Mateja se je po nesrečnem otroštvu in koncu šolanja kmalu poročila. V zakon je vstopila ranjena zaradi ločitve staršev in odpovedi željenemu nadaljevanju študija, hkrati pa z velikim hrepenenjem po lepi družini. Čeprav poročena, sta z možem živela ločeno, zato je iskala službo drugje, da bi lahko živeli skupaj.

Tri leta za hčerjo se je rodil sin, ki je bil astmatik in alergik. Možu je predlagala, da sama ostane doma in skrbi za otroke, a se ni strinjal. Kljub uporabi kontracepcije je zanosila tretjič in v strahu, da bo še ta asmatik, sta se z možem odločila za splav. Četrto nosečnost je prekinila, ker je vedela, da moža skrbi, kako bodo preživeli. Vrstili so se nesporazumi Sama psihično izčrpana, z možem nista našla izhoda, zato sta se ločila.

Z razvezo se ji je sesul svet. Prebolela je hudo virozo in nekaj časa ni mogla niti hoditi. Mož je v tem času poskrbel za otroka, za kar mu je še zdaj hvaležna.

Njena poročna priča ji je ob ločitvi poslala knjižico Spreobrnjenje, ki jo je nagovorila in si je rekla: »Če Bog res obstaja, bom krstila otroka, če bom lahko skrbela zanju.« Kljub močni infekciji se je obrnilo na bolje.

S samostojno skrbjo za otroke se je sicer pogumno spopadala, vendar je bila teža bremena zaradi splavov tako velika, da jo je večkrat pritisnila k tlom in jo privedla do depresije.

»Dve družini sem izgubila, potem pa sem dobila dve družini nazaj: župnijo in Marijino delo.«

Celotno zgodbo si preberite v naslednji številki Družine.