Milijoni ljudi so se davi zbudili z rahlim občutkom tesnobe, ugotavljajo na spletnem portalu ChurchPop. Nekateri se bodo izogibali razpokam na pločniku (v anglo-ameriški kulturi je to praznoverje povezano z znano otroško izštevanko s konca 19. stoletja, ki pravi »step on a crack, break your mother's back«) in črnim mačkam (povezava s čarovništvom), raje ne bodo hodili pod lestvami (kajti lestev, prislonjena ob steno, tvori trikotnik, v krščanstvu pa ta oblika simbolno predstavlja Sveto Trojico, zato naj bi prehod skozi trikotnik veljal za skrunitev svetega prostora …), morda so šli celo tako daleč, da so preložili načrtovani let ali sprejemanje pomembnih odločitev … kriv pa je seveda datum, kajti danes je petek, 13.!

Strah pred tem datumom, ki ga strokovno imenujemo paraskevidekatriafobija, je v sodobni kulturi presenetljivo še zelo živ, predvsem v angleško, frnacosko in portugalsko govorečih državah po vsem svetu: od klasičnih grozljivk do nebotičnikov, v katerih zaradi praznoverja raje preskočijo 13. nadstropje in z 12. preidejo kar na 14. Toda če nekoliko raziščemo, od kod to praznoverje dejansko izvira, naletimo na zanimiv preobrat: prav izvor, zaradi katerega se svet boji petka, 13., katoličanom ponuja trden razlog, da ta dan sprejmemo odprtih src.

Gustave Doré: Judežev poljub. FOTO: Wikipedia

Trk dveh prastarih strahov

Zgodovinarji pojasnjujejo, da »prekletstvo« petka, 13., ni nastalo kot enoten pojav. V resnici gre za združitev dveh ločenih, stoletja starih praznoverij: enega, ki se nanaša na število, in drugega, ki zadeva dan v tednu. Najprej se je pojavil odpor do števila 13. V antičnem svetu je število 12 veljalo za zlati standard popolnosti: 12 mesecev v letu, 12 ur na uri, 12 izraelskih rodov in 12 apostolov. Število 13, ki je stalo tik ob tej urejeni popolnosti, je delovalo nekoliko nenavadno, kaotično in vznemirjajoče.

Ljudsko izročilo je temu nelagodju hitro pripisalo zgodbo. Po nordijski mitologiji je 12 bogov gostovalo v Valhalli, ko je na pojedino vdrl Loki, bog hudobij, kot nepovabljen, trinajsti gost. To je sprožilo niz dogodkov, ki so privedli do smrti Balderja, boga radosti, in svet pahnili v temo. Tudi krščansko izročilo pozna podoben strah pred tem številom: omenja namreč, da je pri zadnji večerji sedelo 13 ljudi, pri čemer je bil Juda Iškarijot trinajsti gost, ki se je pridružil omizju.

V srednjeveški Evropi so petek imenovali »rabljev dan«, saj je bil to običajen dan za javne usmrtitve.

Nato se je pojavil zlovešč sloves petka. V srednjeveški Evropi so petek imenovali »rabljev dan«, saj je bil to običajen dan za javne usmrtitve. Še globlje v kulturnem spominu pa je zakoreninjen veliki petek, dan, ko je bil križan Jezus Kristus.

Sčasoma so ljudska praznoverja združila srhljiv pridih števila 13 s težo in mračnostjo petka. To povezavo sta v zavesti javnosti utrdila roman Thomasa Williama Lawsona iz leta 1907 z naslovom Friday, the Thirteenth (Petek, trinajsti), ki govori o dogajanju na Wall Streetu, ter desetletja pozneje še številne hollywoodske grozljivke.

Fatimski patirčki. FOTO: Wikipedia

Kaj Cerkev dejansko uči

Medtem ko zgodbe o duhovih in sodobna pop kultura živijo od predstave, da ima določen datum na koledarju skrito moč nad našo usodo, Katoliška Cerkev zavzema jasno in trezno stališče: v življenju vernikov ni prav nobenega prostora za praznoverje.

Katekizem Katoliške Cerkve ta pojav obravnava povsem neposredno:

»Praznoverje je zabloda religioznega čustva in dejanj, ki jih to čustvo nalaga. Prizadeti more tudi češčenje, ki ga izkazujemo pravemu Bogu, kadar kdo pripisuje nekakšno magično pomembnost nekaterim sicer upravičenim in potrebnim dejanjem (vajam). Pripisovati njihovo učinkovitost sámi materialnosti molitev ali zakramentalnih znamenj zunaj notranjih razpoloženj, ki jih zahtevajo, pomeni zapasti v praznoverje.« (KKC 2111)

Petek ni dan pogubljenja, temveč dan našega odrešenja.

Preprosteje povedano: koledar ne določa vaše usode, kajti to počne Bog. Še več: če na petek, 13., pogledamo skozi prizmo vere, se oba »nesrečna« dejavnika povsem spremenita:

Petek ni dan pogubljenja, temveč dan našega odrešenja. Katoličani se petkov ne bojimo, pač pa jih častimo. Vsak petek v letu je nekakšen »mali veliki petek« – tedenski opomnik na Kristusovo zmago nad grehom in smrtjo na križu. Kar je svet dojemal kot najtemnejši dan v zgodovini človeštva, je postalo dokončno zmagoslavje ljubezni.

Poleg tega je številka 13 tesno povezana z Marijo. Daleč od tega, da bi bila simbol nesreče: v katoliškem izročilu ima prav posebno, dragoceno mesto. Marija se je leta 1917 v Fatimi prikazala trem pastirčkom, in sicer na 13. dan v mesecu, šest mesecev zapored, ter svetu, ki ga je razžirala vojna, prinesla sporočilo miru, molitve in upanja.

Petek, 13., ni past, ki bi prežala na nas, temveč zgolj še en dan, ko smo lahko zveličani z milostjo.

Ni nam treba trkati ob les

Nič ni narobe, če na petek, 13., uživamo ob neškodljivi srhljivi zgodbici ali se nasmejimo posebnostim ljudskega izročila. Toda katoličanom nikoli ni treba živeti v strahu pred določenim datumom na koledarju. Črne mačke so preprosto mačke, lestve so koristen pripomoček, petek, 13., pa ni past, ki bi prežala na nas, temveč zgolj še en dan, ko smo lahko zveličani z milostjo.