V letu 2024 praznujemo 180. obletnico rojstva Simona Gregorčiča (1844–1906), goriškega oziroma soškega »slavca«, čigar pesmi in zapuščina ostajajo ne le del preteklega spomina, temveč tudi živi spremljevalci sedanjosti. O tem pričajo številni slovesni dogodki, s katerimi so se letos mnogi poklonili njegovemu spominu in dediščini. Kako pa misliti in premisliti življenje in delo poeta, domoljuba in duhovnika, o katerem se na prvi pogled zdi, da je bilo napisano že vse, so se vprašali organizatorji simpozija. »Biografska metoda – za katero pravimo, da je stara toliko kot pripovedi človeštva – je v osemdesetih letih preteklega stoletja ponovno oživila in utrdila razmislek, da je '/.../ razmerje med človeškimi dejanji in konteksti (biološkimi, kulturnimi, ekonomskimi itd.) že stoletje najbolj živ in odprt problem: ne pa postulat, določen enkrat za vselej v enem ali drugem smislu' (C. Ginzburg). Brez prepotrebnega (pre)izpraševanja, vračanja k življenju in delu slehernika, ki je za seboj pustil biografsko sled, ne bi bilo (kolektivnega) spomina in prihodnosti. Pri tem je interdisciplinarni pristop raziskovalcev, a tudi (kulturnih, družbenih, umetniških itd.) delavcev, ki prihajajo z različnih področij človeškega delovanja in ustvarjanja, ključen v nenehnem iskanju novih oprijemališč in uvidov.«

Simon Gregorčič v mlajših letih. VIR: Tolminski muzej

Kako misliti in premisliti življenje in delo poeta

Simpozij so organizirali Tadej Koren (Tolminski muzej) ter Petra Testen Koren in Neža Zajc (obe ZRC SAZU, Inštitut za kulturno zgodovino). V uvodu se je povezovalka programa Petra Testen Koren vprašala kako misliti in premisliti življenje in delo poeta, domoljuba in duhovnika Simona Gregorčiča, o katerem se na prvi pogled zdi, da je bilo napisano že vse. Želeli so ponuditi pisano paleto pogledov, zato so povabili strokovnjake, ki delujejo ali so delovali na različnih področjih, od zgodovine, etnologije, muzealstva, literature, šolstva, zamejstva, društev in varstva za starejše do gledališča in stripa. Pri tem jih je zanimala tako Gregorčičeva beseda, pesmi, korespondenca in sočasne objave pesnikovih sodobnikov, kot interpretacije, različne rabe pa tudi zlorabe, ohranjanje spomina in prakse, kako Gregorčičevo dediščino ponovno misliti in premisliti, ovrednotiti ter približati različnim publikam.

Petra Testen Koren iz ZRC SAZU, Inštitut za kulturno zgodovino. FOTO: Ivo Žajdela

Soški slavec še vedno poje

V prvem delu med spominom in biografijo so nastopile štiri predavateljice. Damjana Fortunat Černilogar (od leta 2000 je zaposlena v Tolminskem muzeju, dobrih dvajset let kot direktorica, od leta 2023 pa kot kustosinja zgodovinarka) je predavanje naslovila Soški slavec še vedno poje. Spomin na pesnika Simona Gregorčiča še ni zbledel. Na veličino pesnika in duhovnika Simona Gregorčiča je opozorila skozi perspektivo njegovih sopotnikov in različnih raziskovalcev, pa tudi skozi pripoved premične dediščine, za katero skrbi Tolminski muzej. Ob 180. obletnici pesnikovega rojstva in pripravi svoje knjige Simon Gregorčič. Soški slavec se je poglobila v objavljene biografije raziskovalcev Gregorčičevega življenja, hkrati pa sledila člankom pesnikovih sopotnikov, objavljenih v časopisih in revijah za časa njegovega življenja. Pesnikov prijatelj Jakob Čebular je tako že leta 1895 v sarajevskem listu Nada objavil njegov življenjepis, ki je Gregorčiču ugajal.

Izpostavila je odmevnost pesnika v različnih obdobjih in na različnih področjih. Simon Gregorčič je bil med ljudmi priljubljen kot duhovnik in pesnik. O tem pričajo zanimive anekdote, ki obenem kažejo na pesnikovo skromnost. Čeprav so mu pohvale godile, se ni želel izpostavljati. Kritike so ga prizadele in vplivale na njegovo ustvarjanje, ne pa tudi na priljubljenost med ljudmi. Gregorčičevega pogreba v Gorici se je leta 1906 udeležila večtisočglava množica, k zadnjemu počitku so ga množično pospremili tudi pri sv. Lovrencu pri Kobaridu.

Damjana Fortunat Černilogar iz Tolminskega muzeja. FOTO: Ivo Žajdela

80.000 izvodov Poezij pred prvo svetovno vojno

Dve leti po pesnikovi smrti je celovška Družba sv. Mohorja izdala njegove Poezije v nakladi 80.000 izvodov, ki so le nekaj let pred prvo svetovno vojno romale v številne slovenske domove. Ne preseneča, da so bile zaradi melodičnosti pesnikovega jezika številne pesmi uglasbene ter da so pogosto odmevale po slovenskih krajih, v zamejstvu in med izseljenci. Tudi Oktet Simon Gregorčič iz Kobarida danes spodbuja sodobne skladatelje k novim uglasbitvam Gregorčičevih pesmi ter skrbi za njihovo prisotnost na slovenskih in tujih odrih. Gregorčičeva podoba je navdihovala številne likovne umetnike. Na Primorskem je bilo pesniku v čast postavljenih več obeležij in spomenikov. Primorci so bili med drugim pobudniki postavitve Gregorčičevega spomenika v Ljubljani leta 1937, ko je na Primorskem gospodovala Italija. Vez z Gregorčičem so ohranjali izseljenci v Argentini, društvi v Kanadi (Toronto) in na Švedskem (Köping) pa ponosno nosita njegovo ime.

Predavateljica je poudarila, da spomin na pesnika še vedno živi, sta se pa odnos in intenziteta spominjanja s časom spreminjala, kar se kaže tudi v percepciji muzejskih predmetov, vezanih na pesnika, ki se po več desetletjih spet vračajo v izvorno območje.

Simon Gregorčič v prvi svetovni vojni

Petra Svoljšak (predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU) je govorila na temo Simon Gregorčič v prvi svetovni vojni. Pojasnila je razloge, zgodovinske okoliščine in percepcijo Gregorčiča ter njegove pesmi Soči v tedanji slovenski javnosti. Pesem je med prvo svetovno vojno postala neformalna bojna himna in je celo pridobila status preroške pesmi. Po drugi strani pa je pesnikova podoba krasila vojne razglednice, in to celo v družbi poveljnika soške fronte, generala Svetozarja Borojevića pl. Bojne.

Portret Simona Gregorčiča, risba Rudi Kogej. VIR: Tolminski muzej

Simon Gregorčič v Benečiji

Živa Gruden (sodelovala je pri ustanovitvi dvojezične šole v Špetru, prve dvojezične izobraževalne ustanove v Benečiji, kjer je bila, do upokojitve, dolgoletna ravnateljica) je s pomočjo zapisov v krajevnem tisku (Novi Matajur, Dom, Trinkov koledar) in preprosto anketo skušala v prispevku Simon Gregorčič v Benečiji ugotoviti, kolikšno in kakšno je poznavanje pesnika, ki je bil med drugim mentor pesnika, pisatelja, filozofa, prevajalca, jezikoslovca, skladatelja, slikarja, predvsem pa narodnoobrambnega delavca ter duhovnika Ivana Trinka – Zamejskega pri Beneških Slovencih.

Gregorčičeva rojstna hiša na Vrsnem, risba Rudi Kogej. VIR: Tolminski muzej

»Bog Te živi! Iz srca Tvoj – S. Gregorčič«

Petra Testen Koren (znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU) je pod naslovom »Bog Te živi! Iz srca Tvoj – S. Gregorčič« predstavila biografijo v pismih. Branje korespondence kot svojevrstne avtobiografije je že poznan in preizkušen pristop, obenem pa hvaležen vir za raziskovalce. Medtem ko glasovi sodobnikov skozi čas pokažejo zrcalno sliko Gregorčiča, njegovo interpretacijo in oblike spominjanja, ki so se ohranile med ljudmi, nam korespondenca ponuja pogled »od znotraj«, tak, ki je bil »od pesnika«, namenjen prijateljem, sodobnikom, sodelavcem, znancem v vseh svojih sporočilnih oblikah. Poleg dogodkovnega loka lahko skozi to pisavo detektirajo pesnikovo intelektualno, umetniško in duhov(nišk)o podobo, a tudi čustveno, občuteno zgodovino/biografijo posameznika. Zakaj je to pomembno in kako se kaže ob nevralgičnih točkah posameznikovega življenja? Predavateljica je skušala osvetliti pesnikovo gledišče v zanj prelomnem času, ko je izdal svojo prvo zbirko Poezij (1882).

Gregorčičeva pesem Človeka nikar, Zvon, 15. 1. 1877.

Gregorčič in Mahnič: Kdo je imel prav?

V drugem delu Med poezijo in biografijo sta bila napovedana dva predavatelja, vendar jima je bolezen nastop preprečila. Kljub temu naj povzamem njuno vsebino iz povzetka referatov, saj bodo vsi prispevki objavljeni v posebnem zborniku. David Bandelj (doktor literarnih ved, po poklicu profesor na slovenskih višjih šolah v Italiji) je pripravil temo Gregorčič in Mahnič: Kdo je imel prav? Osvetlil bo znamenito kritiko Gregorčičevih pesmi Antona Mahniča, ki jo je goriški teolog in filozof zapisal v pomembnem filozofskem dialogu Dvanajst večerov (in dodatkih), ter polemiko, ki ji je sledila, in jo v luči današnjega časa obravnaval z večjo distanco. Ugotavljal bo, kje sta se Mahničeva analiza in Gregorčičevo pesništvo stikala in kje razhajala, predvsem pa orisal idejna izhodišča obeh avtorjev.

Spomenik Simona Gregorčiča v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Izjemnost globine vpogleda poezije Simona Gregorčiča

Neža Zajc (slovenistka in rusistka, je že vrsto let dejavna znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU) je svoj prispevek naslovila Pronicljivost ali providencialnost? Izjemnost globine vpogleda poezije Simona Gregorčiča. Prek literarno-teoretskih smernic ter literarnozgodovinskih in komparativno-literarnih vzporednic bo razgrnila nekatere neprimerljive izrazne značilnosti pesništva Simona Gregorčiča. Ker njegov izraz ni niti primerljiv z ideološkimi shemami romantizma niti podvržen tedaj sodobnim vplivom nastopajočega sistema realizma, je mogoče njegovo poetičnost opazovati z drugačnega zornega kota, ki se osredotoča predvsem na njegovo črpanje navdiha iz avtobiografsko-osebnega vira.

Sporadično bo omenila primerjave z ruskim pesnikom Fjodorjem Ivanovičem Tjutčevim, Gregorčičevim sodobnikom in utemeljiteljem t. i. providencializma (gledišča, v osnovi izhajajočega iz izraza, ki temelji na pojmovanju Božje previdnosti oziroma dobesedno Pogleda najvišje Instance, ki bdi nad nami in nas obenem s strahospoštovanjem navdaja z zavestjo o nenehni prisotnosti Boga). V Gregorčičevih pesmih bo osvetlila zlasti tiste nezamenljive lastnosti, s katerimi je predvidel ne le zgodovinsko prelomne in boleče dogodke v domovinski prihodnosti, ampak tudi v določenem okviru napovedal literarne smernice, ki bodo nastopile v 20. stoletju. V pisnem besedilu bo opažanja podkrepila tudi z upoštevanjem rokopisnih različic pesmi in celotne zapuščine Simona Gregorčiča.

Na simpoziju je Gregorčičeve pesmi zapel oktet Simon Gregorčič. FOTO: Ivo Žajdela

O uglasbitvah Gregorčičevega pesniškega opusa

V tretjem delu Med zvokom, besedo in risbo sta nastopila dva predavatelja, tretja je bo prispevek objavila v zborniku. Tadej Pahor (od leta 2024 na Državnem izobraževalnem zavodu Gregorčič-Trubar v Gorici dela kot profesor slovenščine, zgodovine in zemljepisa) je svojo temo naslovil »Glasnó tam bratov zbor popéva ...«. O uglasbitvah Gregorčičevega pesniškega opusa v razdobju 1879–2014. Povedal je, da je prva poznana uglasbitev Gregorčičeve poezije nastala leta 1879, v časovnem loku 135 let pa ji je sledilo vsaj 307 drugih. Uglasbitve niso nastajale enakomerno; bila so obdobja, ko so več let izhajale v raznih revijah in glasbenih izdajah, ter desetletja, ko ni izšla niti ena. Dolgo obdobje, ki sega od prve uglasbitve Gregorčičeve poezije do zadnje leta 2014, je razdelil na tri dele: na predvojno obdobje, ki je trajalo od leta 1879 do konca prve svetovne vojne, na obdobje med svetovnima vojnama in povojno obdobje do leta 2014. Vseh teh Gregorčičevih uglasbitev danes seveda sploh ne bi beležili, če jih slovenski skladatelji ne bi udejanjili. Jakob Aljaž, Vinko Vodopivec, Hugolin Sattner, Anton Nedved, Anton Foerster in Hrabroslav Volarič so le nekateri izmed njih, vendar so skupaj napisali skoraj polovico vseh skladb. Poleg omenjenih je bilo še veliko skladateljev, ki so napisali eno, dve, tri ali največ štiri skladbe. Večina skladateljev se je naslanjala na pesmi, saj jim je bila njihova zasnova v pomoč, vendar so se nekateri namenoma oddaljili od njih. Nekateri skladatelji so upoštevali celotno besedilo pesmi, vendar so ji hoteli dati različen prizvok, zaradi česar so spreminjali ritem in uporabljali take harmonije, ki se niso skladale s sporočilom pesmi. Drugi so opuščali dele besedila in tako skoraj popolnoma spremenili smisel pesmi. Predavatelj je ugotovil, da vse skladbe pričajo o tem, da je bil Gregorčič nekoč v resnici slovenska kulturna svetinja. Zato se je njegovi literarni veličini obilno in kakovostno poklonila tudi slovenska glasba kot bratska umetnost, ki je prek skladb na Gregorčičeva besedila docela udejanjila verz iz pesnikove lirike Ujetega ptiča tožba: »Glasnó tam bratov zbor popéva ...«

Zgoščenka Skozi čas, oktet Simon Gregorčič, 2024.

Pesmi na zgoščenki Skozi čas, oktet Simon Gregorčič, 2024.

»Kdor sam do večera potuje skoz svet«

Neda Rusjan Bric (bila je direktorica in umetniška vodja Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici, pa tudi vodja zmagovalne kandidature za Evropsko prestolnico kulture Nova Gorica – Gorica 2025 in zdaj njena umetniška vodja) je svoj prispevek naslovila »Kdor sam do večera potuje skoz svet« – Simon Gregorčič (na simpoziju ni nastopila, prispevek bo objavila v zborniku).

Predstavila bo dramo o Gregorčiču, njena premiera je bila 15. septembra 2011 v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica. Nastala je kot del primorske trilogije, kjer so obravnavali aleksandrinke, Simon Gregorčič in letalca – brata Rusjan. Avtorico besedila in režiserko Nedo Bric pri izbiri teme vedno vodi zanimanje za zgodovinska dejstva, ki jih postavlja ob bok sodobnemu človeku. Izkaže se, da je posameznik intimno vedno enak, v vseh časih in okoliščinah, zato se lahko v zgodovinskih osebnostih in dogodkih kot v ogledalu ugledamo tudi sami.

Priložnostna razstava z izborom Gregorčičevih pesmi, kot jih je zapisal v originalu. FOTO: Ivo Žajdela

Prepovedana ljubezen in boj pesnika z ustanovami

Pri Gregorčiču sta jo zanimali predvsem dve temi: prepovedana ljubezen (celibat) in njegov boj pesnika z ustanovami – cerkvijo, šolo, družbenimi normami in pričakovanji ljudi. Kako globoko so družbene norme zakoreninjene v posamezniku in kdaj ter za kakšno ceno se jim je pripravljen upreti, oziroma zakaj se jim ne more, noče, ne zmore upreti? Vsa ta vprašanja se odpirajo ob življenjski zgodbi Simona Gregorčiča, pesnika, duhovnika in »domoljuba«, kot ga imenujejo v učbenikih, v drami pa predvsem nesrečnega človeka, ki nenehno hrepeni po ljubezni. Do zadnjega diha se sprašuje, kako bi bilo, če bi bilo ... ne le glede ljubezni, ampak tudi glede narodovega obstoja, njegovega mesta v svetovnem redu ter boja za drugačen svet. Iz njegovega boja so se rojevale pesmi, ki so Gregorčiču postale blažilo in zdravilo za njegov obstoj. Ne glede na to, kako se svet razvija in odpira, so družbene norme, ki se sklicujejo bodisi na posameznikovo vest in korist bodisi na moralo, vedno prisotne. Drugačne, danes na videz bolj liberalne, človeku prijazne, pa so in ostajajo vedno iste – sredstvo družbenega nadzora in vzrok za tisočera samoizpraševanja posameznikov, kako živeti svoja življenja v njihovih okvirih ali zunaj njih.

Kako spočeti scenarij stripa o Simonu Gregorčiču

Žiga X Gombač (otroški in mladinski pisatelj, ki od leta 2017 redno ustvarja tudi stripe o slovenskih avtorjih) je govoril o rojstvu stripa, o tem, kako spočeti in začeti scenarij stripa o Simonu Gregorčiču, oziroma o drugih priznanih slovenskih pesnikih. Pojasnjeval je, na kaj je treba biti pri ustvarjalnem procesu pozoren, kje poiskati informacije in zakaj sploh to početi? Kako poteka nadaljnje sodelovanje, ko je scenarij napisan, in kaj vse sledi, ko strip izide? So takšni stripi namenjeni zgolj mladim ali je publika vendarle nekoliko širša in ali je strip v zadnjih letih res popularnejši, kot je bil nekoč?

Okrogla miza: Kulturna dediščina Simona Gregorčiča

V zadnjem delu simpozija je bila še okrogla miza Kulturna dediščina Simona Gregorčiča. Simbol gradnje vaške skupnosti in opolnomočanja marginalnih skupin. Jasna Fakin Bajec je izpostavila pomen dediščinskih skupnosti za ohranjanje, ovrednotenje in interpretacijo lokalne kulturne dediščine za vzdržni in sočuten razvoj Kulturna dediščina je vez med preteklostjo in sedanjostjo za namene boljše prihodnosti. Pomaga nam razumeti, kdo smo, kaj nas kulturno, družbeno in socialno bogati, v čem smo posebni in na katere dosežke naših prednikov moramo biti ponosni. Pokaže nam mogoče poti, kako iskati rešitve za sodobne globalne izzive, kot so revščina, osamljenost, solidarnost, medgeneracijska povezanost, enakost spolov, opolnomočenje ranljivih skupin, podnebne spremembe idr.

Namen prispevka je izpostaviti ključne pomene in vloge dediščine na področju gradnje dediščinskih skupnosti, ki jih je izpostavila FARO konvencija (Svet Evrope, 2005); poudarila je, da dediščina ne sme biti le v rokah strokovnjakov iz dediščinskih ustanovj (muzejev, arhivov, knjižnic) in raziskovalnih centrov, temveč je pomemben vir tudi za delovanje lokalnih društev, šol, univerz za tretje življenjsko obdobje, študijskih krožkov, varstvenih centrov, domov za starejše občane idr. Načini, kako lahko dediščino naših prednikov, kot je zapuščina Simona Gregorčiča, uporabimo za reševanje sodobnih izzivov, so namreč odvisni prav od vključevanja lokalnega prebivalstva v dediščinske prakse, hkrati pa moramo s tem zagotoviti ohranjanje temeljnih človekovih/kulturnih pravic. In kako to doseči?

Zapuščina Simona Gregorčiča v vasi Branik na Goriškem

Anton Benko je dolgoletni aktivni član Kulturno prosvetnega društva Franc Zgonik Branik. Govoril je o pomenu zapuščine Simona Gregorčiča v vasi Branik na Goriškem. Dejal je, da je bil Simon Gregorčič v letih 1873–1882 v vasi Branik (do leta 1951 Rihemberk) služboval kot kaplan. Kot duhovnik in pesnik je bil med ljudmi zelo priljubljen. Skoraj ni družine, ki ne bi imela njegove zbirke Poezije, saj je veliko pesmi nastalo v času njegovega delovanja v Braniku. Poleg branja lokalnega časopisa Primorske novice ni bilo nič nenavadnega, da so ljudje brali tudi njegove pesmi.

V vasi je bilo v navadi prirejanje kulturnih dogodkov, posvečenih Gregorčiču, ki so bili vedno vrhunci kulturnega dogajanja. Ta odnos se je ohranil vse do današnjih dni. Leta 2023 je potekala pomembna proslava ob 150. obletnici Gregorčičevega prihoda v vas, na kateri so sodelovale tako mlajše kot starejše generacije, osnovne šole in društva, ki združujejo pevce, amaterske igralce in recitatorje, ter drugi kulturni izvajalci in ustvarjalke. Po mnenju ljudi veliko dvorano le Gregorčič napolni do zadnjega kotička, kar se v današnjih časih ne zgodi več pogosto. Predstavil je življenje Simona Gregorčiča v vasi in razmišljal, zakaj je njegova zapuščina še danes pomemben kulturni simbol utrjevanja lokalne identitete in navdih za nadaljnjo kulturno ustvarjalnost.

Pomen dediščine Simona Gregorčiča med stanovalci Doma upokojencev

Dragana Marošević je v Domu upokojencev Gradišče zaposlena kot animatorka. Z besedami »Simon Gregorčič je bil ljudski človek, ki še vedno živi v mislih preprostih, delovnih ljudi« je govorila o pomenu dediščine Simona Gregorčiča med stanovalci Doma upokojencev Gradišče na Goriškem.

»Lik pesnika, duhovnika in domoljuba Simona Gregorčiča je močno zasidran v zavesti tako starejših kot mladih v naših krajih. Stanovalci našega doma vedo povedati, kako so njihovi starši doživljali Gregorčičeve pesmi, njihovi stari starši pa so ga celo poznali. Zato je treba po mnenju ljudi zgodbe, polne modrosti in narodne zavesti, ohranjati in plemenititi.«

Ob 180. obletnici pesnikovega rojstva so v Domu upokojencev Gradišče v sodelovanju z učenci Osnovne šole Dornberk pripravili zbornik, posvečen pesniku ter združevanju ljudi ne glede na status, narodnost ali vero. Učenci so prispevali pesmi in risbe, stanovalci pa kratke zgodbe, likovna dela in ročne izdelke, ki so nastajali na raznih delavnicah v domu. Zbornik so predstavili 12. oktobra 2024 na Gradišču, ko je potekal že tradicionalni kulturni pohod iz Renč na Gradišče, kjer je sledil bogat kulturni program.

1/12