Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

[IZ ARHIVA] Plečnikov skriti biser

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 07. 01. 2022 / 14:25
Oznake: Film
Čas branja: 7 minut
Nazadnje Posodobljeno: 07.01.2022 / 15:47
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

[IZ ARHIVA] Plečnikov skriti biser

[IZ ARHIVA] Plečnikov skriti biser
Film je nadgrajen tudi z igranim delom, med drugim je prvega graditelja cerkve p. Kazimirja Zakrajška zaigral dramski igralec Ivo Ban. FOTO: Feguš Film
Ob današnjem predvajanju dokumentarno-igranega filma Plečnikov skriti biser (ob 65. obletnici smrti arhitekta Jožeta Plečnika), ki bo ob 17.55 na 2. programu TV Slovenija, smo v arhivu Naše družine našli reportažo o ozadju snemanja.

Reportažo, ki jo je napisala Ksenja Hočevar in je bila objavljena v Naši družini (38/2021), v nadaljevanju objavljamo v celoti.

Plečnikov skriti biser

Le dober mesec zatem, ko je medije preplavila novica, da je Unesco uvrstil na seznam kulturne dediščine izbrana dela arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani, je bil v petek, 10. septembra 2021, premierno prikazan dokumentarno-igrani film o še eni spregledani Plečnikovi sakralni mojstrovini: cerkvi sv. Cirila in Metoda za Bežigradom.

Pod scenarij se je podpisal p. Andraž Arko. FOTO: David Kozamernik

Zgodba cerkve je verjetno edinstvena v Evropi: komunistična oblast je cerkev porušila in jo kmalu zatem – po enakih načrtih, le na drugem kraju – postavila na novo. Umetnostni zgodovinarji navadno rečejo, da so cerkev »prestavili«.


Franci Lazarini, umetnostni zgodovinar

V 21 letih, odkar živim v bežigrajski župniji, o dogajanju v petdesetih letih na tem območju nisem slišal ničesar. 'Zgodba' je izginila iz spomina. Že večkrat sem na predavanjih o Plečniku 'testiral' študente: pokažem sliko stare bežigrajske cerkve in jih vprašam, kje je. Gledajo me čudno, ko povem, da na tem kraju danes stoji Gospodarsko razstavišče. Film je pomemben, da bo starejši generaciji obudil spomin – na objekt, ljudi, dogodke, mlajšim pa odkril zanimivo zgodbo tega območja. V filmu je zgodba predstavljena celostno: od gradnje cerkve, zapletov, genialnega Plečnikovega načrta, ki je tudi v stroki pozabljen. Gre za unikatno pripoved, upam si trditi, da unikatno v Evropi: da komunistična oblast cerkev poruši in se z dokumenti obveže, da jo bo postavila nazaj. Zbrano slikovno gradivo pa je sploh izjemno delo.



Gradnja, nasilno podrtje in vnovična postavitev

Enourni dokumentarno-igrani film – pod scenarij se je podpisal p. Andraž Arko, režiser je Matjaž Feguš – se z arhivskim gradivom vrne v čas tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je ob Dunajski cesti stala majhna cerkvica sv. Križa, obdana z opuščenim mestnim pokopališčem. Razvoj mesta in hitro rastoče prebivalstvo v Ljubljani je pomenilo širitev tudi na obrobje, za vedno številnejše župnijsko občestvo pa je bila cerkvica premajhna, zato so se frančiškani, ki so leta 1932 prevzeli novoustanovljeno župnijo Bežigrad, odločili cerkev povečati. K sodelovanju so povabili arhitekta Jožeta Plečnika, mojster je v tistem času z arhitekturnim snovanjem preurejal Ljubljano. K cerkvi sv. Krištofa je napravil večji prizidek, v urbanističnem načrtu za to območje pa je predvidel še gradnjo Hrama slave, velike nove stolnice, ki bi bila hkrati tudi kot panteon pomembnih Slovencev. Uresničili so le prvi del načrta, prizidek k stari cerkvi. Cerkev sv. Cirila in Metoda je svojemu namenu služila skoraj četrt stoletja in se je Ljubljančanom močno priljubila.

 Napol podrta cerkev sv. Cirila in Metoda. FOTO: Feguš Film


Klara Kastelec, dramska igralka

V glavnem nastopam v gledališču, snemanje filma je drugačna izkušnja. S p. Andražem se poznava že od mladostnih let, takrat sva sodelovala v amaterskih dramskih skupinah, na nek način je prav on 'zaslužen' za to, da sem se vpisala na študij AGRFT. Snemanje filma mi je bilo v veselje, izziv, pa tudi odgovornost prikazati zgodbo, ki jo poznajo naši dedje in babice, naši starši že skoraj ne, moja generacija in mlajši pa sploh ne več. Sama sem slišala nekaj 'ocvirkov' o zgodovini cerkve, večina vsebine pa je bila nova – torej odkrivati zgodovino in jo predajati naprej pomeni čast in odgovornost.



Namesto cerkve Gospodarsko razstavišče

Leta 1957 pa se je zgodil zaplet. Komunistična oblast si je prav na tem območju zamislila gradnjo stavbe za potrebe 7. komunističnega kongresa (1958). Kljub nasprotovanju prebivalcev in številnim prošnjam frančiškanov v Beograd so staro cerkev sv. Krištofa in Plečnikov prizidek podrli, na tem kraju pa zgradili Gospodarsko razstavišče. Ob »pritiskih« meščanov pa le streljaj stran, na drugi strani Dunajske ceste, po starih Plečnikovih načrtih cerkev postavili na novo, kjer potrebam bežigrajske župnije služi še danes.


Ivo Ban, dramski igralec

Ko me je p. Andraž Arko vprašal, ali bi sodeloval v filmu, pravzaprav nisem vedel, o čem govori. Nisem Ljubljančan, zgodovina cerkve mi ni bila poznana. Na kratko mi je orisal zgodbo in brez oklevanja sem privolil, da zaigram prvega župnika, graditelja cerkve p. Zakrajška. Hecno je bilo, da sem bil, kot kaže, res podoben p. Zakrajšku. Namreč ko smo v frančiškanski cerkvi na Tromostovju snemali nekaj prizorov, sem med odmorom kdaj kadil na vrtu, in namenjenih mi je bilo kar nekaj čudnih pogledov patrov. Po premieri sem s filmom zadovoljen, je lep izdelek in ne vidim razloga, zakaj ga ne bi prikazovali v kinematografih ali na nacionalni televiziji.



Še zadnji spomini ljudi 

Dokumentarni film, podkrepljen z arhivskim gradivom in avtorsko glasbo Nade in Deča Žgura, pa ob nenavadni zgodovini stavbe pripoveduje tudi ali predvsem zgodbo o takratnih prizadevnih prebivalcih, laikih in frančiškanih, ki so prepričali oblast v »prestavitev« cerkve. »Tudi če hudič rep gor položi, Bog zna zmeraj iz tega kaj dobrega narediti,« pove v filmu frančiškan p. Bernardin Sušnik. Ali kot je na premieri dejal sedanji župnik in scenarist ter producent filma p. Andraž Arko: »Ob zanimivi zgodbi stavbe film poda močno sporočilo: nesrečne okoliščine ljudi povežejo, okrepijo, naredijo močne. Iz ruševin je zraslo nekaj lepega, cerkev so postavili na lepšem in mirnejšem kraju.« V filmu nastopi veliko ljudi, ki jih na čas pred rušitvijo cerkve in na sam postopek selitve veže živ spomin, med njimi sta plečnikolog dr. Peter Krečič, ki je bil na slavju posvečenja ministrant, in jezikoslovec dr. Janko Kos – oba sta bežigrajska župljana še danes. Spomine pripovedujejo tudi frančiškani p. dr. Viktor Papež, p. Bernardin Sušnik, p. Polikarp Brolih, pričuje p. Silvin Kranjc, arhitekt Matija Suhadolc in drugi. Osebna pričevanja in spomine dopolni več strokovnjakov, med drugimi zgodovinar Franc Lazarini. Pričevalni in dokumentarni del – ohranjeni so videoposnetki in številne fotografije iz petdesetih let – je režiser Feguš nadgradil z igranim delom, med drugim je prvega graditelja cerkve p. Kazimirja Zakrajška zaigral dramski igralec Ivo Ban, pripovedovalko zgodbe pa dramska igralka Klara Kastelec.

Prizor iz filma Plečnikov skriti biser. FOTO: Feguš Film


p. Andraž Arko, scenarist in producent filma

Pokazalo se je, da smo ujeli še zadnji vlak pričevalcev, ki se še spomnijo ozračja rušitve in vnovične postavitve cerkve. Vesel sem odzivov, povedo mi, da je bilo film treba posneti, da se ohrani zgodovinski spomin. Priznam pa, da me vedno znova gane prizor, ko Ivo Ban v filmu igra p. Zakrajška, prebere njegovo ohranjeno pridigo – ta da filmu sklepni pečat. Priznam, da ob Banovem podajanju zgodovinskih besed p. Kazimirja vidim kot v živo.



Plečnik je rdeča nit

Celovečerni film v naslovu nosi arhitektov priimek – Plečnikov skriti biser, pravzaprav pa to ni film o mojstrovem ustvarjanju, je v intervjuju za Družino (številka 37) povedal režiser Feguš: »Film oživlja zgodovinski spomin, arhitekt cerkve Jože Plečnik pa je v filmu spremljevalec, vezna nit, ves čas se ga dotikamo, ni pa to film o njem, ampak o njegovi cerkvi in ljudeh, ki so bili povezani z njeno usodo. Kar je bil zame kot režiserja poseben izziv, veliko laže je namreč v filmsko zgodbo spraviti osebo kot zgradbo.«

Nalaganje
Nazaj na vrh