V vrsti vprašanj in odgovorov, ki jih povzemamo po avstrijskem Kathpressu, med drugim pojasnjujemo pomen križa, zarisanega s pepelom, posta in vzdržnosti.

1. Kaj pomeni pepelni križ?

FOTO: Tatjana Splichal

Pepelni križ, ki ga duhovnik na pepelnično sredo zariše na čelo vernikov, označuje začetek postnega časa in obenem simbolno predstavlja krščansko upanje na vstajenje. Tudi v starozaveznih knjigah o Jonu in Jobu je pepel služil kot znamenje kesanja. Pri posipanju s pepelom duhovnik izreče besede: »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš.« Pogosto slišimo tudi: »Spreobrni se in veruj evangeliju!«, kar je poziv, naj poboljšamo svoje življenje in o Kristusu premišljujemo kot o središču krščanske vere.

Pepel, ki se uporablja na pepelnično sredo, tradicionalno pridobivajo s sežiganjem blagoslovljenih oljčnih ali palmovih vej od prejšnjega leta. Obred pepeljenja sega v 11. stoletje, čas, ko so spokornike na pepelnično sredo javno izključili iz Cerkve in jih v znak kesanja posuli s pepelom. Šele na veliki četrtek, bogoslužni konec postnega časa, so jih slovesno znova sprejeli v občestvo Cerkve. Postni čas je posebej pomemben tudi za pripravo katehumenov na prejem zakramenta svetega krsta na velikonočno vigilijo.

2. Koliko časa traja postni čas?

FOTO: Tatjana Splichal

40 dni postnega časa (»Quadragesima«) je bilo določenih na nicejskem koncilu (325 po Kr.), prav tako tudi tri temeljne teme: vzdržnost, molitev in dobra dela. Šest postnih nedelj ni vključenih v 40 dni od pepelnične srede do velike sobote. Na postne nedelje se postna postava v pričakovanju velike noči prekine, kar odraža slovesno naravo nedeljske evharistije.

Število 40 je imelo veliko simbolno vrednost že v Stari zavezi: prerok Elija se je 40 dni postil v puščavi, izraelsko ljudstvo je 40 let tavalo po puščavi, Mojzes je bil 40 dni blizu Bogu na gori Sinaj, mesto Ninive pa je imelo prav tako 40 dni časa, da se pokesa svojih grehov.

Trajanje postnega časa izhaja iz obdobja 40 dni, ko je Jezus molil in se postil v puščavi po svojem krstu v reki Jordan. Število 40 pa je imelo veliko simbolno vrednost že v Stari zavezi: prerok Elija se je 40 dni postil v puščavi, izraelsko ljudstvo je 40 let tavalo po puščavi in preživljalo obdobje očiščevanja, Mojzes je bil 40 dni blizu Bogu na gori Sinaj, mesto Ninive pa je imelo prav tako 40 dni časa, da se pokesa svojih grehov.

Z drugim vatikanskim cerkvenim zborom (1962–65) in poznejšimi bogoslužnimi reformami so se poudarki nekoliko premaknili. Dnevi priprave na veliko noč so se iz »postnega časa« preoblikovali v »spokorni čas pred veliko nočjo«. To obdobje traja od pepelnične srede do večera velikega četrtka in se zaključi pred obhajanjem spomina zadnje večerje. Čeprav post ni več izrecno omenjen, je seveda sovseben s »pokoro«. V ta novi »spokorni čas pred veliko nočjo« so vključene tudi nedelje, kar strogo gledano pomeni 44 dni. Kljub temu se je ohranil običajni izraz »štiridesetdnevni post«.

3. Kaj smejo kristjani jesti v postnem času?

FOTO: Tatjana Splichal

Pepelnična sreda je poleg velikega petka edini dan v Katoliški Cerkvi, ko velja strogi post. Na ta dva dneva Cerkev predpisuje le en poln obrok na dan, ki naj bi bil razmeroma preprost. Strogi post obvezuje kristjane od izpolnjenega 18. leta do začetka 60. leta starosti; otroci, bolniki, romarji in tisti, ki opravljajo naporno fizično delo, naj se sploh ne bi postili, mlajši od 18 let pa naj bi se postili le v omejenem obsegu.

Posta ne smemo zamenjevati z dietami ali shujševalnimi programi, pač pa se nanaša na versko spodbujeno omejevanje ali vzdržnost s ciljem telesnega, pa tudi duhovnega in duševnega očiščenja. Krščanski post je navsezadnje predvsem notranja praksa: njegov osrednji poudarek je krepitev in zorenje vere v soočanju s skušnjavami, kot so sebičnost, odvisnost, nezvestoba ali zagrenjenost, pa tudi cilj, da se odpiramo Bogu in bližnjemu.

4. Ali je post omejen le na Katoliško Cerkev?

V islamu je najpomembnejše obdobje posta postni mesec ramadan. FOTO: Reuters/arhiv Družine

Post je sestavni del vseh svetovnih religij, ne le katoliške vere. Postni čas spoštujejo tudi protestantske Cerkve. V vzhodnih Pravoslavnih Cerkvah v bogoslužnem letu upoštevajo štiri glavna postna obdobja, ki so še strožja od postnega časa pred veliko nočjo v Katoliški Cerkvi. Islam ima postni mesec ramadan, ki se letos začne skoraj sočasno kot postni čas v krščanskih Cerkvah.

Islam ima postni mesec ramadan, ki se letos začne skoraj sočasno kot postni čas v krščanskih Cerkvah.

Post je že nekaj let priljubljena praksa tudi med nereligioznimi ljudmi. Mnogi upajo, da jim bo post prinesel ne le izgubo teže, temveč tudi občutke sreče, očiščenje telesa, uma in duše, izostritev čutov in več energije.

5. Katere bogoslužne barve in običaje poznamo?

FOTO: Tatjana Splichal

Kot simbol pokore se v cerkvenem bogoslužju v postnem času uporablja vijolična barva. Pri maši ne pojemo aleluje, Slava pa se poje le na praznik sv. Jožefa (19. marca) in Gospodovega oznanjenja (25. marca). Namen tega je »post ušes«. Rože za krašenje cerkva so v navadi le na četrto postno nedeljo, »nedeljo veselja«. Od tega dne naprej, ki zaznamuje polovico posta, so kristjani spodbujeni, da z veseljem pričakujejo cvetno nedeljo, ki spominja na Jezusov vstop v Jeruzalem, njegovo žrtvovanje in s tem odrešenje človeštva.

Od pete postne ali pasijonske nedelje križe in kipe v cerkvah prekrivamo z vijoličnimi prti, z namenom »posta oči«. Nekdaj so prti vernikom povsem zakrivali pogled na oltar, kar naj bi ljudi opominjalo, da grešno človeštvo ni vredno videti Boga. Pozneje je v ospredje prišel poučni vidik.