Pravzaprav bi bilo verjetno primerno, da o strahu piše kdo, ki dobro pozna njegovo nasprotje, pogum. Sam ne sodim ravno med takšne ljudi. Morda bi lahko celo rekel, da sem strahu predan bolj kot povprečen sodobnik. Ampak po drugi strani zaradi tega nemara razumem, kako ta človekov stalni spremljevalec deluje. Navsezadnje živimo v okolju, kjer se je bilo treba vsaj v preteklosti v soočanju z naravo bolj kot kje drugje potruditi, da si je človek zagotovil preživetje. Ključna beseda je bila zaloga. Za zimo in za hude čase. Strah, da zaloge morda ne bo, ko bi jo potrebovali, se je zajedel v skupno podzavest, četudi, kot sem že večkrat rekel, za lepo število ljudi iz moje generacije kruh v celoti pridelajo v Hoferju.

Morda je zgoraj omenjena pradavna izkušnja tudi v ozadju pojava, ki se je razmahnil zlasti v zadnjih letih. Gre za prepričanje, da živimo v najbolj negotovih časih, kar si jih je mogoče zamisliti. Marsikdaj...