Prof. dr. Bogdan Dolenc, predavatelj na ljubljanski Teološki fakulteti, je ob končanem obisku papeža Benedikta XVI. v Veliki Britaniji pripravil zapis o razsežnostih omenjenega potovanja. Besedilo, posredovano s Tiskovnega urada SŠK, objavljamo v celoti.

'Papež Benedikt XVI. se je s svojim štiridnevnim državnim obiskom v Veliki Britaniji poklonil deželi, njenim krščanskim koreninam in njenemu geniju, ki je v osebi blaženega Johna Henryja Newmana dobil najlepši izraz. Ker je prišel na povabilo kraljice Elizabete II., je imel obisk poudarjen uradni značaj, za razliko od pastoralnega obiska papeža Janeza Pavla II. leta 1982.

Srečanje s kraljico je bilo dostojanstveno in prisrčno. Razlog, da se je to zgodilo na Škotskem, morda niso le kraljičine počitnice, ampak tudi dejstvo, da tam kraljica ni poglavarka Cerkve (to velja zgolj za angleško Cerkev – Church of England). Tako sta se srečala kot državna, ne cerkvena voditelja in v ozadje je stopil občutljiv vidik nastanka in zgodovine angleške Cerkve. Verskega okvira seveda ni mogoče izključiti, saj je angleška monarhija neločljivo povezana s Cerkvijo. Kraljica je papeža sprejela v poletni rezidenci Palace Holyrood (Sveti križ), ki je predelan samostan avguštincev iz 12. stoletja.

Vsebinski poudarki so se dotikali »skupne krščanske dediščine«; po kraljičinih besedah je »religija še vedno ključna prvina naše narodne istovetnosti in zgodovinskega samozavedanja«. Ko je izjavila, da »religije nikoli ne morejo biti sredstvo sovraštva; če kličeš Božje ime, ne moreš opravičiti nasilja in hudobije,« je skoraj dobesedno ponovila papeževe besede v Regensburgu.

Ekumenska razsežnost je bila navzoča v vseh papeževih govorih in srečanjih. Če velja, da je »anglikanska Cerkev hkrati katoliška in reformirana,« kot se je izrazil eden od njenih škofov, je osnova za dialog že podana. Moderno ekumensko gibanje se je začelo leta 1910 na Škotskem, zadnjih petinštirideset pa poteka dialog resnice (teološki razgovori) in dialog ljubezni (osebni stiki) tudi med obema Cerkvama (med anglikansko in katoliško). Pri tem so tudi težave, toda velike težave ima trenutno Anglikanska skupnost – Anglican Communion (družina vseh anglikanskih Cerkva po svetu), ki ji grozi razpad zaradi notranjih nestrinjanj ob vprašanju ženskega duhovništva in škofovstva ter posvečevanja istospolnih oseb. Verniki in duhovniki, ki se v takšni Cerkvi več ne prepoznajo, že dolgo in vztrajno trkajo na vrata Katoliške Cerkve in ta jim jih je pred kratkim tudi odprla vrata. Tovrstnim spreobrnjencem (konvertitom) omogoča, da ohranjajo lastne verske običaje, duhovnost in celo molitvenik, pa tudi njihovi poročeni duhovniki lahko kot katoličani še naprej opravljajo svoje poslanstvo. To dejanje Svetega sedeža ni povabilo k prestopu, še manj pa izkoriščanje notranje krize v drugi Cerkvi.

Ena od velikih tem papeževega obiska je bila kritika razkristjanjene (sekularistične) družbe. Westminstrski nadškof Vincent Nichols je nedavno izdal knjigo z naslovom 'Narod, ki je pozabil na Boga' in v njej oriše zelo temačno podobo verskega stanja v Veliki Britaniji. Pri katoličanih se nedeljski obisk svete maše giblje med sedemnajstimi in osemnajstimi odstotki krščenih, pri anglikancih pa je padel na samo en odstotek. A ne gre le za neudeležbo, ampak tudi za skrajni in napadalni ateizem. Dnevnik The Guardian je agresivnost sicer pripisal papežu, vendar o tem v njegovih govorih in nastopih ni bilo sledu. Papeževa ostrina ni v besedah, ampak gre za ostrino misli in jasnost besede. Privrženci sekularizma razglašajo, da je vse relativno in subjektivno in ko sredi takšne družbe nekdo spregovori o resnici, mu skušajo zamašiti usta. Razkristjanjena družba sicer še vedno postavlja Pilatovo vprašanje »Kaj je resnica?«, toda Kristusovega odgovora Jaz sem Pot in Resnica in Življenje ne mara slišati. Pluralizem je pač samo tam, kjer lahko vsak pove svojo resnico; in po mnenju nekaterih so moteči samo kristjani. Kjer ni prostora za vse, je tudi pluralizem zlagan. Pluralizem, ki izključuje vero, ni pluralizem. Ljudska modrost pravi: »Da se pokoplje resnica, je treba veliko lopat.«

Neki komentator je med obiskom papeža Janeza Pavla II. (1978–2005) in aktualnim papežem podal zanimivo primerjavo: po njegovem je Janez Pavel II. uvidel predvsem »bolezen« evropskega komunističnega Vzhoda (ideološki ateizem), sedanji papež pa s prstom kaže na to, kar od znotraj razkraja zahodno družbo (praktični ateizem in relativizem). Prvi je z obiskom Poljske vstopil v srce enega režima, sedanji pa z obiskom Velike Britaniji v srce razkristjanjene Evrope. Če je prvi pomagal zrušiti berlinski zid in evropskemu Vzhodu oznaniti osvobajajoče oznanilo evangelija, sedanji papež z globino in jasnostjo misli sega še globlje in od znotraj načenja zidove ateizma in sekularizma.

Papež Benedikt XVI. je pri beatifikaciji kardinala Johna Henryja Newmana (1801–1890) naredil izjemo; bogoslužnega dejanja ni prepustil kateremu od kardinalov, kot je za te priložnosti njegova navada. Osebno se je želel pokloniti duhovnemu velikanu, ki predstavlja »globoko sintezo med krščansko vero in britanskim duhom«. Z njim ga povezuje močna duhovna vez in sorodnost. Newman je vse življenje oznanjal zahteve resnice in vesti. Papež tega dejstva ni mogel in ni želel obiti. In to je storil s spoštovanjem do svobode posameznika, njegove vere in vesti. Govoril je tako, kot se je učil pri Newmanu, ki je svoje oznanjevanje povzel v kardinalskem geslu: »Srce govori srcu.«'