V dolgih letih popotovanj sva s soprogo potovala z zelo različnimi prevoznimi sredstvi pa tudi na hrbtih različnih živali. Nikoli pa nisva šla na potovanje z ladjo, na zdaj tako popularno križarjenje. Nikoli naju ni posebej mikalo, potem pa sva si nekoč rekla, da bi vendarle lahko poskusila. Zagotovljeno imava prevoz, namestitev, hrano, najbrž ne slabo. Vkrcala sva se in spoznala nov, dotlej neznan način potovanja. Startali smo v Savoni v Italiji, ki leži zahodno od Genove. Ponoči smo popotovali, podnevi pa smo se ustavljali za oglede mest.

Vkrcala sva se in spoznala nov, dotlej neznan način potovanja.

V Marseillu

Po prvi nočni vožnji po mirnem morju smo okoli osmih zjutraj pristali v Marseillu, velikem francoskem pristanišču z dolgo trgovsko tradicijo. Posamezni deli mesta ob starem mestnem pristanišču so postali boemski – z veliko majhnih kavarnaric in barov, pa tudi z lepimi poslikavami hišnih zidov, ki so več kot samo grafiti in imajo različna socialna sporočila. Brez posebnega odlašanja sva se lotila raziskovanja mesta. Pot naju je vodila proti Veliki katedrali (»Cathedrale de la Major«), prvi od petih, ki sva se jih namenila med tem potovanjem obiskati.

 V 19. stoletju je na hribu v Marseillesu zrasla cerkev Notre Dame de la Garde. Temeljni kamen zanjo je l. 1852 postavil Napoleon III. FOTO: Marjan Gresl

Katedrala, ki jo prebivalci Marseilla imenujejo tudi katedrala Sainte Marie Majeure ali kratko La Major, je razmeroma nova. Zgrajena je bila v 19. stoletju in velja za eno izmed največjih katedral, zgrajenih v Franciji od srednjega veka dalje. Njene dimenzije – dolga je 142 metrov, njeni zvoniki pa se dvigajo 60 metrov visoko – so primerljive z baziliko svetega Petra v Rimu. Dejansko združuje rimski in orientalski slog. Materiali, ki so jih graditelji uporabili, so zelo raznoliki: beli marmor iz Carrare, zeleni kamen iz Firenc, kamen iz Calissana in Garda, oniks iz Italije. 

Na mestu sedanje glavne katedrale je bilo že prej več sakralnih zgradb. Notranja in zunanja dekoracija ji dajeta izviren videz. Ko sva v sami katedrali zagledala stojnico s spominki, bolj podobnimi kiču kot umetniškim predmetom, sva bila nemalo presenečena. Že na prvi pogled je bilo očitno, da je tu veliko »kitajske robe« brez kakršne koli religiozne vsebine, prodajalka pa je bila ena od poleg stoječih nun.

Na zvoniku katedrale je kip Device Marije, ki tehta skoraj 10 ton. FOTO: Marjan Gresl

Ogled Marseilla sva nadaljevala po obalni cesti s pogledom na otok If in grad iz 16. stoletja, nekdanji zapor in prizorišče romana Alexandra Dumasa starejšega Grof Monte Cristo. Marseillu dominira utrdba Saint-Jean, ki je po prenovi postala del muzeja Mucem, posvečenega sredozemskim civilizacijam. Obiskala sva stari del mesta, staro pristanišče in uživala v živahnem vzdušju na ribji tržnici, nato pa sva se odpeljala še do veličastne cerkve Notre-Dame de la Garde, stoječe na hribu. Zaradi maše, ki je ravno potekala v njej, je bila za obiskovalce zaprta, a s hriba se nama je ponudil čudovit razgled na celotno mesto in njegovo okolico.

Barcelona, Barcelona ...

Od tega obiska sva si veliko obetala, ne nazadnje zato, ker je to mesto velikega Antonia Gaudíja. Na najino žalost je zjutraj, že kmalu po izkrcanju, začelo deževati. Začelo se je z rahlimi dežkom, v naslednji uri pa se je ta spremenil v enakomeren dež. Dežni jakni in dežnika nama niso bili kaj veliko v pomoč. Dobra stran slabega vremena je bila, da na ulicah ni bilo turistov, saj so vsi poiskali zavetje v kavarnah in barih, ki jih v mestu res ne manjka. Za nameček so tisti dan stavkali vozniki javnega prometa. Torej nič prevozov z avtobusi, metroji in taksiji. Zato sva hitro spremenila prvotne načrte, preklicala vstopnice za Park Guel in slovito Gaudíjevo mojstrovino, baziliko svete Družine (»Basilica Sagrada familia«), saj ju zaradi oddaljenosti in omejenega časa nisva mogla obiskati peš.

Hiša Batllo v Barceloni, ena izmed Gaudíjevih mojstrovin. FOTO: Marjan Gresl

Po lepem, a mokrem sprehodu skozi staro četrt Barri Gotic, deževnem obisku parka Cuitadella in ogledu Slavoloka zmage (»Arc de Triomf«) sva se počasi napotila proti še eni Gaudíjevi mojstrovini, hiši Batllo. Pred stavbo, ki je zdaj preurejena v muzej, se je vila dolga kača premočenih turistov. Najino raziskovanje se je tako nadaljevalo do Katedrale svetega križa in svete Eulalije, imenovane tudi Barcelonska katedrala, druge od petih, ki sva jih imela na seznamu.

Gradili so jo od 13. do 15. stoletja, pozneje pa so ji, da bi bila lepša, dodali še neogotsko fasado. Velika petladijska cerkev s križnim hodnikom, ki obdaja vodnjak gosi (tam res živi manjša skupina gosk), je monumentalno delo v katalonskem gotskem slogu. Z dimenzijami tlorisa 90 krat 40 metrov in višino 28 metrov je tudi največja stavba v okraju Barri Gotic. Dvignjen oltar odpira pogled v kripto z ostanki svete Eulalije, zaščitnice Barcelone. Obisk strehe katedrale je posebna izkušnja, ki jo toplo priporočam. Razgled na mesto, tudi pogled na baziliko svete Družine in njenih deset od osemnajstih zvonikov, je izjemen, čeprav ni prav blizu. V tem času se naju je vreme usmililo, nehalo je deževati. Celo nekaj modrine neba se je tolažilno prikazalo. V katedrali sva bila dve uri, kar se morda zdi veliko, a stvari, vrednih ogleda, je v njej toliko, da sta minili, kot bi mignil.

Simbol Barcelone – Sagrada Familia, arhitektura z nerazložljivo Gaudíjevo vizijo. FOTO: Marjan Gresl 

Še spust po La Rambli, obisk velike tržnice Mercat de la Boqueria in pokušina lokalne hrane, saj se je bližal čas odhoda. Vračala sva se mimo visokega spomenika Krištofu Kolumbu, stoječega na okrašenem korintskem stebru in s pogledom proti nevidni Ameriki. Sprehodila sva se po premičnem mostu, ki odpira vrata prehoda do velike in lepe marine v središču mesta, in se spet vkrcala na naš začasni plavajoči dom.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 3/2025. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.