Zgodba iz belokranjske vasi Dragatuš je v širšo javnost prišla z oddajo Tednik na TV Slovenija, ki je bila predvajana 26. oktobra. Župnišče ob cerkvi sv. Janeza Krstnika je škofija temeljito obnovila. Pritličje z učilnico za verouk ostaja namenjeno župniji, zgornje prostore z ločenim vhodom pa bo škofijska gospodarska družba Beneficij oddajala desetim delavcem iz Filipinov. Nasprotniki so na družbenih omrežjih objavili protestno pismo, nekateri starši pa so napovedali, da bodo otroke izpisali od verouka. Na drugi strani so se oglasili krajani, ki pozivajo k strpnosti in sožitju.

Pogovor z generalnim vikarjem novomeške škofije Petrom Kokotcem razkriva, da je ozadje zadeve širše, kot se zdi na prvi pogled. Ker je duhovnikov vse manj, je v Škofiji Novo mesto več kot 60 župnišč in podobnih objektov, ki čakajo na novo namembnost. Hkrati škofija razmišlja o tem, kako bi pastoralno poskrbela za katoliške delavce, ki prihajajo s Filipinov in iz Indije. Vprašali smo ga tudi o tem, kako so se odločali v Dragatušu, kaj odgovarjajo zaskrbljenim staršem, kako nameravajo ohraniti enotnost župnijske skupnosti in kakšna prihodnost čaka druga prazna župnišča.

Od kod je prišla ideja za to, da ste v Dragatušu prenovili župnišče z namenom, da ga boste oddajali tujim delavcem? 

Eden večjih izzivov, s katerimi se danes srečuje Škofija Novo mesto, pa tudi druge slovenske škofije, je vprašanje prihodnosti praznih župnišč in drugih župnijskih stavb. Med njimi so župnišča, mežnarije in drugi objekti, ki so prazni že več let, nekateri celo desetletje ali več. Ker se število duhovnikov zmanjšuje, je vedno več župnij v soupravi in nimajo več svojega stalnega župnika. Tako ostajajo prazne tudi stavbe, ki so bile nekoč središče župnijskega življenja.

Vendar prazna stavba še ne pomeni, da z njo ni stroškov. Nasprotno, če je ne vzdržujemo, začne propadati, stroški obnove pa so iz leta v leto višji. Ob tem se moramo zavedati, da so finančne zmožnosti številnih župnij danes zelo omejene. Župnije morajo skrbeti za cerkve, župnišča, druge objekte in predvsem za pastoralno življenje. Vsega tega ni mogoče zagotavljati samo s prostovoljnimi darovi vernikov.

Zato se v Škofiji Novo mesto že dalj časa sistematično ukvarjamo z vprašanjem, kakšno prihodnost nameniti tem stavbam. Nekatere bo verjetno treba prodati, za večino pa želimo najti novo, primerno namembnost, ki bo ohranjala stavbo, spoštovala njeno zgodovino in poslanstvo ter hkrati pomagala župniji, da se bo lahko tudi v prihodnje vzdrževala in opravljala svoje pastoralno poslanstvo. Pomembno se mi zdi poudariti, da ne gre samo za gospodarjenje s stavbami, ampak predvsem za odgovorno skrb za prihodnost naših župnij.

Ob tem se nam je odprlo še eno pastoralno vprašanje. Že ob koncu preteklega pastoralnega leta smo na duhovniškem svetu razmišljali o pastoralni skrbi za tuje delavce katoliške veroizpovedi, predvsem za tiste, ki prihajajo s Filipinov in Indije. Kot Cerkev ne moremo prezreti teh ljudi in njihovih duhovnih potreb. Tudi oni so del katoliške Cerkve, čeprav prihajajo iz druge države, govorijo drug jezik in imajo drugačne kulturne navade.

Ko so se nato pojavila povpraševanja po primernih nastanitvah za tuje delavce, smo začeli razmišljati tudi o možnosti uporabe praznega župnišča v Dragatušu. Tako sta se povezali dve potrebi: ohranitev in obnova župnijskega objekta ter možnost zagotavljanja dostojnega bivanja ljudem, ki so prišli v Slovenijo delat.

Želeli smo, da bi bili prostori resnično primerni za bivanje. Zato je bila opravljena temeljita prenova notranjosti, prostori so na novo urejeni in opremljeni. Pri takšnih projektih postavljamo jasne standarde glede bivanjskih razmer, saj ne želimo, da bi ljudje živeli v neprimernih ali nedostojnih okoliščinah.

Prvi odgovoren za župnijo in njeno premoženje je župnik, ki odločitve sprejema v sodelovanju s škofijo in v okviru cerkvenih predpisov. Pri tem imajo pomembno posvetovalno vlogo župnijski gospodarski svet in župnijski pastoralni svet. Na škofijski ravni pa se o gospodarskih in drugih pomembnih vprašanjih posvetujemo z ustreznimi organi, predvsem s škofijsko gospodarsko komisijo in gospodarskim svetom, pri širših vprašanjih pa tudi z duhovniškim svetom oziroma zborom svetovalcev.

Škofija pri tem pomaga tudi s svojo gospodarsko družbo Beneficij, ki ni bila ustanovljena posebej za oddajanje župnišč, ampak je namenjena odgovornemu upravljanju premoženja. Župnijam, ki same pogosto nimajo dovolj sredstev in strokovnega znanja, pomaga tudi pri obnovah in iskanju možnosti za njihovo dolgoročno vzdrževanje.

Naš namen torej ni spreminjanje župnišč v nastanitvene centre, ampak iskanje odgovornih rešitev, s katerimi bomo stavbe ohranili in jim dali novo življenje, ob tem pa tudi konkretno odgovorili na potrebe ljudi.

Župnijska cerkev Janeza Krstnika z župniščem v Dragatušu. FOTO: Ivo Žajdela/arhiv Družine

Del krajanov meni, da se je vse dogajalo »za njihovim hrbtom«. Lahko razumete, da se tako počutijo? Bi danes kaj naredili drugače?

Seveda lahko razumem ljudi, ki imajo občutek, da o tako pomembni spremembi v svojem kraju niso bili dovolj obveščeni. Župnišče ni zgolj neka stavba. Za številne vernike je to prostor, s katerim so osebno povezani, kjer so obiskovali verouk, sodelovali pri različnih srečanjih, pomagali pri vzdrževanju in vanj vložili tudi veliko prostovoljnega dela. Zato je razumljivo, da jih zanima, kaj se bo z njim dogajalo.

Vendar je treba povedati, da se stvari niso dogajale skrivaj ali za hrbtom krajanov. Župnik Janez Žakelj je pri sveti maši predstavil namero obnove in povabil zainteresirane na pogovor. O načrtih se je pogovarjal z župnijskimi sodelavci, na srečanje pa je bil povabljen tudi predsednik krajevne skupnosti, ki se ga je udeležil. Torej so bili opravljeni pogovori in posvetovanja, ki sodijo v običajen način delovanja župnije. Res pa je, da vsi krajani ne prihajajo k sveti maši in zato vseh informacij, ki so posredovane v župniji, ne slišijo. Prav tako je mogoče, da posamezniki kljub obveščanju niso imeli občutka, da so bili dovolj vključeni. Tega ne želim podcenjevati.

Če me vprašate, ali bi danes kaj naredili drugače, se nam zdi pomembno razlikovati med pravico ljudi do obveščenosti in sodelovanja v pogovoru ter odgovornostjo tistih, ki morajo na koncu sprejeti odločitev o upravljanju župnijskega premoženja. Nobene takšne odločitve ni mogoče sprejeti tako, da bi se z njo strinjali prav vsi.

Nikoli ni bil naš namen kogar koli prizadeti ali postaviti pred izvršeno dejstvo. Želim si, da bi tudi tisti, ki imajo pomisleke, prepoznali, da smo se za takšno rešitev odločili zaradi prihodnosti župnije in dostojanstva ljudi, ki potrebujejo streho nad glavo.

Med ljudmi se je pojavilo kar nekaj strahov. Kaj odgovarjate staršem, ki napovedujejo, da bodo otroke izpisali od verouka?

Najprej želim povedati, da skrb staršev za varnost njihovih otrok razumem. Prav je, da so starši pozorni na okolje, v katerem se njihovi otroci gibljejo, in da od vseh, ki z otroki delamo, pričakujejo odgovorno ravnanje. Tudi Cerkev je na tem področju dolžna zagotavljati varno okolje in spoštovati vsa pravila, ki so temu namenjena.

Zato smo pri prenovi župnišča v Dragatušu posebno pozornost namenili prav ločitvi prostorov. Stanovanjski del, ki je namenjen delavcem, ima poseben vhod in je ločen od prostorov, namenjenih verouku in drugim župnijskim dejavnostim. Katehisti in katehistinje uporabljajo svoj vhod v veroučne prostore. K verouku prihajajo pred otroki, so med veroukom navzoči in odhajajo za njimi. V času verouka je za otroke zagotovljeno odgovorno spremstvo in nadzor.

Skrb za varnost otrok je za nas obveza in ne nekaj, kar bi lahko zanemarili. Tudi za stanovalce bodo veljala jasna pravila bivanja, urejena s pogodbami. Ob morebitnih konkretnih težavah bo treba odgovorno in pravočasno ukrepati.

Vendar pa moramo biti pri tej razpravi tudi pošteni. Sama okoliščina, da nekdo prihaja iz druge države, govori drug jezik ali je drugačne narodnosti, še ne pomeni, da predstavlja nevarnost za otroke. Tega kot kristjani ne moremo in ne smemo sprejeti kot merila za presojanje ljudi. Tuji delavci že danes živijo in delajo v Črnomlju, Beli krajini in drugod po Sloveniji. Srečujemo jih na ulicah, v trgovinah, na delovnih mestih in v vsakdanjem življenju. Ne moremo jih obravnavati kot nevarne zgolj zato, ker jih še ne poznamo.

Glede napovedi, da bodo nekateri starši otroke izpisali od verouka, pa bi želel povedati naslednje: odločitev o verski vzgoji otrok pripada staršem in to njihovo pravico v celoti spoštujemo. Vendar bi mi bilo žal, če bi zaradi strahu pred ljudmi, ki jih še niso spoznali, otroci izgubili možnost za versko vzgojo in rast v veri.

Verouk ni samo obiskovanje učilnice. Je tudi učenje evangeljskih vrednot, med katerimi imajo posebno mesto ljubezen do bližnjega, spoštovanje vsakega človeka in sprejemanje drugačnosti. Prav zato se mi zdi pomembno, da otrokom tudi z lastnim zgledom pokažemo, kaj pomenijo te vrednote v vsakdanjem življenju.

Kako Cerkev gleda na razkol med farani? Kaj boste naredili, da se skupnost ne bi trajno razdelila?

Vsaka razdeljenost v župnijskem občestvu me kot duhovnika žalosti. Župnija je poklicana biti občestvo ljudi, ki jih povezuje vera v Jezusa Kristusa, ne pa prostor medsebojnega nezaupanja, obtoževanja ali celo zavračanja drug drugega.

Kristjani verujemo, da razdor, sovraštvo in zavračanje bližnjega niso od Boga. Delitev je vedno delo hudobnega duha, ki želi človeka oddaljiti od Boga in od sočloveka. Pri tem pa ne želim obsojati ljudi, ki jih je strah ali imajo pomisleke. Strah je človeški in včasih tudi upravičen. Pomembno pa je, kaj z njim naredimo.

Kot Cerkev moramo ljudi poslušati, razumeti njihove skrbi in iskati rešitve, ki omogočajo mirno sobivanje. Hkrati pa ne moremo postaviti na stran temeljnih evangeljskih vrednot. Jezus v evangeliju zelo jasno pravi: »Tujec sem bil in ste me sprejeli«. To niso besede, ki bi veljale samo takrat, kadar nam je sprejemanje drugega človeka prijetno in enostavno. Evangelij nas pogosto postavlja pred zahtevne odločitve, ko moramo svojo vero pokazati tudi z dejanji. V tem primeru gre za ljudi, ki prihajajo v Slovenijo pošteno delat, si služit kruh in pogosto tudi preživljat svoje družine, ki so ostale v domovini. Želijo si dostojnega bivanja in normalnega življenja. Zakaj jim tega kot kristjani ne bi pomagali omogočiti?

Če bi bilo zagotavljanje primernega prebivališča ljudem, ki prihajajo med nas, razlog za razkol, bi se morali vprašati, kako razumemo Jezusovo naročilo ljubezni do bližnjega. Ljubezen do bližnjega ni zgolj lepa beseda, ki jo izrečemo pri sveti maši, ampak je tudi naša konkretna odgovornost.

Seveda pa sprejemanje ljudi pomeni tudi vzajemno spoštovanje. Od tistih, ki prihajajo med nas, upravičeno pričakujemo, da bodo spoštovali slovenske zakone, naš način življenja, krajevne običaje, mir in pravila skupnega bivanja. Enako pa moramo mi spoštovati njihovo dostojanstvo, kulturo in njihove osebne okoliščine.

Kaj lahko storimo za ohranitev edinosti? Predvsem moramo ohraniti odprta vrata za pogovor. Nihče se zaradi svojega mnenja ne sme počutiti izključenega iz župnijskega občestva. Tudi s tistimi, ki odločitvi nasprotujejo, moramo ostati pripravljeni na srečanje, poslušanje in pogovor. Upam, da bo veliko sedanjih strahov izginilo, ko bodo ljudje nove stanovalce dejansko spoznali. Velikokrat se namreč bolj bojimo svojih predstav o ljudeh kakor ljudi samih.

Rad bi, da bi prav ta izkušnja postala priložnost za rast župnijskega občestva. Da bi se tudi ob različnih pogledih naučili drug drugega spoštovati in da bi skupaj prepoznali, da nas evangelij kliče k odprtosti, solidarnosti in medsebojni ljubezni. Evangeljskih vrednot ne moremo postavljati na glasovanje, o načinu njihovega uresničevanja pa se moramo znati odgovorno in spoštljivo pogovarjati.

Želite si, da bi se delavci vključili v župnijsko življenje. Kako to načrtujete konkretno, npr. pri bogoslužju, druženju ali učenju jezika?

Na to vprašanje gledam predvsem z vidika pastoralnega poslanstva Cerkve. Kot sem že omenil, smo v Škofiji Novo mesto že pred pobudo za nastanitev v Dragatušu začeli razmišljati o tem, kako organizirati pastoralno skrb za tuje delavce, ki živijo na območju škofije.

Posebno pozornost namenjamo filipinskim delavcem, saj je na Filipinih velika večina prebivalcev kristjanov, predvsem katoličanov. Ti ljudje prihajajo v Slovenijo zaradi dela, vendar s seboj prinašajo tudi svojo vero, duhovno življenje, navade in potrebo po verski skupnosti. Zavedati se moramo, da je za marsikaterega izmed njih selitev v Slovenijo velika življenjska preizkušnja. Daleč so od doma, od svojih družin, prijateljev in domačih župnij. Živijo v okolju, kjer ne razumejo vedno jezika in kjer je tudi način življenja nekoliko drugačen. Zato je še toliko pomembneje, da se tukaj ne počutijo sami.

Nekateri duhovniki v škofiji že pomagajo pri pastoralni skrbi za tuje delavce. Razmišljamo tudi o bolj organizirani obliki pastoralnega spremljanja, ki bi vključevala možnost obhajanja svete maše v angleškem jeziku, zakrament sprave, osebne pogovore in druga srečanja. Vključevanje v življenje župnije pa ni povezano samo z bogoslužjem. Pomembni so tudi povsem običajni človeški stiki. Pozdrav po sveti maši, povabilo na župnijsko srečanje, skupna kava ali priložnost, da se domačini in novi stanovalci osebno spoznajo. Včasih že takšna preprosta dejanja naredijo veliko več kot dolge razprave o vključevanju tujcev.

Tudi pomoč pri učenju slovenskega jezika bi bila zelo dobrodošla. Pri tem vidimo možnost sodelovanja s prostovoljci in drugimi ustanovami, ki se ukvarjajo z vključevanjem tujcev v slovensko družbo. Znanje jezika namreč omogoča večjo samostojnost, lažje vključevanje in boljše medsebojno razumevanje. Seveda ne želimo nikogar siliti v sodelovanje pri župnijskem življenju. Vključevanje mora biti svobodno, postopno in prilagojeno dejanskim željam ter potrebam posameznika. Prav tako moramo upoštevati njihove delovne obveznosti, saj mnogi opravljajo zahtevno delo.

Prepričan pa sem, da lahko takšna srečanja obogatijo tudi domače župnijsko občestvo. Katoliška cerkev je vesoljna Cerkev. Prav pri sveti maši lahko zelo konkretno doživimo, da nas ista vera povezuje ne glede na narodnost, jezik ali barvo kože. Morda je prav to ena izmed lepih priložnosti, ki jih prinaša sedanja situacija: da bomo tudi v naših župnijah bolj začutili vesoljnost Cerkve in bogastvo različnih narodov, ki jih povezuje vera v istega Jezusa Kristusa.

Omenili ste, da je Dragatuš prvi primer in da želite podobno urediti tudi druga prazna župnišča. Koliko takih objektov ima škofija in katera so na vrsti?

Najprej bi rad pojasnil, da Dragatuš ni prvi primer, ko smo praznemu župnišču poiskali drugačno namembnost. Imamo že primere, ko v župniščih bivajo družine ali posamezniki, ki so potrebovali stanovanje in so se z župnijo dogovorili za najem. V enem primeru družina poleg plačevanja najemnine pomaga tudi pri skrbi za cerkev in njeno okolico. To so lepi primeri, kako lahko prazna župnišča ponovno postanejo dom in obenem ostanejo povezana z življenjem župnije.

Dragatuš je predvsem eden prvih primerov takšne ureditve, pri kateri se možnost nastanitve povezuje tudi s potrebami tujih delavcev.

Na območju Škofije Novo mesto imamo več kot 60 župnišč in drugih primerljivih objektov, pri katerih se odpira vprašanje njihove dolgoročne namembnosti za katere bo treba v prihodnjih letih poiskati nove rešitve. O tem že dalj časa razmišljamo tudi na škofijski ravni. Pri vsaki stavbi je treba upoštevati njeno stanje, potrebe župnije, stroške obnove, možnosti uporabe in okoliščine kraja. Ni mogoče uporabiti enake rešitve za vse.

Ponekod bo primerna nastanitev družine, drugod morda turistična ali druga stanovanjska uporaba, nekje pa bodo prostori še naprej služili pastoralni, kulturni ali karitativni dejavnosti. V določenih primerih bo verjetno najbolj odgovorna odločitev tudi prodaja objekta, če ga ni mogoče smiselno uporabljati in vzdrževati.

Zato za zdaj nimamo nekega dokončnega seznama župnišč, ki bi bila naslednja na vrsti za nastanitev tujih delavcev. O vsaki možnosti se odloča posebej, v sodelovanju z odgovornimi župniki in ob presoji dejanskih potreb. Naš cilj ni čim več župnišč oddati tujim delavcem, ampak za čim več praznih stavb najti takšno namembnost, ki bo v korist župniji, njenemu poslanstvu in ljudem.

Razmišljate torej tudi o tem, da bi stanovanja namenili mladim družinam, starejšim ali domačinom, ki iščejo stanovanje?

Vsekakor. Pravzaprav to že počnemo in takšne možnosti so za nas zelo pomembne. Nikoli nismo razmišljali, da bi bila prazna župnišča namenjena samo tujim delavcem. Želimo si, da bi bila, kjer je to mogoče, na razpolago tudi mladim družinam, posameznikom, starejšim in drugim ljudem, ki potrebujejo primerno stanovanje.

Kot sem že omenil, imamo v nekaterih župniščih že nastanjene družine oziroma posameznike. Veseli smo, da smo jim lahko pomagali do doma in da so se hkrati našle možnosti za ohranjanje teh objektov. Vendar se je potrebno zavedati tudi finančnih okoliščin. Večina teh župnišč je starih, pogosto niso bila ustrezno vzdrževana in zahtevajo precejšnja vlaganja. Ponekod je treba obnoviti električne napeljave, ogrevanje, vodovod, sanitarije in druge dele stavbe. Brez takšnih vlaganj prostorov ni mogoče zagotoviti za dostojno bivanje.

Tu pa se srečamo z vprašanjem, kdo bo vse to plačal. Župnije, predvsem tiste brez stalnega duhovnika, pogosto nimajo dovolj sredstev niti za redno vzdrževanje cerkva in drugih stavb, kaj šele za večje prenove. Če bi na primer v Dragatušu v obnovljene prostore brezplačno nastanili dve družini, bi jima s tem gotovo pomagali. Vendar bi se hkrati morali vprašati, od kod bodo sredstva za obnovo, ogrevanje, elektriko, vzdrževanje in prihodnje delovanje župnije. Teh stroškov preprosto ne moremo naložiti vernikom, ki že zdaj s svojimi darovi omogočajo življenje župnij.

Zato iščemo rešitve, pri katerih je najemnina razumna, pravična in prilagojena okoliščinam, hkrati pa omogoča, da se vložena sredstva postopoma povrnejo in da se stavba tudi dolgoročno vzdržuje. Tudi pri nastanitvi tujih delavcev želimo upoštevati njihove dejanske finančne zmožnosti, zaslužek, stroške prehrane in druge življenjske potrebe.

Ob tem nikakor ne pozabljamo na družine in posameznike v socialnih stiskah. Prav zato imamo v Cerkvi razvito mrežo župnijskih Karitas in Škofijske karitas, ki pomagajo ljudem v različnih življenjskih okoliščinah. Ta pomoč je zelo pomemben del našega poslanstva. Menim, da se dobrodelnost in odgovorno gospodarjenje ne izključujeta. Nasprotno, če bomo znali s premoženjem odgovorno ravnati, bomo lahko tudi v prihodnje pomagali več ljudem in zagotavljali sredstva za pastoralno in karitativno delo.

Navsezadnje župnijske stavbe niso same sebi namen. Njihov smisel je, da služijo življenju Cerkve in ljudem. Zato bomo še naprej iskali različne možnosti njihove uporabe.

Pa še to: kaj se je v Dragatušu dogajalo po oddaji? Ali so se delavci že vselili, ali so se odzvali krajani, ste prejeli nove pritožbe ali podporo?

Delavci se v župnišče v Dragatušu še niso vselili, saj prostori še niso povsem dokončani. Potrebnih je še nekaj zadnjih ureditev, da bo nastanitev primerna in pripravljena za bivanje. Po televizijski oddaji Tednik sem prejel kar nekaj odzivov, ki so izrazili podporo naši odločitvi in razumevanje za namen obnove župnišča ter nastanitve tujih delavcev. Posebej me je razveselilo, da so podporo izrazili tudi nekateri verniki iz Dragatuša. To je pomembno, saj javna razprava včasih ustvari vtis, da vsi ljudje v nekem kraju razmišljajo enako, kar pa seveda ne drži.

Razumljivo je, da so še vedno prisotni tudi pomisleki in nasprotovanja. Menim pa, da je bilo v televizijski oddaji mogoče opaziti, da se številni strahovi nanašajo predvsem na predstave o ljudeh, ki naj bi prišli, ne pa na kakšne konkretne slabe izkušnje z njimi.

Prav to se mi zdi pomembno. Ljudje, ki naj bi se vselili v župnišče, še niso naredili ničesar, zaradi česar bi jih bilo mogoče vnaprej zavračati. Prihajajo zato, da bodo v Sloveniji delali in si zaslužili za življenje. Pošteno je, da jih najprej spoznamo in jim omogočimo dostojno bivanje.

Kot duhovnika me posebej nagovarja vprašanje, kaj bi storili, če bi bili mi na njihovem mestu. Kako bi se počutili, če bi odšli na delo v tujo državo, daleč od svojih družin, potem pa izvedeli, da nas ljudje v kraju ne želijo sprejeti samo zaradi naše narodnosti ali zato, ker nas ne poznajo? Zato se mi zdi pomembno, da ostanemo zvesti temeljnemu sporočilu evangelija. Dobrodelnosti, človekovega dostojanstva in spoštovanja bližnjega ne moremo postavljati pod vprašaj zgolj zato, ker se nekdo z našo odločitvijo ne strinja.

Želim pa si, da bi vsi skupaj prepoznali tudi nekaj dobrega. V Dragatušu je župnišče, ki je bilo dolga leta prazno, dobilo možnost za novo življenje. Z njegovo obnovo ohranjamo pomembno stavbo, župniji pomagamo pri zagotavljanju sredstev za prihodnost, ljudem, ki prihajajo med nas, pa omogočamo dostojno prebivališče. Prepričan sem, da je mogoče vse to povezati s spoštovanjem krajanov, z varnostjo otrok in z nadaljevanjem župnijskega življenja.

Na koncu bi rad poudaril predvsem to: Cerkev ne more oznanjati ljubezni do bližnjega, hkrati pa zapirati vrat ljudem, ki potrebujejo našo pomoč in sprejemanje. Prav v takšnih konkretnih življenjskih okoliščinah se namreč pokaže, koliko evangelij resnično oblikuje naše življenje.