November ima svojo posebno tišino. Dnevi postajajo krajši, jutra hladnejša, narava se počasi pripravlja na zimo. Ljudje se nekoliko bolj umaknemo v svoje domove in vase. Ko se zjutraj odpravljamo od doma, oblečemo toplejši plašč, ki nas bo varoval pred mrazom. Morda prav zato zgodba svetega Martina, ki goduje 11. novembra, v tem času nagovarja tako naravno. Njegovo zgodbo poznamo skoraj vsi. Martin je bil rimski vojak, ko je pred mestnimi vrati srečal prezeblega berača. Ker pri sebi ni imel ničesar drugega, kar bi mu lahko podaril, je z mečem prerezal svoj plašč in mu dal polovico. Ponoči je v sanjah zagledal Kristusa, ogrnjenega prav v tisti del plašča.

Ob tej zgodbi me vedno znova nagovarja nekaj preprostega. Martin beraču ni dal nečesa, česar ni več potreboval. Ni mu podaril svojega presežka, ampak tisto, kar je v mrzlem dnevu potreboval tudi sam. Njegov plašč je od tistega trenutka grel dva človeka. Prav v tem je zame lepota te zgodbe. Veliko lažje je dajati, ko imamo česa dovolj. ...