Knjiga Plemiške rodbine na Slovenskem. 19. in 20. stoletje. 3. del je šesta v zbirki Blagoslovljeni in prekleti in tretja, ki se ukvarja z rodbinami, poplemenitenimi v 19. in 20. stoletju.

Avtor zgodovinar dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, je tokrat osvetlil družine Aljančič, Arsenschegg-Bierenkron, Beck, Bezellak, Caučig, Czoernig-Czernhausen, Faninger-Amalienheim, Gajšek-Sotladol, Globočnik-Vojka, Gradischar (Sternbach), Hermann-Hermannsthal, Holeček, Jenko, Keil, Kremžar-Felskampf, Krobatin, Luschin, Omeiz, Podboj-Cenetov, Rebenburg, Rehn, Rezori, Riedl-Raitenfels, Rossmanit, Schemerl, Schirza, Schonta-Seedank, Staravasnig-Altdorf, Supančič-Kroisenau, Tonkli, Urbantschitsch, Vallentsits, Viditz-Auenstein, Wisiak-Wendenbüchl, Wretschko, Wurja in Žolger. Verjetno danes zaradi oddaljenosti večina teh družin ni znana. Toda to ne pomeni, da niso bile s slovenskim prostorom tesno povezane. Ob avtorjevih opisih pa se pred nami razgrinja danes malo znana zgodovina našega ozemlja.

V obravnavanem obdobju habsburške monarhije je bila večina posameznikov povzdignjena v plemiški stan na podlagi vsaj tridesetletne neprekinjene zveste službe cesarju v vojski ali državni upravi. Burno obdobje prve svetovne vojne in nepredvidljive politične razmere pred razpadom monarhije konec leta 1918 pa so tudi na tem področju prinesli nekaj sprememb, ki jih opisuje knjiga: častniki so lahko za predikate uporabljali toponime (imena krajev bitk), postopek za pridobitev naziva so lahko do konca speljali vdova in potomci, v nekaterih primerih so plemiške nazive lahko prevzeli celo zaročenka in nezakonski otroci padlih častnikov. V zadnjem letu monarhije mnogo plemiških diplom ni bilo izdelanih ali pa so se jim poplemenitenci v pričakovanju političnih dogodkov odrekli.

Ker so v knjigi v ospredju t. i. povzdigi v plemiški stan v zadnjih desetletjih habsburške monarhije, je avtor uvodoma predstavil tudi to temo. V zadnjem obdobju obstoja habsburške monarhije sta o prošnji za povzdig v plemiški stan odločali dve instanci: notranje ministrstvo, ki je preko oddelka za plemstvo (Adelsdepartement) izstavilo plemiško diplomo in s tem formaliziralo novo podeljeni plemiški naziv, in cesar, ki je dal soglasje k povzdigu in se na koncu na izstavljeno diplomo podpisal. Kadar je cesar posebno zaslužnega posame­znika povzdignil v plemiški stan na lastno pobudo, ne da bi ta zanj zaprosil, je uporabil t. i. Allerhöchstes Handschreiben (cesarjev avtograf), ki ga je poslal neposredno notranjemu ministru in ta je moral sprožiti ustrezni postopek.

Vendar v praksi vse ni vedno potekalo složno. Cesar je namreč svojo odločitev glede prošnje za povzdig v plemiški stan izrazil s t. i. Allerhöchste Entschließung (cesarjevo resolucijo), ki je med pravniki sprožala razprave in včasih pod vprašaj celo postavila zakonitost podeljenega plemiškega naziva. Je smel prosilec plemiški naziv uporabljati že zgolj s pridobitvijo cesarjeve resolucije in še pred izstavitvijo plemiške diplome? V zadnjih desetletjih monarhije je glede tega veljala ustno izražena volja cesarja Franca Jožefa iz leta 1868, po kateri je bila podelitev plemstva pravnomočna že s cesarjevo resolucijo, in za formalno uporabo naziva izstavitev diplome ni bila nujna. Vendar je poskušalo notranje ministrstvo tovrstno prakso čim bolj omejiti in pri tem so ga vodili predvsem finančni razlogi.

Pri t. i. sistematiziranem plemstvu, pri katerem je smel odlikovanec z Leopoldovim ali Štefanovim redom oz. redom železne krone avtomatično zaprositi za ustrezni plemiški naziv, cesarjeva resolucija ni bila potrebna in je bila zato izstavitev diplome nujna. Ta praksa je prenehala leta 1884, saj od takrat dalje omenjeni redi niso bili več povezani z avtomatično podelitvijo plemstva.

Drugače je bilo pri t. i. sistemskem plemstvu, podeljenem častnikom za 30 oz. 40 let nepretrgane vojaške službe, ki se je obdržalo do konca monarhije. Tudi tu je bil postopek sprva izpeljan brez cesarjeve resolucije. Takoj ko je prosilec izpolnil pogoje za povzdig, je oddal vlogo na notranje ministrstvo, ki je zadevo v celoti speljalo od začetka do konca, cesar je le podpisal že izdelano diplomo. Januarja 1916 je izšla odredba, ki je med drugim določala, da za sistemsko plemstvo sicer ni določen rok, do ka­terega morajo prosilci plačati za izstavitev diplome, vendar pa nazivov ne sme uporabljati, dokler diploma ni izstavljena in dokler je cesar ne podpiše. Kmalu zatem pa se je postopek tudi pri sistemskem plemstvu spremenil. Cesar je namreč zahteval, da mu na vpogled predložijo vse prošnje, ne zgolj tistih, pri katerih je potrebna posebna presoja.

Povzdigi v plemstvo se s formalno odpravo monarhije niso končali, ampak so se nadaljevali tudi po novembru 1918, torej po formalni abdikaciji cesarja Karla. Cesar je namreč kmalu preklical svojo abdikacijo, ki jo je moral sprejeti pod prisilo.