride na dan v tako strahotnih razmerah, v katerih so kaznjenci v omenjenem koncentracijskem taborišču živeli.

V tehničnem delu oblikovanja moje vloge je bil največji problem, kako se tako dolgo in komplicirano besedilo zapomniti ali kot pravimo igralci, »ga spraviti skozi usta«. Zagotovo je bilo omenjeno besedilo po tej plati najtežje v moji dolgoletni karieri. Besedilo je bilo sicer skrajšano, pa vendar! Predstava je bila dolga celo uro. Torej ena ura mojega pomnjenja in interpretiranja tako zahtevnega besedila.

Besedilo sem se na pamet učil tri mesece. Vsak dan, zelo disciplinirano, stavek za stavkom. Tudi igranje predstave ni bilo enostavno. Potrebna je bila izjemna koncentracija.

Ob zimskih večerih so možje pri nas v kuhinji obujali te strahotne spomine. Nisem si pa mislil, da bodo njihovi tragični spomini nekoč postali duhovna snov mojega igralskega ustvarjanja.

Ste se pri oblikovanju vloge morda navezali tudi na vašega očeta in strica, ki sta bila zaprta v koncentracijskem taborišču na Rabu?

Res je. Kot otrok sem živel s temi strašnimi spomini mojega očeta, obeh stricev in vseh moških sovaščanov, ki so jih fašisti l. 1942 odpeljali v koncentracijska taborišča. Najprej na Rab, nato v italijanski Renicci, po kapitulaciji Italije pa v nemška taborišča. Moj oče je bil v Buchenwaldu. Duhovni svet Pahorjeve Nekropole mi je bil domač. Ob zimskih večerih so možje pri nas v kuhinji obujali te strahotne spomine. Nisem si pa mislil, da bodo njihovi tragični spomini nekoč postali duhovna snov mojega igralskega ustvarjanja.

Pavle Ravnohrib priznava, da je bilo besedilo Nekropola po plati količine besedila, ki si ga je moral kot igralec zapomniti, najtežje v njegovi dolgoletni karieri. FOTO: Vid Ponikvar

Kako ste doživljali razčlovečenje, ki ga podoživlja avtor romana?

Pahorjeva Nekropola je veličastno delo. Poduk človeštvu, kam vodijo pota zla, kadar ga udejanji človeški um. Po drugi strani pa je veličasten spomenik vsem brezimnim trpečim ljudem, ki so svoje trpljenje položili na oltar upanja, da se kaj takega ne bi več zgodilo. Pa vendar se dogaja. Na raznih vzporednikih, ki se ovijajo po planetu Zemlja. Časi, v katerih živimo, niso obetajoči. Zlo postaja vedno večje in se grmadi v svoji grozljivi veličini. Ga bo človeštvo zmožno premagati in reči »Nikoli več!?«.

 Utrinek dramske igre Nekropola. FOTO: Arhiv MGL/Miha Fras. 

Ste se sami kdaj srečali s Pahorjem, morda prav za to vlogo? Kakšen spomin gojite do tega velikega slovenskega pisatelja?

Osebno sem ga srečal dvakrat. Na Devinskem gradu, kako leto po premieri, na predstavi, ki je bila posvečena prav njemu. Zbrala se je smetana političnega in kulturnega življenja z obeh strani meje. Po predstavi je zbranim tudi spregovoril. Ni govoril o sami predstavi, pač pa o tem, kako nas strahote treh strašnih totalitarizmov 20. stoletja niso ničesar naučile. V Sloveniji so prav takrat odkrili Hudo jamo, takratna oblast pa je ta strašljiv opomin preteklosti poimenovala kot »drugorazredno temo«. Spomnim se njegovih besed, kako bi prav mi, Slovenci, morali svet neprestano opozarjati na strahote totalitarizmov. Slovenija je polna grobišč, kraških jam in brezen, kamor je revolucionarna oblast, brez pravične, civilizirane sodbe, zmetala trupla pobitih političnih nasprotnikov, njihovih svojcev in vseh, ki niso prisegali na njihovo ideologijo.

Pahor, ki je preživel fašizem, nacizem in komunizem in nas je neprestano opozarjal, da nas bodo le korenine, ki črpajo iz globin rodne grude, obdržale kot narod pri življenju. Več ali manj je bil preslišan.

Drugič sem ga srečal v ljubljanski Operi, kjer sem nastopil kot bralec njegovih del na prireditvi, posvečeni v čast njegovi stoletnici.

Boris Pahor je eden največjih sinov slovenskega naroda! Vest slovenstva! Še posebno zdaj, ko je slovenstvo tako ogroženo. Sami se tega niti ne zavedamo. Pahor, ki je preživel fašizem, nacizem in komunizem in nas je neprestano opozarjal, da nas bodo le korenine, ki črpajo iz globin rodne grude, obdržale kot narod pri življenju. Več ali manj je bil preslišan. Formalno ga je oblast sicer častila in se ga spomnila ob njegovi stoletnici. Pomenljivo pa je, kako so osrednji mediji poročali ob njegovi smrti. Češ, da je umrl tržaški pisatelj Boris Pahor. Pahorja, ki ga pozna vsa Evropa, so stlačili na območje Tržaškega zaliva. Sramota! Aktualni oblasti, ki uničuje slovenstvo, Boris Pahor pač ni dobrodošel!

Nalaganje
Nazaj na vrh