Čisto po naključju je mojo pozornost pritegnilo drobceno pismo, borih 15 x 10 cm velikosti. Pisemce (spodaj lahko preberet celotno vsebino) je napisal g. Anton Bukovič (1886-1964), primorski duhovnik in jezuit, doma iz Gradišča pri Vipavi. O njegovem življenju in delu je zapisano v knjižici Duhovniki iz Vipave, ki je izšla leta 2018. Avtorica Magda Rodman se je v njej posvetila duhovnikom, ki so bili posvečeni v letih 1891 -2018. Prav v teh mesecih je obdobje novih maš, ko se naši mladi bodoči duhovniki pripravljajo na ta odločilni korak v njihovem življenju.

Anton Bukovič v mladih letih. Fotografija je zasebna last Elke Šček iz Vipave.

Hrbtni del, kjer je posvetilo.

Prof. p. Anton Bukovič je bil po naravi skromen, intelektualen in globoko veren. To drobno pisemce je vredno branja, kajti njegova vsebina je tako preprosta in hkrati bogata; preko piščeve zbrane, umirjene pisave, je razbrati njegovo veliko spoštovanje in ljubezen do maternega jezika – slovenščine v času Avstro-Ogrske. Njegove izbrane besede so pravi balzam za dušo, ena sama molitev in zahvala. V, za tedanje razmere precej oddaljeni Ljubljani, je v času priprav na svojo novo mašo hrepenel po domači cerkvi sv. Štefana v Vipavi. V mislih je imel nešteto skrbi, tudi čisto običajne. Verjamem, da vas bodo vrstice izpod peresa Antona Bukoviča, navdale s spoštovanjem in se vas dotaknile z njegovo milino; popeljale vas bodo v čas, ko se je življenje odvijalo precej drugače kot danes. Pismo je bilo namenjeno vipavskemu dekanu in kanoniku g. Matiji Erjavcu.

Spoštovane bralke in bralce prepuščam tej lepi vsebini, ki priča o duhovnikovi globoki vernosti, predanosti Božji besedi in duhovnemu poklicu.

Prečastiti g. kanonik!

Iz Vašega cenjenega pisma spoznam, da lahko brez skrbi mislim na novo mašo v ljubljeni cerkvi, kjer sem prejel sv. krst, sv. birmo, sv. obhajilo in neštevilno drugih milosti.

Obdan od tisočerih spominov na svojo mladost upam dobiti ravno v cerkvi sv. Štefana pravo novomašniško razpoloženje. Tudi morem na ta način nekoliko zadovoljiti ljudsko teženje po novi maši in se predvsem Vam s toliko gorečnejšo molitvijo izkazati hvaležnega, kolikor nehvaležnejšega sem se izkazal do sedaj.

Do sedaj sem bil v zadregi zaradi kosila. V domači hiši nam manjka prostora, posode in kuhinje, da bi mogli postreči č. g. duhovnikom. Bog Vam torej povrni vašo ljubeznivo pomoč!

Izmed bogoslovcev menda nikogar ne bo na moji novi maši; za petje sem namreč zaprosil organista, za asistenco pa se zanašam na prijaznost č. vipavske duhovščine.

Za govornika si želim duhovnika, ki dobro pozna Vipavce in mene. Tu mora misliti najprej na Vas, preč. g. kanonik. A z ozirom na ljudi sem naprosil g. Rajčeviča. Do sedaj mi še ni odgovoril.

Moja srčna želja je opraviti novo mašo v podobi božične noči, brez zunanjega hrupa in bleska.

Kar bo treba, upam urediti zadnje dni pred novo mašo; svoje srce pa upam pripraviti s pomočjo sv. Duha. Izprosite mi Ga v obilni meri iz nebes; saj veste, da sem še otročji!

V hvaležnem spominu na Vas, v molitvi z Vami in za Vas, prosim da sprejmete pozdrav od iz srca udanega

 Antona Bukovič.

Ljubljana, 2. jun. 1908.

Pismo hrani Arhiv župnije Vipava.

Zahvala

Zahvaljujem se vipavskemu župniku g. Lojzetu Furlanu za prijazno dovoljenje za objavo arhivskega gradiva Župnije Vipava. Poleg tega se zahvaljujem ge. Elki Šček, nečakinji g. Antona Bukoviča, za pomoč in razlago ter za fotografijo njenega strica Antona oz. Tončka, kakor so ga klicali domači. Nenazadnje velika zahvala ge. Magdi Rodman za zamisel in pomoč pri pripravi članka.