Društvo sv. Jakoba Kamnik in Frančiškanski samostan v istem mestu sta v Plečnikovem letu 11. februarja 2022 pripravila predavanje o Plečnikovi učenki arhitektki Majdi Neřima (izg. Neržima), ki je večino življenja delala v Kamniku. Predstavila jo je dobra poznavalka, arhitektka Saša Lavrinc. V predavanje je uvedla predsednica Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeta Humar.

Najzaslužnejši za film o arhitektki Majdi Nerimi: mag. Andreja Humar Gruden (desno) in njena hčerka Sabina. FOTO: Jožef Pavlič 

Arhitektka češkega rodu Neřimova je pri prof. Jožetu Plečniku diplomirala leta 1940 in z njim ostala v stikih, kar potrjuje njuno dopisovanje. Naredila je veliko načrtov za prenovo cerkva in cerkvene opreme v Prekmurju (Pertoča, Kuzma …), na Gorenjskem (Lučine, Bohinjska Bela …) in Dolenjskem (Hinje …) ter opreme pisarniških prostorov (Tržič).

Že med študijem je zasnovala Vilo Neřima v Kamniku, kot diplomsko delo neizvedeno povečavo cerkve v Pertoči, v frančiškanski cerkvi v Kamniku si je zamislila nov daritveni oltar, v sosednjih Stranjah je »povezala« zvonik s cerkveno ladjo.

Marijan Albin Nerima se zahvaljuje sodelujočim pri filmu o arhitektki Majdi Nerimi. FOTO: Jožef Pavlič 

Njen mentor pri diplomski nalogi je bil Plečnikov asistent Janez Valentinčič, pozneje je sodelovala tudi s Plečnikovim zadnjim asistentom arhitektom Antonom Bitencem.

Strokovni prispevek arhitektke Saše Lavrinc v Kamniškem zborniku

To predavanje je najprej botrovalo objavi »izvirnega znanstvenega članka« Saše Lavrinc z naslovom Majda Neřima, arhitektka, Plečnikova učenka v Kamniškem zborniku XXVII/2024 na straneh od 243 do 254, iz katerega je jasno razvidno, za kako pomembno ustvarjalko gre. Avtorica je v njem najprej opisala Majdino življenje in delo od rojstva leta 1916, obiskovanja nižje gimnazije v Murski Soboti, ko je oče Aleksander kot učitelj poučeval v Prekmurju, višje gimnazije (II. Državne gimnazije v Ljubljani, danes Gimnazije Poljane), študija arhitekture na Tehniški univerzi v Ljubljani, kjer je dobivala temeljito znanje pod vodstvom strogega profesorja Jožeta Plečnika, diplomiranja pri njem 15. 12. 1940 kot peta ženska z diplomsko nalogo o cerkvi sv. Jelene v Pertoči, prve zaposlitve v Tovarni upognjenega pohištva Remec na Duplici pri Kamniku, kjer je sodelovala pri gradnji in obnovi objektov, ki so jih partizani požgali septembra 1941, in nadaljnjih zaposlitvah, stikih s Plečnikom, ter, nazadnje, popis njenih obsežnih del.

Svoje življenje je posvetila arhitekturi, večinoma sakralni 

Večino delovnih let, pa tudi upokojenskih, je preživela v Kamniku v hiši na Zapricah št. 64, danes Rozmanova 7, kamor se je tik pred drugo svetovno vojno vselila z očetom, mamo in sestro. Ni se poročila in ni imela otrok. Vso skrb je namenjala službi in popoldanskim načrtom, za katera največkrat ni vzela plačila. Večinoma novogradnjam, obnovam in prizidavam sakralnih objektov in njihovi bogoslužni opremi.

S svojim učiteljem mojstrom Plečnikom je ostala v stikih vse življenje, mu je pisala razglednice in pisma, se po njem zgledovala z zastonjskim delom, o njem pisala, tudi o njegovih delih v Kamniku, ga občudovala.

Lavrinčeva je ob temeljitem pisnem zapisu objavila tudi bogato dokumentarno gradivo, ki potrjuje, kako prizadevna in temeljita, s posebnim posluhom za detajle, je bila arhitektka Neřimova.

Kako je prišlo do dokumentarnega filma 

To dvoje, Sašino predavanje in strokovni prispevek v Kamniškem zborniku, je spodbudilo dr. Marjeto Humar, da je začela razmišljati o dokumentarnem filmu o Majdi Neřimovi. 

Arhitektko Majdo Nerima je pred predvajanjem filma o njej predstavila dr. Marjeta Humar, predsednica Društva sv. Jakob Kamnik. FOTO: Jožef Pavlič 

Zanj je navdušila mag. Andrejo Humar Gruden, scenaristko, montažerko in režiserko, ki je že posnela filme o Jožefi Humar – Debevčevi Zefi, o arhitektu Vlastu Kopaču, Mekinjah in druge.

Scenaristka, montažerka in režiserka mag. Andreja Humar Gruden je posnela že več dokumentarnih in drugih filmov, med njimi o Jožefi Humar -  Debevčevi Zefi, arhitektu Vlastu Kopaču, Mekinjah ... FOTO: Jožef Pavlič 

Na Majdo Neřimovo je pri predstavitvi filma in pri njem sodelujočih 27. februarja 2025 zvečer v frančiškanski dvorani v Kamniku obudila tudi osebni spomin: »Gospo Nerima sem poznala kot prijateljico moje mame. Bila je zelo mirna, urejena in skromna gospa, čeprav je bila arhitektka, in to še Plečnikova učenka. Gospa je odšla tako mirno, kot je živela. Njenih obiskov pri nas ni bilo več in sem nekoliko pozabila nanjo. Ukvarjala sem se z družino in študijem. Pred leti pa je na nekem potovanju v avtobusu prisedel k meni župnik iz Hinj v Suhi krajini. Vprašal me je, če sem kot Kamničanka poznala arhitektko Neřimovo. Delala je tudi za njihovo cerkev. Potem sem videla knjigo Maje Avguštin in Saše Lavrinc Plečnik na Domžalskem in Kamniškem. In z gospo Sašo sva se dogovorili za članek. Ni bil napisan takoj in tudi hitro ne, saj nismo niti malo vedeli, koliko gradiva ima g.   Marijan Albin Nerima  (Majdin nečak, op. pisca). Preden je članek izšel, je ga. Saša Lavrinčeva z besedo in sliko predstavila arhitektko prav v tej dvorani. Ona pa je še naprej raziskovala. V lanskem Kamniškem zborniku je članek izšel, ne kot preprost življenjepis, ampak s popisom obširnega gradiva. Takrat smo začeli razmišljati o filmu, za katerega se je navdušila ga. Andreja Humar Gruden, ki ga bo nocoj tu predstavila. Njej in sodelavcem čestitke in iskrena hvala.«

Številni obiskovalci so bili navdušeni nad kar uro in petnajst minut trajajočim dokumentarnim filmom. FOTO: Jožef Pavlič 

Zahvala zaslužnim za film 

Marjeta Humar je pred temi besedami pozdravila kamniškega župana Mateja Slaparja (občina Kamnik je podprla projekt) in p. mag. Cirila Božiča, gvardijana kamniškega frančiškanskega samostana, zaslužne za film in njegove ustvarjalce, med njimi tudi Andrejino hčerko Sabino Gruden, ki je snemala objekte z dronom, te fotografirala, pa tudi detajle v njih (Andreja je snemala s statično kamero), se je posebej zahvalila Majdinemu nečaku Marjanu Neřima in njegovi ženi Roži, ki sta dala na voljo vse gradivo in hranita obsežen arhitektkin arhiv, Tonetu Ftičarju in Sabini Gruden za lepo povedano besedo v filmu, vsem sodelavcem pri njem, vsem, ki so ga omogočili in odpirali vrata cerkva in drugih objektov, da so ga lahko posneli.

Marijan Albin Nerima in njegova žena Roža vestno ohranjata bogato arhivsko gradivo Plečnikove učenke Majde Nerima. Na fotografiji je ob njem Sabina Gruden. FOTO: Jožef Pavlič 

Majdi Neřima so hvaležni tudi slovenski misijonarji na Madagaskarju

Z zahvalnim pismom, v katerem je predstavil tudi svoje delo pri gradnji misijonskega doma v Vangaindranu, se je z Madagaskarja oglasil sloviti misijonar Pedro Opeka, kajti Majda Neřima je za slovenske misijonarje načrtovala veliko stavbo na »rdečem otoku«, ki še vedno trdno stoji in v kateri se srečujejo slovenski oznanjevalci Kristusovega evangelija med Malgaši.

Po predvajanem kar uro in četrt trajajočem dokumentarnem filmu se je vsem zaslužnim zanj zahvalil Majdin nečak Marijan Albin Neřima. Med njimi tudi dr. Heleni Seražin z umetnostno-zgodovinskega inštituta dr. Franceta Steleta, ki je 8. marca 2019 v galeriji DESSA v Ljubljani organizirala razstavo z naslovom Pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja, med katerimi so bila prikazana tudi glavna dela Majde Neřima.

Šopek in čestitka pravi osebi - mag. Andreji Humar Gruden. Brez nje ne bi bilo filma, ki bo navdušil še mnoge Slovence, kjer ga bodo predvajali.

Film je navdušil zelo številne obiskovalce, ki so se po njem še dolgo zadržali v pogovorih z zaslužnimi zanj. 

Pobudniki in ustvarjalci filma v živahnem pomenku po predvajanju. FOTO: Jožef Pavlič 

Prihajajo že povabila, kje bi ga še pokazali po Sloveniji. Je res vreden tega, kajti po ogledu se bodo obiskovalci spraševali, kako to, da tako malo poznamo arhitektko Majdo Neřima, pa tako velika dela je ustvarila. Še en minus za slovensko nerazgledanost, ki se spreminja v plus. Po zaslugi zgoraj omenjenih.