Je naša država približek cilja ubitih, ki so se kot meščanstvo ali kot pripadniki vaških straž ali kot domobranska vojska zoperstavili nasilni spremembi družbenega reda – to je revoluciji?

Je ta država približek cilja vseh tistih, ki smo na volitvah in plebiscitu leta 1990 brez nasilja končali obdobje nasilnega enoumja in državljanske vojne?

Ko se vrednostni sistem podre

Presojanje stanja države skozi ta vprašanja nam daje tudi izhodišče za današnji razmislek: na čem temelji ta država? Kaj nas kot njene državljane poenoti, ko gledamo na temeljna izhodišča, na katerih gradimo legitimnost našega pravnega reda, ki uravnava naše življenje? Pojem legitimnost namreč predpostavlja, da se glede izhodišč strinjamo, jih sprejemamo in potrjujemo s tako prevladujočo enotnostjo, kot smo se strinjali o slovenski državnosti, samostojnosti in evropski prihodnosti. Izhodišča so genetska zasnova naroda, ki nam, kakor pri posamezniku vest, oblikuje vrednostni sistem skupnosti in tako sposobnost presoje dobrega in zla, pravice in krivice, sprejemljivega in nesprejemljivega. Ko se vrednostni sistem podre, postanejo zadeve hkrati dobro in zlo, hkrati pravične in krivične, hkrati sprejemljive in nesprejemljive. Tako podrtijo doživljamo danes v državi, ki ji je leta 1945 partija s krvavo revolucijo nasilno preoblikovala zgodovinski vrednostni sistem, a po letu družba 1990 ni sposobna oblikovati konsenza o odnosu do komunistične revolucije in njenih sadov ter o temeljnih vprašanjih in pogledih na nas same, na zgodovino in na prihodnost.

Govor ob postavitvi spominskega križa za umorjenim županom Horjula Janezom Bastičem in njegovo ženo Marijano 15. junija 1942 (8. maj 2016). FOTO: Ivo Žajdela

Jasna in brezkompromisna meja delitve

»Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala.« Te Jezusove besede iz Matejevega evangelija nam po letu in pol oblasti aktualne vlade ne morejo biti vir upanja in optimizma. To kratko leto nam nazorno predstavlja stanje, ki morda še ni državljanska vojna, a hkrati že riše zelo jasno in brezkompromisno mejo delitve, ki v političnem ter kulturnem prostoru postaja tudi meja izobčenja vseh, ki se z vrednotami trenutne oblasti ne strinjajo. Naj gre za vprašanje zaščite tradicionalne družine kot okolja za rojstvo in vzgojo otrok, za vprašanje filozofske ali ideološke raznolikosti sodstva, za vprašanje svobode govora in pluralnosti medijev v državni lasti, za vprašanje odnosa do totalitarnih režimov, za vprašanje odnosa do mrtvih, za vprašanje odnosa do življenja od rojstva do smrti – vsa ta vprašanja in še mnoga njim podobna, terjajo konsenzualno opredelitev, ki bi izhajala iz istega vrednostnega sistema.

V ravnanju oblasti čutimo aroganco in nasilje

Dih nam jemlje, saj pri ključnih etičnih in moralnih vprašanjih vladajoča koalicija ravna povsem v nasprotju s tistim, kar po vesti posamezniki presojamo kot dobro, pravično, sprejemljivo. V ravnanju oblasti čutimo aroganco in nasilje in v nas dozoreva spoznanje, da to ni država, ki bi bila približek cilja ubitih, in da to ni država, ki bila približek cilja ob glasovanju za samostojno ter demokratično državo.

Dih nam jemlje predrznost in oholost vzvišenih nastopov oblastnikov, posmehljiv do drugače mislečih.

Dih nam jemlje spoznanje, da zanje ni dovolj politična zmaga in priložnost služenja po načelu »izmed ljudi, od ljudi in za ljudi«, ampak je cilj oblast, ki bo odstranila nasprotnike tako, da bo njihov glas diskreditiran, onemogočen in prepovedan.

Govor Petra Sušnika ob 25-letnici Nove Slovenske zaveze v ljubljanski stolnici 14. maja 2016. FOTO: Ivo Žajdela

Stvari je treba poimenovati z njihovimi pravimi imeni

Kot politično telo in kot posamezniki ne moremo preko nonšalantnosti odprave nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Besede pokojnega akademika Jožeta Trontlja iz leta 2011 smo danes, še posebej na tem svetem kraju, dolžni na ves glas ponoviti: Komunizem in njegov totalitarizem sta zgodovina. Tako ju je treba obravnavati ... Toda, da bosta tudi v naši zavesti postala to, kar sta, se pravi zgodovina, si ju moramo najprej v celoti priklicati v spomin. In ko se bo to zgodilo, bomo razumeli, da ne smemo ničesar pozabiti. Še najmanj življenj, ki jih je ta sistem uničil ali poškodoval. Ne smemo, kakor v nedavni preteklosti, še enkrat pasti na izpitu človeške solidarnosti in se predati brezbrižnosti, pa četudi je to samo solidarnost v spominu. In stvari je treba poimenovati z njihovimi pravimi imeni.

Odpoved naivnosti, brezskrbnosti in apatični predanosti v usodo

Na preizkusu smo. Vsak izmed nas je poklican, da se odpove naivnosti, brezskrbnosti in apatični predanosti v usodo. Lahkotno spogledovanje s to oblastjo pri postranskih političnih vprašanjih o ustavnih spremembah in zakonodajnih rešitvah je podobno prepiru o izboru skladbe, ki naj jo orkester igra na Titaniku ob drsenju v morje. Ključne teme moramo rešiti najprej, da se bomo lahko pogovarjali o tehničnih vprašanjih kasneje. Ne more biti legitimnosti imenovanja sodnikov, če naj bi to pravico dobil nekdo, ki javno izreče (ali se ji zareče), da pluralnost sodišča ni dobra. Ne more biti odprav parlamentarne vloge pri formiranju vlade in imenovanju ministrov, če vladajoča politična kultura ni predana demokraciji, pravni državi in zlorablja pojem civilne družbe za lahkotno pretakanje denarja v namene proti zdravi pameti, skregane z moralo in etiko ter v posmeh tradicionalnim vrednotam judovsko-krščanskega etičnega minimuma.

Maša na Brezjah za umorjene v rudniku Huda jama, Peter Sušnik, Jože Dežman, Borut Pahor, 2. decembra 2017. FOTO: Ivo Žajdela

Podcenjevali so zlo, kar je rodilo slovenski pokol

Na preizkusu smo, ker smo iz trivialnih razlogov nesposobni rešiti zamere, kolektivne in osebne, na političnem polu, ki ima enotno, krščansko-demokratsko filozofsko podstat. Iz teh zamer se rojeva volilna abstinenca in iz te abstinence se rojeva neznansko bolj močna, pokvarjena in zlobna politična večina. Dolžnost imamo, da ob robovih teh slovenskih brezen in ob nepokopanih tisočih, ki ležijo v plastičnih vrečkah, namesto v urejenem grobu, spoznamo neločljivo povezanost njihove usode z razprtijami demokratičnih ter katoliških posameznikov in skupin, ki so bile na preizkusu in tega preizkusa niso uspešno opravile. Podcenjevali so zlo, kar je rodilo slovenski pokol.

Indoktrinacija celih rodov, ki se vleče v današnji čas

Na preizkusu smo, ker se moramo nad besedami Draga Jančarja iz leta 1998 resno zamisliti: zadnji veliki zločin totalitarizmov je bila indoktrinacija celih rodov otrok in mladostnikov, ki se vleče še v današnji čas. To je indoktrinacija o upravičenosti nasilja. Oholost in moralna praznina aktualnih posameznikov na oblasti nas v povezavi s tem Jančarjevim spoznanjem postavlja pred vprašanje: česa ali koga se sploh bojijo?

Položitev venca na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu 2. junija 2018. FOTO: Jože Potrpin

Nimajo vesti in nimajo sramu

Ne priznavajo Boga, ne priznavajo zakona, nimajo spoštljivosti, nimajo vesti in nimajo sramu. Umor Ehrlicha, Natlačena, poboj ranjencev na Turjaku in v Konfinu, obsodba škofa Rožmana in koncentracijska taborišča Šentvid in Teharje ter dokončni množični pomor v breznih in jamah so sad idej peščice ljudi, ki so se odločili, da cilj revolucije posvečuje vsakršno sredstvo ter preglasi morebitne krike vesti ali strah pred Bogom. Ta predanost revoluciji ni danes nič manj goreča. Res je revolucija usmerjena v nove cilje (od spolnih deviacij in anomalij do evtanazije in abortusa), a žar predanosti je enak, če ne celo močnejši. Ko se iz strpnosti in pomilovanja nenormalne drugačnosti premaknemo k zapovedanemu slavljenju in normalizaciji te drugačnosti, takrat iz nasprotnika ali tekmeca postanemo sovražniki, kakor so bili sovražniki tisti, ki so vodili upor proti komunistični revoluciji ter jih je bilo potrebno in upravičeno ubiti.

Za konec še osebno vprašanje: v kateri točki sem pri sebi namenjen reči – »dovolj!«? Ali bom znal presoditi, kdaj tvegam, da kot žaba nad počasnim ognjem preidem iz ležerne brezskrbnosti v življenjsko ogroženost jaz sam, moja družina, moja Cerkev, moj narod? Se bom branil? Kako?

1/5