Ravnohrib, znan po svojem igralskem talentu in značilnem glasu, ter Vidic, logoterapevt in stalni diakon, sta na zanimiv način izzvala poslušalce – ne le k razmisleku, temveč tudi k izražanju lastne vere. V današnjem času, ko družba pogosto odriva verska vprašanja na rob, sta pogumno odprla temo, ki se je mnogi izogibajo. Ali mora biti vera res odeta v sram?

»Govorimo lahko o duhovni gobavosti« 

Matic Vidic je na začetku zbrane spomnil na odlomek iz Svetega pisma, ki govori o gobavcu. Ta je bil navzven gnil, zavržen s strani družbe, a sam tega ni čutil. »Danes pa lahko govorimo o duhovni gobavosti, ko navznoter gnijemo in tega ne zaznamo. Ob tem s Pavlom čutiva veliko odgovornost, da začneva ponosno in iskreno oznanjati vero.«

Je bil France Prešeren veren? 

»France Prešeren je bil tisti, ki je bodril Duha in človeka, da se dvigne in zave največjega filozofskega vprašanja: Kdo sem? Prešeren je iskal odgovore na to vprašanje in iskal moč, kaj je človek in kaj je narod,« je dejal Vidic.

Debata je tekla tudi o veri Franceta Prešerna. FOTO: Domen Permozer 

Prešernova poezija pogosto omenja Boga, kar pri mnogih potrjuje prepričanje, da je bil veren človek. Med njimi je eden najbolj znanih verzov »Bog živi vas Slovenke« iz Zdravljice. Časi, v katerih je živel, niso bili rožnati, vendar mu je uspelo poudariti pomen slovenstva, kar je prispevalo k naši narodni zavesti.

Igralec Pavle Ravnohrib je zbranim položil na srce: »Verni ljudje ne potrebujemo čudežev.« Ob pa poudaril, da že samo dejanje vere nosi sporočilo: »Že s tem, da smo mi verni, pričujemo.«

Verni ljudje ne potrebujemo čudežev. (Pavle Ravnohrib)

»Matic, Bog ima s tabo posebne namene«

Vsak hodi svojo pot in tudi poti do vere so različne. Matic in Pavle sta orisala svojo pot vere, ki jo živita danes.

»Moja družina ni bila posebej verna ali pobožna. Tako kot mnoge otroke danes, sta me starša pripeljala do cerkve, odložila in prišla iskat. V mojem življenju mi je bila zelo blizu sestra notredamka. Ko sem bil v prvem razredu pri verouku, mi je rekla: 'Veš Matic, Bog ima s tabo posebne namene. Bom jaz vsak dan zate molila.' Sestra je zame molila in še vedno moli. Vsakih 14 dni me tudi pokliče. Ko sem bil star 13 let, je moja družina razpadla. Oče je imel težave z alkoholom in je kmalu zatem zaradi ciroze jeter umrl. Mama pa je pri mojih trinajstih letih naredila samomor. Takrat sem ostal sam, nikogar nisem imel. Vse, kar sem imel, je bila Cerkev. To je bil edini kraj, kjer sem se počutil, da z mano ni nič narobe, kjer sem verjel, da me Bog resnično ljubi in da mi v življenju nič ne manjka. To je bilo zame prvo razodetje, ko se me je Gospod na poseben način dotaknil in poljubil moje rane. Zaradi tega ne morem, da ne bi pričeval. To je najmanj, kar lahko naredim.«

Dogodek je pritegnil tako mlade kot starejše. FOTO: Domen Permozer 

Pavletova pot do vere 

Tudi Pavle Ravnohrib prihaja iz običajne katoliške družine. Njegova mama je bila precej verna in tudi veliko molila, vendar se Pavle kot najstnik ni posebej oziral na vero. V šali je povedal, da se je imel za najpametnejšega človeka na Zemlji.

Igralčevo življenje je močno zaznamovala družina. FOTO: Domen Permozer 

Eden najbolj prelomnih trenutkov zanj je bila izguba matere: »Tisto leto, ko sem snemal Prešerna, mi je umrla mama. Ves čas sem bil prepričan, da sem bolj navezan na očeta, ki mi je umrl že več kot 20 let prej, vendar me je mamina smrt na poseben način prizadela, čeprav sem bil star 42 let. Pri snemanju filma sem ob smrtih Prešernovih prijateljev, Matije Čopa in Andreja Smoleta, v mislih podoživljal dan, ko smo pokopali mojo mamo,« je iskreno povedal Ravnohrib.

Zame je Bog največja intima. Z njim se lahko vse pogovorim. (Pavle Ravnohrib)

Prav tako ga je močno zaznamoval odnos z očetom: »Oče je bil star 56 let, ko sem se rodil. Zame je bil vedno starček. Kot otrok sem cele dneve molil, da bi moj oče bil živel, dokler ne bi jaz odrastel. To se je tudi zgodilo. Ko danes gledam nazaj na vse svoje izkušnje, vem, da je bil Vsemogočni vedno z mano.«

Ravnohrib: »Hvala Gospod, da si mi pokazal pot naprej«

»Takrat, ko je slovenska javnost zvedela, da sem veren, so se zame začele težave, zato sem moral iti s televizije. To je bil glavni razlog. Oditi pa sem moral tudi iz mladinskega gledališča. Takrat sem mislil, da se mi je zgodila velika krivica. Ob tem sem se obrnil na Gospoda in mu ob premisleku rekel: »Hvala ti, vsemogočni Gospod, da si mi pokazal pot naprej,« je delil z navzočimi.

Ko je slovenska javnost izvedela, da sem veren, so se začele težave. (Pavle Ravnohrib)

Iskreno je priznal tudi, da se je predstava o veri pri njem skozi leta spreminjala, vse od otroških idej do današnjega pogleda nanjo. »Vera pri meni nenehno raste, ob številnih vprašanjih in dvomih. Kljub temu sem vedno odprt za Boga, da vstopa v moje življenje,« je dodal.

FOTO: Domen Permozer

»V slovenski družbi je za javne osebe vera prepovedana. Vera in križ se ne smeta pokazati nikjer. Poznam številne slovenske športnike, ki so verni, vendar tega javnost ne ve. V Sloveniji je to velika težava, vendar ljudje, ki s tem nimajo problemov, težko razumejo. Priznam, da se s tem ne obremenjujem več. To je navsezadnje del mene, del moje identitete, od katere ne bom odstopil.«

Prepričanih ljudi se ne da prepričati. (Pavle Ravnohrib)

Kristjani, prižigajmo luč 

»Današnja družba kriči po spremembah. Potrošniški svet želi, da smo žalostni, saj so najbolj žalostni ljudje najboljši potrošniki. Kristjani pa bodimo luč, ki prižigamo, saj alternative za kristjana ni,« je sklenil Vidic. 

Duhovnik Primož Lorbek. FOTO: Domen Permozer 

Zaključek dogodka sta zaznamovala bučen aplavz in zahvala duhovnika in župnijskega upravitelja Primoža Lorbka za njun prihod v Maribor in zanimivo pričevanje. »Vera ni show, vera je življenje in naše upanje,« je sklenil Lorbek.