Petrov naslednik se vrača v Afriko. Tri leta po obisku papeža Frančiška v Demokratični republiki Kongo in Južnem Sudanu v začetku leta 2023 je papež Leon XIV. začel dolgo romanje po afriški celini, ki ga je v ponedeljek pripeljalo v Alžirijo, v prihodnjih dneh pa še v Kamerun, Angolo in Ekvatorialno Gvinejo.

Gre za 11-dnevno potovanje z izrazito misijonskim značajem, zaznamovano z intenzivnim urnikom srečanj z ljudstvi celine, ki jo spodkopavajo težave in protislovja, obenem pa je izvir veselja in upanja.

Nemogoče je spregledati »dramatični trenutek zgodovine«, v katerem se odvija ta obisk, sredi naraščajoče zaskrbljenosti zaradi dogajanja na Bližnjem vzhodu in grožnje nadaljnjega stopnjevanja spora po neuspehu pogajanj med Združenimi državami in Iranom.

Bog si želi miru za vsak narod: miru, ki ni zgolj odsotnost sporov, temveč izraz pravičnosti in dostojanstva.

Zato je izjemno pomenljivo, da je bil mir osrednja tema prvega nagovora papeža Leona XIV. v Alžiriji med njegovim obiskom spomenika mučencem (Maqam Echahid):

»Na tem mestu se spomnimo, da si Bog želi miru za vsak narod: miru, ki ni zgolj odsotnost sporov, temveč izraz pravičnosti in dostojanstva. Ta mir, ki nam omogoča, da se s prihodnostjo soočimo s spravljenim duhom, je mogoč le z odpuščanjem. Resnični boj za osvoboditev bo dokončno dosežen šele takrat, ko bomo naposled dosegli mir v svojih srcih.«

Poziv k odpuščanju in miru v srcu je prežet z globokim realizmom. Ne le da sodi v samo bistvo krščanskega sporočila: predstavlja tudi edino izvedljivo pot za izgradnjo prihodnosti.

»Vem, kako težko je odpustiti,« je dejal papež. »Pa vendar, ker se spori po vsem svetu še naprej množijo, ne moremo dodajati zamere na zamero, generacijo za generacijo.«

Pravica bo vedno zmagala nad krivico, in nasilje, vsemu videzu navkljub, nikoli ne bo imelo zadnje besede.

Kako se lahko ne spomnimo zamere, ki jo med mlajšimi generacijami povzročajo poboji civilistov v Gazi in zdaj v Libanonu? In kako istega vprašanja ne bi mogli zastaviti glede vojne v Ukrajini in na mnogih drugih območjih, ki jih pestita sovraštvo in nasilje?

Čeprav mnogi voditelji verjamejo, da je pot naprej v tovrstnih scenarijih v vnovičnem oboroževanju, s čimer vzdržujemo dobičke trgovcev s smrtjo, pa nas papež Leon v govoru iz Alžira opominja, da »prihodnost pripada možem in ženam miru« ter da bo »pravica vedno zmagala nad krivico in nasilje, vsemu videzu navkljub, nikoli ne bo imelo zadnje besede«.

Glas miru Petrovega naslednika, namestnika nemočnega Božjega Sina, ki se je na križu odločil za nenasilno pot samožrtvovanja, odmeva še močneje, ko se dviga iz te dežele, kjer Cerkev predstavlja absolutno manjšino in kjer je pričevanje zelo redkih kristjanov še toliko bolj pomembno – ukoreninjeno v služenju ter deljenju veselja in trpljenja vseh prebivalcev.