»Čeprav je naslov naloge "Doktrina intrinsece malum pod lučjo Amoris Laetitie" nekoliko čuden in skrivnosten, gre za zelo aktualne teme. "Intrinsece malum" je latinska fraza za dejanja, ki so sama po sebi slaba, in teh dejanj v katoliški moralni teologiji poznamo kar nekaj, predvsem na področju spolnosti (na primer vprašanje ponovno poročenih) in odnosa do življenja (kot denimo splav ali evtanazija). Ta med seboj zelo različna dejanja nekje v globini povezuje krščansko prepričanje, da nekaj ni v redu, da bi bilo najbolje, ko do takih situacij in dejanj ne bi prihajalo,« je za naš portal pojasnil Kavčič. 

Med zagovorom doktorske naloge. FOTO: Blaž Franko 

Papež Frančišek pa je v svoji apostolski spodbudi Amoris Laetitia nekoliko »priškrtnil« zaprta vrata, ko gre za udeležbo ponovno poročenih pri življenju Cerkve. »Zato sem si postavil vprašanje, če to pomeni, da se vrata odpirajo tudi na drugih področjih. Zaključil sem, da ne, sem pa tudi opozoril, da prenovljeni odnos do ponovno poročenih vsekakor odpira tudi mnoga druga vprašanja, in da bo treba zelo paziti, kam bomo našo moralno teologijo v prihodnosti zapeljali,« v svoji doktorski nalogi opozarja Kavčič. 

Papež Frančišek je nekoliko »priškrtnil« zaprta vrata, ko gre za udeležbo ponovno poročenih pri življenju Cerkve.

Doktorat kot uvod v nadaljnje delo 

Doktorat je Gabriel Kavčič, tudi sicer zelo aktiven na več področjih moralne teologije, uspešno zaključil: »Pravzaprav ni kakšnih posebnih občutkov; doktorat se mnogim zdi nekaj strašansko posebnega, v resnici pa je čas pisanja doktorske naloge v bistvu čas rutinskega dela. Velikokrat sem rekel, da ima vsak svoj "šiht", in moja služba je bila pisanje doktorata. Poleg tega obrambe doktorata ne jemljem kot zaključek, ampak uvod v drugo delo, ki me čaka,« je še dejal Kavčič in nadaljeval: »Je pa lepo vedeti, da je zadeva "pod streho" in da mi nad glavo ne visi več občutek, da moram glede tega doktorata še nekaj storiti. V času pisanja – vsaj jaz sem tako doživel – je namreč hodil doktorat z menoj kot nekakšen deževen oblaček nad glavo in me vselej spominjal, da je treba še nekaj storiti, da nekaj še ni zaključeno, da nekaj velikega še zmeraj manjka. Ta oblaček se je sedaj razkadil.«