Peš do Niša, z avtom do Niceje

Vido Kregar je romar od pet do glave. Doslej je prehodil že več kot 30.000 kilometrov. »Jaz grem peš, sicer sploh ne grem!« je njegovo romarsko vodilo. Avtomobila ne vozi. Obiskal je vseh 92 cerkva v krogu 12 kilometrov od svojega doma v Volčjem Potoku, 82 cerkva sv. Jakoba st. v Sloveniji, cerkve sv. Klemena, tiste, posvečene sv. Vidu, sv. Janezu Krstniku, sv. Juriju in veliko drugih. Z ženo Heleno, upokojeno profesorico kemije in predsednico Društva katoliških pedagogov Slovenije, pa svetišča, posvečena sv. Heleni. Žena Helena ga je tudi spodbudila, da je sklenil peš romati v Niš. V rojstni kraj rimskega cesarja Konstantina Velikega (rimsko Naisso), ki je z milanskim ediktom leta 313 dovolil kristjanom svobodno izpovedovanje vere. Njegovi materi je bilo prav tako ime Helena, bila pa je tudi zelo lepa. Raziskovala je kraje, povezane z delovanjem Jezusa Kristusa, iskala križ, na katerem je dotrpel svoje zemeljske muke, gradila mogočne cerkve. Ob 1700. obletnici nicejskega koncila romal v Nicejo Glavni razlog, zakaj se je 75-letni »božjepotnik« Vido namenil najprej peš v Niš, nato z avtom v samo Nicejo, je bila letošnja 1700. obletnica tamkajšnjega prvega ekumenskega koncila, ki ga je leta 325 sklical prav cesar Konstantin. Na njem so, nasprotno prepričanju arijancev, potrdili, da je bil Kristus pravi Bog in pravi človek (Arij je zanikal Kristusovo božjo naravo); prihodnjim rodovom pa zapustili tudi nicejsko veroizpoved. V Niš po nekdanjih rimskih cestah Sklenil je, da bo v Niš romal po poteh Rimljanov. Premišljeval je, kje naj začne. Ko si je ogledoval Tabulo Peutingeriano, najboljši ohranjeni zemljevid rimskih cest iz 15. stoletja, do katerega je k sreči prišel pri benediktincih v Šentpavlu v Labotski dolini, je ugotovil, da bo romanje od Ogleja do Niša zanj predolgo. V Mestnem muzeju v Ljubljani so mu pomagali s strokovnimi nasveti. Na zemljevidu rimskih postaj od Ogleja (Aquileie) do Niša (Naissa) je moral ugotoviti, kako te poimenujejo danes. Poleg tega najti kraje, kjer bo lahko prespal. Rimski itinerarij je veljal za časa Rimljanov, Vidov pa je bil malce drugačen, kajti marsikatere od rimskih postaj ni več, ponekod so le še ostanki ali pa še teh ni. Hoditi je začel na robu Haloz Da bi pravočasno prišel v Nicejo (Iznik), je začel romati 24. aprila od Svete Barbare v občini Cestica, zadnjem obronku Haloz že na hrvaški strani. Pomisel na škofa Antona Martina Slomška, ki je tudi hodil po teh krajih, mu je dala dodatni romarski zagon. Prijateljskega pa »dobri znanec«, hrvaški župnik pri Sv. Barbari Mario Filipović. Poskrbel je za prva Vidova prenočišča, potem pa se je moral znajti sam. Po močvirnatih krajih, polnih komarjev Ob romarski poti je videl vse mogoče, širno podravsko ravan, stare in nove cerkve, opustele nekdanje rimske postojanke, komaj kaj spomina na nekdanjo rimsko cestno povezavo do Sirmiuma (Sremske Mitrovice), Singidunuma (Beograda) in dalje do Niša (Naisse). S seboj je imel spalno vrečo, da bi v sili razmer lahko prenočil tudi zunaj, a bi ga v močvirnatem svetu pikalo na stotine komarjev. Pri iskanju prenočišč in tudi sicer mu je pomagal star pregovor: Kdor jezika špara, kruha strada. »Pokazati moraš svojo avtoriteto,« je njegov slogan. Pred vstopom v Srbijo se je dlje ustavil v Sremski Mitrovici, kjer hranijo v muzeju še veliko rimskega. Nič čudnega, saj je v kraju »uradovalo kar 26 cesarjev«. Že prej pa v Osijeku s čudovito stolnico. Rimski cesar za nekaj trenutkov V Zemunu so ga ob bregu že mogočne Donave pozdravili labodi, v Beogradu pa tudi mladenka in mladenič v rimskih oblačilih. Na poti po Srbiji je bil v kraju Kostolac selo (rimskem Viminatiumu) presenečen, koliko je v njem še rimskih ostalin. Te je videl tudi v Ćupriji (Horrei Margi), kjer je še del rimskega obzidja. Ko so kopali temelje za novo pošto, so naleteli na rimske ostaline, tako da imajo danes v isti stavbi pošto in muzej obenem. Ustavil se je v Aleksincu, kjer so v rudniku delali tudi Slovenci. Niš je ponosen na svojega slavnega prednika 17. maja je Vido dosegel prvi cilj romarske poti – Niš. Nekdanje Konstantinovo rojstno mesto, kjer še veliko pričuje o tem, da je bila rimska Naissa pomembna v rimskem cesarstvu. To je mogoče videti v muzeju Mediana blizu mesta, v mestnem muzeju, v katerem hranijo kot posebno dragocenost zlato rimsko ogrlico; celo letališče so poimenovali po Konstantinu. Kako zelo meščani spoštujejo slavnega prednika, potrjuje, da so po njem in njegovi materi sv. Heleni poimenovali veličastno novo cerkev. Vido se je v Nišu še posebej razveselil prihoda žene Helene in prijateljev Miha in Marte Hribovšek, s katerimi je potem nadaljeval romarsko pot do Niceje na veliko lagodnejši način – z avtom. S starim znancem Mihom je ob 800. obletnici vodil sv. Frančiška Asiškega že romal peš iz Slovenije v Rim. V Bolgariji so se ustavili v slovitem pravoslavnem samostanu Rila, v Plovdivu, ki je bil nekdaj tudi pomembna rimska postojanka, v cerkvi sv. Konstantina in sv. Helene. V Kralovu so občudovali nasad vrtnic. V Turčijo so se iz Odrina popeljali čez sloviti most čez morsko ožino Bospor. V Niceji je videl, kar si je želel Malo so bili razočarani, ko so na obali jezera Iznik golu ob mestu Iznik, nekdanji Niceji, videli le temelje nekdanje bazilike, v kateri so se zbirali koncilski očetje, ter ostaline prostora, kjer se je dogajalo ozadje koncila in so zapisovali njegove sklepe. Za Vida je bilo predvsem pomembno, da je na kraj začetka prvega ekumenskega koncila (okrog 20. do 25. maja 325) prišel »pravočasno« (21. maja) in v duhu obnovil, kar je bilo na njem sklenjeno, še bolj zavestno in prepričljivo – zmolil nicejsko veroizpoved. Tudi v nekdanji za bogoslužje opuščeni katoliški cerkvi v mestu. Ostalo, nesoglasja med teologi glede pravilne opredelitve treh Božjih oseb, prepušča poznavalcem. »Videl sem, kar sem hotel, bil tam,« mi je dejal ob koncu pogovora. Za nameček 23. maja še ostanke nekdaj znamenite Troje, umetnega trojanskega konja v spomin na zvijačo Grkov, opisano v Iliadi. Domov so se romarji vozili preko morske ožine Dardanele. V samem Carigradu, nekdaj tudi Konstantinovem mestu – Konstantinoplu, se niso ustavili, videli pa so minarete znamenite Hagie Sophie, cerkve, spremenjene v muzej. Vidu se je z romanjem najprej v Niš, nato v Nicejo uresničil velik cilj in namen. Ob tem pa tudi na lastne oči spoznavanje in odkrivanje zgodovine ljudi in ljudstev. Tokrat zgodovine Rimljanov, predvsem Niša in Niceje, in kristjanov. Še bolj je začutil in spoznal, kako pomembni so dobri ekumenski odnosi med kristjani. V tem prepričanju, molitvi in spominu na svoje romanje se je 28. novembra pridružil papežu Leonu XIV., ki je tega dne obiskal starodavno Nicejo, danes Iznik v Turčiji. Pri molitvi za edinost in večjo povezanost nas, kristjanov.

Dostop do članka (47174)

Peš do Niša, z avtom do Niceje

Peš do Niša, z avtom do Niceje

Ob 1700. obletnici nicejskega koncila romal...

Ljubeči obraz Cerkve

Obeležili 50 let župnije Jarše

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.