Vsaj nekateri posmrtni ostanki bodo lahko v tem postopku, ki smo ga podrobneje opisali v 44. številki Družine, zdaj pa ga dodatno osvetljujemo v pogovoru z enim ključnih ljudi za njegovo izvedbo, dobili ime. Naš sogovornik je Peter Sušnik, tajnik Nove Slovenske zaveze in dolgoletni član vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč.

Morda se še spomnite: leta 2015 je bila v Galeriji Družina v okviru Socialnega tedna okrogla miza o izvajanju zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev, ki je bil sprejet le nekaj mesecev prej. Bili ste sogovornik kot predsednik Nove Slovenske zaveze, sam sem dogodek moderiral. Že takrat se je postavilo vprašanje, kako izvesti identifikacijo žrtev, izkopanih iz prikritih morišč, za kar je zakon vsaj malce priškrnil vrata. Govora je bilo o t. i. nacionalni banki genotipov.

Seveda se spomnim tega dogodka …

… od katerega pa je minilo že dolgih enajst let. Vprašanje identifikacije žrtev, izkopanih iz prikritih morišč, je torej že dolgo »na mizi«!

Ne samo enajst let. To je vprašanje, ki je bilo »na mizi« že v času, ko je bil minister za pravosodje dr. Lovro Šturm (to je bilo v letih 2004–2008; op. B. Š.). Toda za njegov predlog nikoli ni bilo potrebne parlamentarne večine. Edina podlaga, da se lahko vzpostavi táka baza vzorcev DNK, je namreč zakon; z nobenim drugim aktom država zbiranja takih podatkov ne more vzpostaviti razen z zakonom.

 Letos sprejeta novela zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev vzpostavlja bazo podatkov izključno za področje povojnih pobojev in izginulih oseb med vojno. 

Zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev iz leta 2015 je torej to pravno podlago vzpostavil …

… a bolj na teoretični ravni, kajti uporabi tega zakona, da bi lahko na splošno nabrali DNK vzorce za nedoločene namene, so se upirali vsi državni organi, sploh pa informacijska pooblaščenka, češ da to res ne gre. Potem je Policija na podlagi svoje področne zakonodaje uporabljala pravila o pogrešanih osebah za to, da je DNK zbirala v primerih, ko so ljudje konkretno predvidevali, da so v nekem izkopanem grobišču njihovi svojci. Toda v vseh letih do danes se je izkazalo, da so bila ta predvidevanja večinoma napačna, da so bila ujemanja minimalna.

Tudi hranjenje vzorcev DNK na tej pravni podlagi je bilo, če prav vem, omejeno.

Res je, hraniti jih je bilo mogoče le dve leti. Tu pa je bil še en problem: ti vzorci naj bi šli v skupno bazo za vse namene policije, dostopni bi bili Interpolu, Europolu, vsem, ki iščejo pogrešane osebe, in lahko bi bila kdaj tudi zlorabljena ali bi se kakšen vzorec pojavil v napačnem kontekstu. Zdaj ni več tako. Letos sprejeta novela zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev vzpostavlja bazo podatkov izključno za področje povojnih pobojev in izginulih oseb med vojno.

Kaj je bil potrebno, da je bila vzpostavljena takšna rešitev: politična volja, strokovna podlaga?

Oboje – najprej politična volja, da se to sploh naredi, in nato strokovna podlaga, ki je predlagateljem zakona omogočila odgovoriti na vprašanje, kako naj se to naredi. Gre za izrazito strokovno materijo, ki mora biti napisana v pravnem jeziku. To dvoje združiti je sposobnih le malo oseb.

Tu morava seveda omeniti molekularno biologinjo in forenzičarko prof. dr. Katjo Drobnič, ki je bila ključna oseba tudi za pripravo pravilnika o ravnanju z biološkimi vzorci in profili DNK za namen identifikacije žrtev iz prikritih vojnih grobišč.

Verjetno lahko na prste ene roke preštejemo slovenske strokovnjake, ki bi bili tega sposobni, in ona je, hvala bogu, vsekakor med njimi.

Zdaj prvič gledamo žrtve – vse žrtve! – kot individualne osebe, kot pogrešane družinske člane, kot svojce, ki jih želimo identificirati.

Okroglo mizo iz leta 2015 sem uvodoma omenil tudi zato, ker ste takrat izrekli nekaj zelo pomembnega: v slovenski družbi je, da bi projekt identifikacije uspel, najprej treba ustvariti zavest, da je naša dolžnost oddati vzorce v bazo podatkov. Ali lahko danes govorimo o taki zavesti? Bolj verjetna je namreč domneva, da interes svojcev za identifikacijo njihovih pogrešanih s časom ugaša, ker tudi svojci ugašajo …

Razumem vaš pomislek, pa vendar. Zavest, o kateri govorite, se dejansko vzpostavlja. Pa ne samo zavest glede vprašanja povojnih pobojev – vzpostavlja se zavest pri urejanju evidenc celo partizanskih in drugih žrtev vojne. Ugotavljamo namreč, da so podatki, ki so jih zbirali v času revolucionarnega enoumja, brez prave podlage, da bi zanesljivo vedeli, ali v grobu, na katerem je nekdo napisan, ta tudi dejansko leži. Mi imamo torej bistveno širši problem – problem soočanja s smrtjo in s pogrešanimi osebami. Kajti za nas je bila revolucija in NOB tako »zveličavna«, da so bile vse posamične žrtve v ta namen brez individualnih zaslug ali pomena. Zdaj prvič gledamo žrtve – vse žrtve! – kot individualne osebe, kot pogrešane družinske člane, kot svojce, ki jih želimo identificirati. Zelo smo veseli, da je odziv na takšen pristop tak, kot je – velik. Po pravici povedano: nismo ga pričakovali v takšni meri prav zato, ker je minilo že toliko časa in ker so neposredni svojci pogrešanih oseb v veliko primerih že pokojni.

Okrogla miza o izvajanju zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev oktobra 2015 v Galeriji Družina. FOTO: Tatjana Splichal

Odziv je že zdaj dober, kaj bi šele bilo, če bi o tem korektno obveščali vsi mediji, zlasti javni.

Ta odziv na neki način »merite« na informativnih srečanjih, ki jih po številih slovenskih krajih prireja Nova Slovenska zaveza. Za vami so že takšna srečanja na Blokah, v Cerknici, Šentjoštu, Vidmu-Dobrepolju, Škofji Loki … Odziv je torej dober.

Odziv je dober ne le na naših srečanjih, temveč tudi neposredno pri policiji. Policija beleži že več kot sto prijav neposredno na njihove kontakte. Ljudje ogromno sprašujejo, kličejo na Novo Slovensko zavezo, preverjajo informacije, na katere so naleteli v javnosti. (kratek premolk) No, tu si bom dovolil biti malce piker. To je tema, ki jo lahko ljudje zasledijo le v nekaterih medijih. To je vprašanje, ki ga nacionalna televizija in radio nista omenila niti z besedo, pa gre vendarle za dogodek nacionalnega pomena; niti z besedo ga niso omenile nacionalne komercialne televizije. O tem poročajo katoliški mediji, Radio Ognjišče in Družina, lokalni mediji in spletni portali, sami pa vabimo ljudi neposredno na naša omizja. Skratka: informacija, da je v teku ta véliki projekt, je skorajda hermetično zaprta v nek krog, ki sicer zajame velik del tistih, ki pogrešajo svojce, ne pa tudi vseh. Odziv je že zdaj dober, kaj bi šele bilo, če bi o tem korektno obveščali vsi mediji, zlasti javni. Morda bi prišli do številke, ki bi bila zelo podobna tisti, ki velja za umanjkane mrliške liste – ti niso izdani za več kot 69.000 ljudi, umrlih med drugo svetovno vojno in neposredno po njej.

Pri množičnih medvojnih in povojnih revolucionarnih zločinih pa govorimo o okoli 15.000 pogrešanih in okoli 6.000 doslej izkopanih?

Baza Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), ki je tudi po zakonu o prikritih grobiščih temeljna podatkovna baza in o kateri se vsi strinjamo, ne glede na to, ali jo gledamo z »leve« ali z »desne«, navaja število žrtev medvojnih in povojnih komunističnih likvidacij na okoli 14.500. Te bi želeli najti. Dejansko izkopanih je več, kot omenjate, okoli 9.000, neidentificiranih desnih stegnenic, ki jih za postopek identifikacije hranijo v Škofji Loki, pa je res okoli 6.000. Toda čakajo nas še dodatni izkopi. Računamo, da bo vladna komisija za prikrita grobišča tudi v prihodnjih letih naredila nove korake v tej smeri in izkopavala dalje. Počasi se približujemo številki iz baze INZ, za katero upamo, da bo nekoč dosežena

Razumemo pa ljudi: tolikokrat so že imeli upanje, da država resno misli, pa so bili kasneje razočarani, zato nas vnaprejšnje nezaupanje pri nekaterih ne preseneča.

Govorite o velikem odzivu. Če si dovolim osebno oceno – po svoje tudi mene to preseneča! Med svojci žrtev je zaradi vsega, kar se je oziroma se ni dogajalo ne le zadnjih deset let, temveč kar zadnjih 35 let, še vedno veliko nezaupanja do države in njenih ustanov, tudi do policije, ki bo zbirala njihove vzorce. Ali se je to nezaupanje vendarle razgradilo in zdaj ljudje z zaupanjem vstopajo v postopke, o katerih se pogovarjava?

Z večjim zaupanjem, ne pa s popolnim. Ravno v tem vidim vlogo Nove Slovenske zaveze in srečanj, ki jih prirejamo: spodbujati ljudi k sodelovanju, saj se brez države ta postopek ne more odviti. Hvala Bogu je tudi generacijski premik v policiji pripeljal do tega, da na te stvari gledajo zelo strokovno, brez ideoloških predznakov ali kakršne koli želje po manipulaciji. Razumemo pa ljudi: tolikokrat so že imeli upanje, da država resno misli, pa so bili kasneje razočarani, zato nas vnaprejšnje nezaupanje pri nekaterih ne preseneča. Prepričan sem, če bi Nova Slovenska zaveza odprla pisarno in sama zbirala vzorce DNK in druge podatke, bi bil odziv še večji – kot je bil pri farnih spominskih ploščah. Ampak to ne gre. Civilna družba tu ne more imeti operativne vloge, gre vendarle za zaupne podatke in izjemno strokovno materijo. Če ima morda kdo še pomislek, naj si za zgled vzame prav dr. Katjo Drobnič. Izhaja iz družine, ki je veliko pretrpela: njena mama in oče sta trpela v povojnih taboriščih, v prejšnjem sistemu je bila družina drugorazredna, tudi po osamosvojitvi so bili deležni veliko pritiskov – pa bodo vsi Drobničevi, ki iščejo posmrtne ostanke strica, oddali vzorce DNK. Nobenih zlorab ne bo, vsi postopki bodo tekli korektno; to potrjujejo tudi naši pogovori s strokovnjaki Nacionalnega forenzičnega laboratorija in policije.

Čim bolj se kri »redči« z naslednjimi generacijami potomcev, tem več napora bo treba vlagati v postopek identifikacije in tem manj bo jasnih odgovorov.

Omenili ste upanje in razočaranje. Ali to, kar se bo zgodilo sredi novembra, morda ne vzbuja celo pretiranega upanja – in s tem možnost razočaranja –, da bo mogoče za vse pogrešane iz časa druge svetovne vojne in neposredno po njej že v bližnji prihodnosti ugotoviti, kje so bili zakopani?

Ravno to je ena izmed ključnih zadev, ki jih razlagamo na naših srečanjih in pri vseh drugih pogovorih: tu ne gre za stoodstotne možnosti, temveč za majhne verjetnosti. Vemo, da so izkopane kosti delno že razgrajene, da so bile pod različnimi okoljskimi vplivi, da so bile nanje vržene skale, eksplozivna sredstva, odpadki … Kakšno je dejansko stanje teh posmrtnih ostankov, bo jasno šele, ko se bodo na njih delale prve raziskave. A zdaj moram takoj reči: ampak! Praksa, ki jo je pri nas vzpostavila dr. Katja Drobnič in ki jo imajo tudi tuji laboratoriji pri obravnavi celo še starejših kosti, je pozitivna. Seveda pa gre tu tudi za vprašanje DNK profilov, ki bodo pridobljeni iz vzorcev svojcev žrtev. Čim bolj se kri »redči« z naslednjimi generacijami potomcev, tem več napora bo treba vlagati v postopek identifikacije in tem manj bo jasnih odgovorov. Pri družinah, kjer pogrešajo več svojcev, bo morda prišlo do odgovora: da, ta posmrtni ostanek pripada vašemu sorodniku, ne vemo pa točno, kateremu. Tudi zato bodo vloženi maksimalni napori, da se jasno opiše sorodstveno razmerje med tistim, ki oddaja vzorec, in žrtvijo. To je ključnega pomena. In še nekaj je pomembno: čim več svojcev vsake pogrešane osebe bo oddalo vzorec, tem lažje bo iz primerjav prišlo do jasnejših odgovorov. Znanstveni postopki ves čas napredujejo. Predvidevamo, da bo v prihodnjih treh ali štirih letih mogoče obdelati vzorce, ki so bili vzeti doslej, potem pa bo treba videti, koliko časa bo trajala še računalniška analiza. Iz vsake izkopane stegnenice in vsakega oddanega vzorca sorodnikov je treba določiti 27 različnih parametrov in potem vse med seboj primerjati, da bomo prišli do rezultata. Tudi za sodobno računalniško tehnologijo bo to zelo zahtevna operacija.

Tri leta nadaljnje potrpežljivosti torej.

Po informacijah, ki jih zbiramo tudi za to, da bomo ustrezno in strokovno pripravili javni razpis, je mogoče postopke za referenčne vzorce, pridobljene iz posmrtnih ostankov in iz oddanih vzorcev sorodnikov, izvesti v tem časovnem okviru. Pa še to je oziroma bo zelo zelo hitro.

Ali bodo vzorci za pridobivanje DNK profilov poslani v tujino?

Skoraj gotovo v tujino. Zakon zdaj daje izrecno podlago samo za akreditirane laboratorije po svetu, ki so verodostojni, delajo po enakih metodah in so znanstveno brezhibni, s katerimi so že dobre izkušnje. Izstopa zlasti španski laboratorij, ki je vložil ogromne napore v identifikacijo žrtev španske revolucije, torej iz časa pred drugo svetovno vojno. Seveda so še drugi laboratoriji, to ni zaprt krog.

Kaj pa slovenski laboratorij?

Nacionalni forenzični laboratorij ima maksimalno kapaciteto obdelati morda tri kosti na teden, kar je odločno premalo za tako velik projekt. Hkrati bi to tudi pomenilo, da ne morejo delati nič drugega, kar pa seveda ne pride v poštev. Iščemo torej možnosti za tujino.

Peter Sušnik je od leta 2016 član Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. FOTO: Tatjana Splichal

Da ne bom samo jaz zastavljal vprašanj. Katera so tista, ki pridejo največkrat na površje pri vaših informativnih srečanjih? Kaj ljudi konkretno najbolj zanima?

Najbolj jih zanima, kdo naj gre oddat vzorec. V podtonu zaznavamo, če smem tako reči, »komodnost«: mi ne bi šli vsi, ali zadošča, da gre samo eden. Jasen odgovor na to vprašanje je: ne eden, temveč vsi!

Drugo vprašanje, ki se kaže na srečanjih, je: Kako bo identifikacija potekala in kaj se bo zgodilo na koncu? Vsem povemo: tisti, ki bodo dobili pozitiven rezultat, bodo obveščeni s strani policije, da je prišlo do identifikacije. Takrat se bodo morali odločiti, kaj storiti z ostankom biološkega materiala, ki bo ostal po postopkih za pridobitev DNK profila – ali ga pokopati v domačem grobu ali na ljubljanskih Žalah skupaj s tistimi, ki ne bodo nikoli identificirani.

Evropa od nas zahteva marsikaj in morda bo prišlo do sanacije odlagališča na Teharjah, v tem primeru tudi do izkopavanj, kar lahko pripelje do trupel in tako do potrebe po identifikaciji.

Tretje najbolj pogosto vprašanje je: Kaj pa, če smo v preteklosti že oddali vzorec? Tudi tukaj jasno povemo: oddati ga bo treba še enkrat, ker država v preteklosti tega ni hranila. Zdaj je tudi verjetnost za pozitiven rezultat veliko večja kot nekoč. Dr. Drobničeva je povedala: ko so se ti postopki izvajali ob koncu 90. let prejšnjega stoletja, so zajeli primerjavo 13 področij, danes 27, morda jih bo čez nekaj let še več.

In še eno vprašanje, ki se pogosto ponavlja: Mi vemo, da je naš sorodnik na Teharjah ali Hrastniškem hribu, tam ga tako ali tako ne boste nikoli našli – ali je zato sploh smiselno, da gremo na policijo? Tudi tu poudarjamo: ima smisel! Nič ne vemo, kaj bo v prihodnosti. Evropa od nas zahteva marsikaj in morda bo prišlo do sanacije odlagališča na Teharjah, v tem primeru tudi do izkopavanj, kar lahko pripelje do trupel in tako do potrebe po identifikaciji. Tudi glede Hrastniškega hriba: kar se v današnjih razmerah zdi nemogoče, bo jutri morda mogoče. Čudeži se dogajajo! Treba je verjeti, da bo to kdaj v prihodnosti izvedljivo. Ali smemo danes zamahniti z roko in potem, če bi se tako izkazalo, ne bi imeli referenčnih vzorcev, ko bi jih potrebovali? Ne glede na to, kaj domnevamo, velja poskusiti!

Bistvena je priprava: kdo je oddal vzorec in v kakšni povezavi je s pogrešano žrtvijo. Če tega ni, celoten postopek nima nobenega smisla.

Ali sta 17. in 19. november prvi ali edini krog za to?

Prvi krog. Policija je tu jasna: nekje je treba začeti. Ko smo se pogovarjali o izvedbi, smo rekli: za začetek dajmo dva datuma, ki bosta dovolj skupaj, da lahko to razumemo kot en krog. Ko bomo videli, kakšen bo odziv – nihče ne more in ne zna napovedati, kakšen bo! –, bomo šli naprej. Že zdaj se vnaprej opravičujemo ljudem, če bodo morali na policijskih upravah čakati, a to bi pomenilo, da je stvar uspešna. Želimo si, da bi se ljudje dobro pripravili že doma, predvsem z izjavami – vzorec najdejo na naši spletni strani zaveza.si – , da se bodo lažje prebili skozi formalni del postopka. Sam bris ustne sluznice pa traja nekaj sekund. Bistvena je torej priprava: kdo je oddal vzorec in v kakšni povezavi je s pogrešano žrtvijo. Če tega ni, celoten postopek nima nobenega smisla.

Glede naslednjih krogov za oddajanje vzorcev pa: kjer bo v lokalnem okolju zbranih nekaj ljudi, ki bi želeli hkrati sodelovati pri tem, policija že zdaj zagotavlja, da bo poslala kriminaliste in kriminalistične tehnike. Tako bi prišli do ljudi iz krajev, ki bi jim bilo 17. in 19. novembra predaleč.

Ali pa so težko pokretni, ker so bolni in ostareli?

Bolne in ostarele policija že ta čas obiskuje na domu. Imamo prošnje ljudi, ki so v stotem letu starosti in voljni oddati vzorec za svojega brata. Absolutno, policija je že šla, opravljeni so bili pogovori. Bil sem poleg, zato moram reči: izredno spoštljivo in profesionalno. Ljudi spodbujam, da se javijo policiji, če je tak primer.

Ali smemo reči, da so slovenske družine pred zgodovinsko priložnostjo, da izpolnijo svoj dolg do svojih pogrešanih svojcev?

Prvo okno priklica v spomin je bilo, ko so se začele postavljati farne spominske plošče. Do takrat ni bilo mogoče nikjer obeležiti javnega spomina na pogrešane, ponekod celo ni bilo dovoljeno njihovih imen zapisati na družinske nagrobnike. To je bila torej prva priložnost in ljudje so jo množično uporabili. Druga možnost je zdaj.

Morda droben medklic. V Slovenskem času smo novembra 2022 objavili seznam 1.500 imen žrtev, za katere je bil kot kraj smrti ugotovljen Kočevski rog. Na to vrnitev imen v javni prostor je bilo že takrat precej odziva, seznam pa je še danes za nekatere spodbuda, da bodo oddali vzorec DNK, ker predvidevajo, da je bil njihov sorodnik izkopan iz Jame pod Macesnovo gorico.

Seveda, takih stvari je bilo še več. A to so še vedno samo imena. Saj v bazi INZ so skoraj vsa zapisana, z vsemi podatki, a to še ne pomeni, da vemo, kje so njihovi posmrtni ostanki. Upoštevati moramo tudi vse prevare komunističnih oblastnikov, ko so sestavljali lažne sezname, brisali sezname, prekopavali in minirali kosti, zato se moramo zavedati, da imamo samo eno nalogo: imamo kost in zdaj, ko imamo tudi možnost analize in primerjave vzorcev, bomo lahko ugotovili, za koga gre.

S sedanjo identifikacijo smo prišli do točke dokončne obsodbe take »industrije smrti« – do obsodbe zločina.

Ali bo to razgradilo revolucionarno »industrijo smrti«, ki je želela za vse večne čase izbrisati, tako rekoč izničiti svoje žrtve?

Tako je, »industrija smrti« bo s tem dobila končni udarec. Ta »industrija« je šla v dveh smereh: fizično uničiti ljudi, pa tudi zabrisati sledove o njihovih grobovih in spomin nanje. Zato barbarstvo, ki smo ga videli v Macesnovi gorici, kjer je bilo 3.000 kubikov skalovja zminiranih na pobite, in to še enkrat več kot desetletje po njihovem umoru, da se ja ne bi nič odkrilo. S sedanjo identifikacijo smo prišli do točke dokončne obsodbe take »industrije smrti« – do obsodbe zločina.

Pristojni priporočajo, da se družine pogrešanih v čim širšem krogu predhodno pogovorijo, oživijo spomin na svojce, skušajo zbrati in tudi uskladiti čim več podatkov o posamezniku. Vidite v tem izziv in priložnost, da vnuki in pravnuki, nečaki in pranečaki pogrešanih vstopijo v družinske zgodbe?

Vsekakor, zato smo v naša omizja vključili tudi predstavitev baze SIstory. Ljudi spodbujamo, naj si pogledajo, kaj o njihovem sorodniku piše v njej, da popravijo, če je kaj narobe, da javijo morebitne nove podatke in navedejo vire za popravke. Iz te podatkovne baze bo črpala tudi policija. In drugo: po vseh letih prikrivanj, anonimnosti, strahu je zdaj končno priložnost, da vsaka družina, vsaka skupnost sama še enkrat oceni, kaj se je nam kot družini, kot skupnosti zgodilo med drugo vojno, kje in kdo smo bili, ali poznamo svojo zgodovino, ali pa jo bomo nerazrešeno pustili zanamcem.

Pogosto se spomnim gospoda, ki nam je predaval v Nemčiji. Rekel je nekako takole: dejanska sprava in spreobrnjenje prideta takrat, ko se začenjamo soočati z grehi svojih prednikov. Nemčija ima danes množično akcijo iskanja sorodnikov po imenskih bazah Wehrmachta in drugih vojaških struktur nacistične Nemčije. Gre za to, da se družine soočijo s svojo zgodovino. Mi pa na drugi strani vemo, da je bilo pri nas ogromno prikrivanja, češ da bomo mladini prizanesli s tem, če ne bo vedela, kaj se je zgodilo v preteklosti. Če so babice, mame, tete ves čas nosile črno ruto, nihče ni vedel za koga. Morda se je kaj slutilo, a vprašal ni nihče. Zdaj pa je priložnost, da se vsak s tem sooči. Ne gre več za okoliščine preganjanja, obkladanja z neko »krivdo« – zdaj gre za to, da lahko vsako brez ovir izve: kakšna je moja zgodovina, od kod sem, ker to v marsičem določa tudi, kam grem.

Vidite tu tudi vlogo Cerkve?

Nujno, nujno! Želimo si, da Cerkev jasno izrazi poziv in spodbudo. Pa saj to se že dogaja. Zelo smo zadovoljni z odzivom župnikov, ki dajejo na razpolago župnijske dvorane in prižnice za oznanjanje tega, da se nekaj pomembnega dogaja. Ljudi je treba spodbujati: naredite to, kar je prav!

Glede na moje dolgoletno delo pri Novi Slovenski zavezi vem, kaj ljudje želijo in pričakujejo, na kaj upajo. Očitno smo nekateri zdaj in v tem prostoru poklicani, da to naredimo; tistim, ki so bili pred nami, to ni uspelo.

Peter Sušnik je v letih 1981 do 1988 živel v izseljenstvu v Sydneyu. FOTO: Tatjana Splichal

Če smem biti za konec oseben. Kot vem, sami vzorca ne boste oddali …

Ne – in sicer zato ne, ker, hvala Bogu, v družini nimamo pogrešane osebe. Tisti, ki so bili umorjeni, so bili pravočasno identificirani in pokopani v družinske grobove. Sam izkušnje pogrešanega svojce nimam.

Od kod torej volja in čas pri projektu identifikacije? Vem, da ste ta čas stalno na terenu na okroglih mizah, usklajujete stvari med svojci, policijo, notranjim in obrambnim ministrstvom, komisijo za reševanje vprašanj prikritih grobišč, katere član ste. Kdaj pa spite?

Ponoči. (nasmeh) Saj nisem sam. Pohvaliti je treba angažma vseh v komisiji; vsi delajo, kajti vsi čutimo, da je zdaj odprto okno priložnosti, da nas je s sprejemom novele zakona o prikritih grobiščih obsijala milost in odprla možnosti, o katerih smo lahko nekoč samo sanjali ali kvečjemu na raznih omizjih, če se vrneva na začetek pogovora, teoretično razpravljali, kako bi bilo fajn, če bi bilo … Zdaj to je! In zato: če zdaj ne – kdaj pa!? Veseli smo odziva, posebna izkušnja je pogovarjati se z ljudmi, ki z nami delijo svoje družinske zgodbe. Glede na moje dolgoletno delo pri Novi Slovenski zavezi vem, kaj ljudje želijo in pričakujejo, na kaj upajo. Očitno smo nekateri zdaj in v tem prostoru poklicani, da to naredimo; tistim, ki so bili pred nami, to ni uspelo.

Pogovor je bil v skrajšani obliki najprej objavljen v 46. številki tednika Družina.