Brigita Švedska ni bila le ustanoviteljica reda in mistikinja, ampak tudi izredno vplivna politična osebnost, ki je dejavno sodelovala pri reševanju najpomembnejših evropskih težav svojega časa.

1. Plemiški rod in zgodnja poroka

Rodila se je leta 1303 v najvišjih krogih švedskega plemstva kot hči pomembnega zakonodajalca in deželnega sodnika Birgera Perssona v kraju Finstad pri Upsali, kjer je danes sedež slovite univerze. V mladosti se je poročila z bogatim in vplivnim plemičem Ulfom Gudmarssonom. Skupaj sta imela osem otrok, med katerimi je bila najbolj znana njuna hči Katarina.

2. Duhovna preobrazba po smrti moža

Njeno življenje je po moževi smrti leta 1344 (med romanjem v Santiago de Compostela) dobilo povsem novo smer. Takrat je začela doživljati videnja in sporočila od Boga, kar jo je pripeljalo do tega, da je postala redovnica in ustanovila red Svetega Odrešenika ali red brigiting.

 3. Ustanoviteljica samostana in romarka

Leta 1346 je ustanovila samostan za redovnice (in kasneje tudi za moške) v Vadsteni na Švedskem, ki je postal središče njenega reda in pomembno duhovno središče. Po moževi smrti je tudi veliko potovala – romala je v Betlehem, Jeruzalem, Rim in Santiago de Compostela. Umrla je v Rimu 23. julija 1373.

Tudi slovenski izseljenci se radi srečujejo v Vadsteni. Fotografija je nastala lani maja. FOTO: Arhiv škofa Jamnika

 4. Pomembna diplomatska vloga

Njena pobožnost, inteligentnost in povezave so ji prinesle velik ugled tudi v političnih krogih. Postala je zaupna svetovalka in posrednica med švedskim kraljem Magnusom IV. in njegovim sinom Erikom XII., ko je med njima prišlo do spora. Njena diplomatska in pogajalska vloga je bila ključna za preprečitev državljanske vojne.

 5. Posrednica in »sozavetnica Evrope«

Zelo pomembna je bila njena vloga oz. misija pri papežu Urbanu V. v Avignonu, kamor se je odpravila leta 1370 se je odpravila v Avignon, da bi prepričala papeža, naj vrne papeški sedež iz Avignona nazaj v Rim (kar se je leta 1377 tudi dejansko zgodilo) in da bi podprl njene redovne pravice. Zaradi te ključne vloge pri reševanju spora med papežem in evropskimi vladarji, pa tudi zaradi njenega širšega vpliva na evropsko politiko in duhovnost, so ji že kmalu po smrti začeli pripisovati naziv »sozavetnica Evrope«.