Kako ste doživeli dokument Venite ad me? Kaj vas je ob branju najbolj nagovorilo ali presenetilo?

Dokumenta sem zelo vesel. Najprej ker naslavlja veliko vprašanje prenosa vere, ki ga doživljam kot vernik, oče, profesor in raziskovalec. Kriza prenosa vere je očitna. Ampak ljudje še vedno iščejo duhovnost, predvsem prek izkustva in pogosto zunaj krščanstva.

Zelo me je nagovoril stil pisanja. Ne gre za doktrinarno noto, ampak za premisleke. Povezujejo bistvo tradicije, izkustvo zgodovine in izzive življenja danes. Jezik dokumenta je večinoma enostavno razumljiv in napisan »odprto«: vabi k nadaljnjemu delu vseh nas, k skupni soudeležbi.

Kratko bi rekel: dokument je izraz Cerkve, ki se zaveda stanja, ki želi poslušati kaj Sveti Duh govori Cerkvi in prepoznava, da smo v času ustvarjanja novega načina odnosa med vero in kulturo.

Dokument ne govori le o dobi sprememb, ampak o spremembi dobe. Kaj to pomeni? Kakšne spremembe v družbi opažate sami, posebej v zadnjih desetih letih?

O spremembi dobe so pisali mnogi, v teologiji Romano Guardini leta 1950, v sociologiji že prej. Gre za konec kulturnega obdobja moderne dobe, to je petih stoletij, in premik k drugačnemu obdobju kulture. Tako velike spremembe kulture v zgodovini poznamo in prehodi so trajali več kot stoletje in pol. V Cerkvi je bil odločilen korak k novi dobi kulture 2. vatikanski koncil. V zadnjih dveh desetletjih prihaja do nove »etape« koncila. Velik izziv je postavila škofovska sinoda o evangelizaciji, ki je potekala pod vodstvom papeža Benedikta XVI. Ena ključnih besed sinode je bila razločevanje. Njena posinodlana spodbuda Luč vere je skupno delo papežev Benedikta in Frančiška.

Zelo me je razveselilo, da je v dokumentu veliko citatov iz dokumentov papežev Benedikta XVI., Frančiška in Leona XIV: to pričuje, da so skupaj, v dopolnjevanju, vsak s svojimi darovi, Cerkev vodili v isto smer.

Dokument Venite ad me je del tega procesa, katerega sestavni del je sinodalnost, začenši s sinodalno duhovnostjo. Pogovor, ki izhaja iz poslušanja drug drugega in Svetega Duha, vodi do razločevanja in odločitve ter skupnega delovanja.

Krščanstvo je poklicano, da se s pogumom in upanjem prizadeva za srečanje vere in sodobne kulture, na način, ki povezuje ustvarjalnost, ljubezen in svobodo.

Kar je delovalo v moderni dobi, danes ne more delovati. To je včasih težko sprejeti.

Kako te spremembe vplivajo na posredovanje vere? Dokument poudarja, da je treba isto oznanilo izraziti na drugačen kulturni način.

Posredovanje vere vedno vključuje več vidikov. Morda najbolj osnovna sta dva: ista vsebina odrešenja, isto evangeljsko oznanilo, isti binkoštni dogodek in ista vera Cerkve se mora srečati s konkretnim življenjem človeka v dani kulturi. Kar je delovalo v moderni dobi, danes ne more delovati. To je včasih težko sprejeti.

Kaj mora ostati in kaj se spremeniti: ostati mora bistvo krščanskega oznanila, prenos zgodbe odrešenja, Božja ljubezen do človeka, ključna spoznanja Cerkve vse od nicejskega simbola vere (veroizpovedi) in spoznanj ekumenskih koncilov naprej – tega se ne sme reducirati. Kulturni izrazi se pa spreminjajo in tako mora biti.

Težava pa je, da ni vedno enostavno razločiti, kaj spada k prvemu in kaj k drugemu. S takim vprašanjem se je Cerkev morala srečati že v apostolskih časih, o čemur priča prvi apostolski zbor v Jeruzalemu. Krščanstvo je tedaj izstopilo iz judovskih okvirov kulture. Tudi danes moramo pogumno izstopiti iz kulturnih okvirov moderne dobe.

Dokument je v tem oziru pogumen in pokaže več točk, ki so povezane s spremembo kulture. Preberimo kaj to pomeni za katehezo, liturgijo, romanja, pridige itd.

Kakšna je danes vloga družine pri posredovanju vere? Kdo ima v današnjem času odločilno vlogo, ko gre za predajanje vere mlajšim generacijam?

Najprej je dobro omeniti, da v preteklosti glede prenosa vere družina ni bila »sama«. Sorodstvo, lokalno okolje in šola, župnija itd. so človeka vzgajale približno v isti temeljni smeri. Med njimi so bile tudi napetosti, a ne izključevanje. Seveda so bile tudi izjeme. Danes temu ni tako. Različni akterji človeka usmerjajo v različne smeri.

Družina sama ne more posredovati vere. Za mlade so pomembna okolja vrstnikov, male skupine, načini preživljanja prostega časa, prostovoljno delo, pa tudi umetnost in zabava. Zlasti pomembno je izkustvo kot srečanje: z drugimi ljudmi in z Bogom, z lepoto, umetnostjo, dobroto in izrazi solidarnosti. Pomembno je, da se mladi in starejši iskalci čutijo priznani in slišani, sprejeti. To je prvo. Drugo pa, privlačnosti sodobne nekrščanske kulture se ni lahko upreti - ker tega človek ne more sam, se je potrebno povezovati. Denimo, skupaj iskati odgovor na pretirani individualizem in subjektivizem, ki ga je veliko tudi med kristjani. Dokument se dotika mnogih vidikov življenja in vabi, da skupaj pogledamo kako je pri nas in kaj lahko storimo.

FOTO: Tatjana Splichal

Kot temeljno sporočilo dokumenta izpostavljate kerigmatični premik, torej vrnitev k bistvenemu. Kaj je to bistvo? Zakaj je danes tako nujno, da se ponovno usmerimo vanj?

Mislim da je dobro ozreti dokument, konkretno besede papeža Benedikta XVI., da biti kristjan »ni rezultat etične izbire« ali sledenje neki ideji, »ampak srečanje z dogodkom, z osebo, ki je dala življenju novo obzorje«, srečanje z Jezusom. Kristus je prinesel novo življenje, ne novo ideologijo ali novo institucijo. Razodetja Boga v ospredje postavlja Božje ljubezen in usmiljenje, bližino vsem, zlasti ubogim. Nauki Cerkve so potrebni, a ključno je, da ves čas ohranjajo vez s svojim izvorom, ki je življenje kot ljubezen.

Jezus je s svojim življenjem dopolnil Staro zavezo in Nove zaveze ne moremo razumeti brez Stare. Ključ tega branja pa je dan šele v sprejemanjem skrivnosti od velikega tedna do binkošti: trpljenje, smrt, spust v predpekel in vstajenje, srečavanje z učenci in vnebohod, prihod Svetega Duha.

Drugič, Bog se je razodeval tudi prek zgodovine Cerkve. Vendar ne gre le za vsebimo: enako pomemben je način kako živimo in posredujemo vsebino. Dobro je zreti Jezusov način. Jezus je pripovedoval prilike, se srečeval, učil množice in učence … Tudi danes lahko uberemo podobne načine. Dokument denimo poudarja kerigmatični pozornosti pri katehezi in pridigah.

Mislim, da je tu dobro dodati bistvo spremembe dobe. Moderna doba temelji na konceptualni logiki, idejah, enciklopedičnemu in čutno zaznavnemu spoznanju in kulturi. Ni bilo vedno tako in lahko da bo v novi dobi v jedru kulture zgodba, simbol, izkustvo življenja, ideacija, kar je v krščanstvu prevladovalo več kot tisočletje. Podobna razlika je bila tudi v kulturnih obdobjih antike in drugih civilizacij.

Odnosu med vero in kulturo je posvečeno celo poglavje, o kulturi v širšem, antropološkem pomenu pa dokument govori že prej. Zakaj je ta tema tako osrednja?

Vere se ne more živeti zunaj kulture, kajti vera in kultura potrebujeta jezik in pripoved, delo in praznovanje, spomin in zgodovino, itd. Iz zgodovine poznamo primere, ko je vera v neki kulturi rodila izjemne stvari – tako v umetnosti kot v vsakdanjem življenju. Nekateri govore o krstu naroda: narodna kultura se v srečanju z vero lahko prečisti, poglobi, spremeni na bolje, navdihne in ustvarja.

Vera je poklicana, da kulturo »prekvasi«, »osoli«. Po drugi strani pa je kultura, ki je poduhovljena, to je, izhaja iz duhovne srede, temeljni nosilec vere in ima vlogo oznanjevalca.

Poglejmo nekaj primerov. Denimo umetnost: koliko starih cerkva in znamenj prek lepote govori o naši veri. Povsem podobno velja glede vsakdanjega življenja, dela. Vera vpliva na odnose med zakonci, na solidarnost do drugih, zlasti ubogih, itd. Kultura in vera sta neločljivi, vendar je treba priznati, da so izvori vere globlji, da pa kultura veri daje življenjski izraz.

Sanjam o Cerkvi, kjer smo vsi dejaven del skupnosti, vsak s svojim deležem. Cerkev, v kateri Sveti Duh in medsebojna bližina omogočajo sinergijo.

Dokument se dotakne zelo konkretnih področij: ljudske vernosti, bogoslužja, homilij, prostovoljnega dela, lepote in umetnosti ter malih skupin, ki skupaj molijo in berejo Sveto pismo. Katera od teh področij se vam zdijo za Cerkev na Slovenskem najbolj obetavna?

To so področja, kjer se življenje in vera srečujejo in vsa so pomembna. Povsem normalno pa so različnim ljudem nekatera področja bolj pomembna. Mislim, da je dobro, da se v Sloveniji prav z vsakim področjem ukvarja nekaj ljudi. Dobro je, da se ljudje iz istega področja kdaj srečajo. Strokovno in osebno, pa tudi glede apostolskosti in tega, kako izkušnje posredovati drugim.

Drugič, vsakega odgovornega ali udeleženca omenjenih dejavnosti povabim, da ob dokumentu pogleda ali lahko svoje delovanje izboljša. Sam in skupaj z drugimi.

Tretjič, odgovorne v Cerkvi pozivam, da posebno pozornost in podporo namenijo tistim vidikom, ki so v njihovem območju (denimo v župniji ali škofiji) šibke.

Osebno mislim, da je v tem trenutku zgodovine potrebno stopiti skupaj. Marsikaj je treba prečistiti, dobro ohraniti in slabo opustiti. Kako: skupaj prisluhnimo kaj želi Duh spregovoriti nam kristjanom. Menim, da Duh danes močno kliče, vendar ne na ulicah ampak v prostorjih tišine, zbranosti, podobno kot Eliju na gori v lahnem vetriču.

Kaj lahko škofije, župnijske skupnosti in posamezniki naredijo, da bi ljudje močneje doživljali pripadnost Cerkvi? Kaj se vam zdi za Slovenijo najprimernejše?

Morda je dobro izpostaviti tri stvari: pristno pričevanje, kultura srečevanja ter delovanje. Pričevanje: da ni dvojnosti besed in dejanj. Mislim, da smo še vedno kultura v kateri imajo veliko vlogo duhovniki. Upam, da mi duhovniki ne bodo zamerili, če rečem, da je veliko odvisno od tega, kako živijo odnos do vseh, ali gojijo kulturo bližine ali so vzvišeni, ali prisluhnejo in slišijo, ali se z ljubečim pogledom ozirajo na svet in ljudi. Podobno glede škofov: pomembno je, da ljudje vidijo, da so blizu duhovnikom in vsem, ki so »osrednji deli« župnij. Podobno glede bratskih odnosov med duhovniki in med škofi. Smo različni, in prava pot ni poenotenje ampak spravljena različnost. Sveti Duh je hkrati duh edinosti in različnosti.

Glede laikov: potrebno bo sprejeti večjo soudeleženost pri evangelizaciji. To pomeni, skupaj z duhovniki iskati nove načine in se dati na razpolago za kakšno delo za dobro župnije in sveta. Morda skrb za kakšno skupino ali za spremljanje mladih pred zakonom. Pastoralno delo pa ni samo znotraj Cerkve, lahko sega v poklicno delo, prosti čas, stik z vrstniki otrok itd. Torej, kako evangelizirati ta področja. Tu smo po moji oceni še zelo šibki.

Sanjam o Cerkvi, kjer smo vsi dejaven del skupnosti, vsak s svojim deležem. Cerkev, v kateri Sveti Duh in medsebojna bližina omogočajo sinergijo.

Dokument je izšel v velikih svetovnih jezikih, na slovenski prevod pa bomo verjetno še nekaj časa čakali. Kako lahko dokument zaživi že zdaj? Zakaj se ga splača brati in se o njem pogovarjati, tudi v župnijah in skupinah?

Najprej je dobro priznati, da se nas tema prenosa vere dotika in da je v času krize nujno, da prispevamo svoj delež. Deleži so različni.

Dokument temo posredovanja vere obravnava celovito in življenjsko, ter prinaša precej premislekov; prek branja in pogovorov lahko prejmemo navdihe za življenje v naših skupinah in skupnostih. Ni ga strah odpirati težave, a hkrati stvarno govori o upanju in pokaže, kaj Bog v življenju ljudi že dela.

Jezik dokumenta ne bi smel biti prevelika ovira: mnogi kristjani dovolj dobro znajo katerega tujih jezikov, v pomoč so prevajalniki. Ne čakajmo na prevod. Menim, da bi bilo zelo dobro, da dokument preberejo vsi, ki se ukvarjajo z vzgojo, duhovniki, kateheti in katehistinje, vzgojitelji in učitelji, pa tudi novinarji, pisci poljubnih prispevkov, medijski voditelji itd. Drugič, dokument je za vse, ki smo s to temo povezani neposredno ali posredno – od staršev in družin preko skupin do vseh kristjanov. Zato pogumno berimo, se pogovarjajmo in skupaj presojamo kaj lahko storimo sami in kaj skupaj z drugimi. In podprimo tiste, ki jih prepoznamo kot glasnike in nosilce dobrih rešitev.