Svetnikovi rojstni podatki so zaviti v temo. Znano je le, da je bil učenec sv. Janeza Gualberta (goduje 12. julija), opata v samotanu Vallombrosa (Senčna dolina) blizu Firenc. Kasnejši življenjepisi pravijo, da je pripadal plemiški družini Aldobrandini. Toda te trditve niso dokazane.

V samostanu Vallombrosa je bil najprej za pastirja. Čuval je osle in krave. Pozneje (verjetno leta 1049) je bil imenovan za priorja samotana Passignano, v pomoč opatu Letu, tudi učencu opata Janeza Gulabertija.

Zdi se, da je Petrov sloves povezan predvsem z ognjem, ki je 13. februarja 1069 izbruhnil pred samostanom sv. Odrešenika v Settimu (Firence). Ta nesreča je bila vrhunec spora med menihi iz Senčne doline in firenškim škofom Petrom Mezzabarbom, kateremu so redovniki očitali simonijo.

Dogodek z ognjem je natančno opisan v pismu, ki so ga firenški duhovniki in laiki pisali papežu Aleksadru II. Zgodilo se je namreč naslednje. Pred veliko množico ljudi je opat Janez Gualberti izbral duhovnika, ki naj bi prestal preizkušnjo. V njegovem pismu papežu ime tega redovnika ni povedano, je pa razvidno iz številnih pričevanj sodobnikov, da je bil to prior Peter. Po maši je ta vzel križ in se odpravil proti zemljišču, ki ga je pustošil požar. Po glasni molitvi je potem na ukaz opata Janeza stopil v grmado, jo pretekel po dolžini in pri tem ob splošnem vzklikanju številnega zbranega ljudstva ostal nepoškodovan. Od tega trenutka dalje so vsi ljudje poznali Petra pod pridevkom Igneo (Ognjeni). Peter je kmalu potem postal opat samostana sv. Odrešenika v škofiji Lucca. Čez nekaj časa je bil poklican, da je opravljal važna poslanstva, potem ko ga je papež Aleksander II. imenoval za kardinala. Sv. Papež Gregor VII. (goduje 25. maja) ga je leta 1079 s kočljivo nalogo poslal k cesarju Henriku IV. Že naslednje leto ga vidimo v Franciji, kako pomirja spore med menihi iz Clunyja in škofi. Tam je ostal še nekaj let in zbiral miloščino za Sveti sedež.

Stal je ob strani tudi papežema Viktorju III. in Ubranu II., katerih izvolitev je močno podpiral. Zadnjikrat se svetnik omenja leta 1089 kot spremljevalec papeža Urbana II. Umrl naj bi še isto leto. Za svetnika so ga častili najprej v samostanski skupnosti, pozneje pa v vsej firenški škofiji.

Spominjamo se ga 8. februarja.