Zbrani so dobili v roke tudi lično brošuro, že petnajsto po vrsti (k oltarju pri darovanju so kot dar prinesli vseh preteklih petnajst izvodov), s pregledom in analizo opravljenega dela ŠK v minulem letu ter pogledom naprej. Kot so zapisali: »V novo leto delovanja vstopamo osredinjeni na upanje in zaupanje.« 

Celjski škof Maksimiljan Matjaž. FOTO: Jože Potrpin

Škof dr. Maksimilijan Matjaž je v pridigi na temelju evangeljskega odlomka o ženi grešnici, ki je Kristus ni obsodil, v nadaljevanju še posebej poudaril:

»Čas sinode. To je čas našega novega ovedanja in zavedanja, kdo smo v resnici. Da nismo ne društvo prostovoljcev ali dobroljubov, ki smo se nekako združili, da bi naredili nekaj dobrega. Nismo niti molitvena ne kakršnakoli druga verska skupina, ki smo prišli skupaj, da bi naredili neko svojo dolžnost, si izprosili moč, notranji mir. Ampak da smo v resnici poklicani od Boga v občestvo, novo občestvo, ki mu pravimo Kristusovo telo. Ta velika skrivnost Cerkve, v katero smo bili vraščeni, vkrščeni pri sv. krstu, je pravzaprav tista resnica, ki naj postaja vedno bolj živa, konkretna v sinodalnem potovanju Cerkve, ki jo v tem času živimo in razvijamo… Če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje, če se en ud veseli, se veselijo z njo vsi udje. Prepričan sem, da to resnico vi doživljate še na poseben način, ko ste priča tolikim stiskam, pa tudi tolikim veseljem ljudi, ki izkušajo konkretno ljubezen in pozornost drugega. Ko odkrivate, vidite to, kar smo v tem koronskem času tudi sami tako živo in neposredno ugotavljali, da je premalo podeliti človeku samo kos kruha, premalo mu je dati obleko, tudi ni dovolj, če ima stanovanje in plačane položnice. Človek ne želi biti sam. Človek ne more biti sam. Človek ni ustvarjen za to, da bi kot žena v evangeliju, sključen stal sredi ljudi, ki bi ga obsojali in vanj metali kamne ali bi ga želeli na kak drug način prepričati, da se spreobrne. Ne, človek je ustvarjen za odnose, za ljubezen. In ljubezen spreminja bolj, kakor spreminjajo kamni. Ima večjo moč, kot še tako močni argumenti, in silo, ki jo človek pravzaprav tolikokrat izvaja, verjetno ne zaradi ljubezni, ampak morda v nekem prepričanju, da bo z močjo premagal drug drugega. Kar je najtežje in najbolj plemenito v našem življenju, tisto potrebuje vedno najbolj plemenito, to je potrpljenje, čas in ljubezen.« 

Zbrani so v roke dobili brošuro. FOTO: Jože Potrpin

Generalni tajnik ŠK Celje Matej Pirnat pa je v nagovoru (po svojem zapisu v brošuri) po maši izpostavil: »Na tem mestu, ker smo sredi uvodnika v knjigo o delu Karitas, pa lahko, brez da se nam roka zatrese, zapišemo še eno neizpodbitno dejstvo: sodelavke in sodelavci Karitas smo bili zraven. Vedno. Tam, kjer je nekdo potreboval našo pomoč. Bilo nas je strah, nismo vedeli kako, počutili smo se neprijetno, nismo vedeli, če sploh še zmoremo, marsikdaj bi najraje vse skupaj pustili, a bili smo zraven in smo še vedno. In trdno verjamem in zaupam, da bomo, dokler bomo slišali in videli koga v stiski. Zato danes mirno stojim pri oknu hiše, ki nekam izginja, in vem, da bom za vso meglo in dimom našel – dobrega človeka. In on je tisti, ki iz hiše naredi dom … Skoraj vem, zakaj je Jeremija sredi sužnosti tako prepričljivo zatrdil, da ve za načrte in da v njih piše prihodnost in upanje. Jeremija je namreč nekje srečal dobrega človeka, sodelavko ali sodelavca Karitas in v njem uzrl Boga, ki ljubeče ostaja z nami in čaka, da se nas usmili. Hvala, dobri ljudje, ker sta v vas prihodnost in upanje. Boglonaj, ker s svojimi rokami, usti in srci pred Boga prinašate tiste, ki so milosti potrebni, pa je sami (še) ne zmorejo poiskati.« 

Več fotografij si oglejte v spodnji fotogaleriji Jožeta Potrpina. 

1/13