Nekatere dneve že začnemo z občutkom, da bo težko. Tudi jesensko obdobje včasih spodbuja melanholijo, črnogledost in celo tesnobo. Nič ni narobe, a vse je težko. Glava je polna, telo je počasno, občutki pa megleni. Vsakdanji pogovori hitro postanejo nesporazum, tišina ni več varna, prijaznost se zdi napor. Ko padeva v ta tok, pogosto ne opaziva, da si nevede kvariva dan – vsak zase in drug drugemu. Kaj torej počneva, kar najin odnos tiho, a vztrajno spodkopava?

1. Osredotočava se na slabo

Ljudje imamo naravno težnjo, da iščemo nevarnosti. To je bila nekoč koristna lastnost za preživetje. Danes pa pogosto pomeni, da najprej opazimo, kaj manjka, kaj ni bilo narejeno, kaj je šlo narobe. Če dan začneva z nestrpno opombo, popravljanjem ali z očitkom – tudi če v hecu –, ustvariva med nama napetost. Namesto da bi dan začela s povezanostjo in optimizmom, stopiva v vlogo tečnobe ali žrtve. In to naju oddalji. Odnos brez prijaznosti je kot hiša brez ogrevanja.

Darilo:

Dogovoriva se, da si zjutra...