Zapri
Iskanje

Po poti Franceta Balantiča in p. Placida Corteseja [FOTO]

Za vas piše:
Anamarija Rajk
Objava: 18. 03. 2022 / 16:02
Oznake: Dogodek
Čas branja: 9 minut
Nazadnje Posodobljeno: 18.03.2022 / 16:35
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Po poti Franceta Balantiča in p. Placida Corteseja [FOTO]

Po poti Franceta Balantiča in p. Placida Corteseja [FOTO]
Skupinska fotografija v Chiesanuovi. FOTO: Rafaelova družba
Na gregorjevo, v soboto, 12. marca 2022, smo se pod okriljem Knjižnice Dušana Černeta iz Trsta in Rafaelove družbe iz Ljubljane podali na celodnevno ekskurzijo po poteh slovenskih medvojnih taboriščnikov, in sicer v Gonars, Chiesanuovo in Padovo.

Spominsko obeležje na pokopališču v Gonarsu. FOTO: Janko Korošec

Po poti sta nas vodila Erika Jazbar in Ivo Jevnikar

Naša pot je bila še posebej posvečena Francetu Balantiču, ki bi v lanskem novembru praznoval svoj 100. rojstni dan in je bil interniran v Gonarsu, ter p. Placidu Corteseju, dobrotniku slovenskih internirancev v Chiesanuovi.

Po poti sta nas vodila Goričanka Erika Jazbar, novinarka na RAI v Trstu in predana kulturna delavka, ter Tržačan Ivo Jevnikar, novinar, publicist in član zgodovinske komisije za beatifikacijski postopek p. P. Corteseja.

Ivo Jevnikar in Lenart Rihar sta v Gonarsu v spomin pesniku in sotrpečim položila venec. FOTO: Rafaelova družba

Naša prva postaja je bilo koncentracijsko taborišče v Gonarsu

Naša prva postaja je bilo koncentracijsko taborišče v Gonarsu, ki je nastalo februarja 1942. V njem so bili internirani predvsem Slovenci iz Ljubljane, vanj pa so premestili tudi jetnike iz taborišč Rab in Monigo.

Poleti istega leta je bilo v taborišču že več kot 6.000 ujetnikov, kar je za enkrat preseglo kapaciteto taborišča. Zaradi prenapolnjenosti, slabih življenjskih razmer in stradanja je življenje tu izgubilo več kot 500 ljudi, najmanj 70 je bilo otrok, mlajših od enega leta.

Taborišče Gonars, podžupanja Gonarsa Maria Cristina Stradolini (levo, desno Erika Jazbar). FOTO: Rafaelova družba

Balantič je trpljenje v taborišču izpovedal v Sonetih iz Gonarsa

Franceta Balantiča so v Gonars pripeljali 27. junija, ko so morali v okviru množične čistke v Ljubljani v internacijo tudi visokošolci. Tu je ostal do novembra, ko se je lahko vrnil domov. Trpljenje v taborišču je izpovedal v Sonetih iz Gonarsa. Poleg Balantiča se je v Gonarsu znašlo več vidnih Slovencev, med drugimi tudi slikar Marjan Tršar in pisatelj Zorko Simčič.

Leta 1973 je na mestnem pokopališču Jugoslavija postavila obeležje – cvetlico s kovinskimi cvetnimi listi, v tamkajšnjo kostnico pa so prenesli ostanke 453 slovenskih in hrvaških žrtev iz več taborišč v severovzhodni Italiji. Njihove žare so »okrašene« s totalitarnim simbolom, kar je dodatna krivica za te večinoma krščanske ljudi.

Udeleženci ekskurzije v taborišču Gonars. FOTO: Rafaelova družba

Ivo Jevnikar in Lenart Rihar sta v spomin pesniku in sotrpečim položila venec

Na pokopališču nas je sprejela podžupanja Gonarsa Maria Cristina Stradolini. V svojem občutenem nagovoru se je dotaknila trpljenja v taborišču in izrazila upanje, da bo ohranjanje spomina preprečilo, da bi se kaj takega še kdaj ponovilo.

V luči vojne v Ukrajini so se nas njene besede še posebej dotaknile. Po prebrani Balantičevi pesmi Svoboda sta Ivo Jevnikar in Lenart Rihar kot predstavnika Knjižnice Dušana Černeta oz. Rafaelove družbe v spomin pesniku in sotrpečim položila venec.

Taborišče Gonars, branje Balantičeve pesmi. FOTO: Rafaelova družba

Verz »za hlebček kruha dal bi kos srca« nam je še dolgo odzvanjal

Ogledali smo si tudi območje, kjer je stalo taborišče in ga danes obeležuje skromen spomenik. Ohranilo se je le nekaj betonskih temeljev. Italijanska oblast si je namreč po vojni prizadevala zakriti dokaze o prisotnosti taborišča, zaradi česar je bilo slednje porušeno, material je bil uporabljen tudi za gradnjo bližnjega vrtca, območje pa spremenjeno v travnik.

Prebrali smo še Balantičevo pesem z naslovom Vse. Zadnji verz »za hlebček kruha dal bi kos srca« nam je še dolgo odzvanjal v glavah, ko smo se vozili proti taborišču v Chiesanuovi.

V cerkvi v Chiesanuovi. FOTO: Rafaelova družba

V taborišču Chiesanuova so bili zaprti le moški

Za razliko od Gonarsa so bili v taborišču Chiesanuova zaprti le moški. Ker so oblasti pogosto premeščale internirance, se jih je v taborišču od avgusta 1942 do septembra 1943 zvrstilo kakih 10.000, v veliki večini Slovencev.

Razmere so bile nekoliko boljše, saj so tu živeli v zidanih stavbah, in ne pod šotori ali v barakah kot v Gonarsu ali na Rabu. K temu, da je bilo tu žrtev občutno manj kot v drugih taboriščih – okoli 70 –, pa je bistveno pripomogla zunanja pomoč.

V cerkvi v Chiesanuovi nam je župnik Pierpaolo Peron osvetlil krajevne spomine na p. Corteseja (desno Ivo Jevnikar). FOTO: Gianni Berno

Tri študentke medicine iz Slovenije so za pomoč prosile p. Placida Corteseja

Pobudnice za pomoč so bile tri študentke medicine iz Slovenije, Majda Mazovec, Marija Slapšak in Marija Ujčić, ki so imele tudi same sorodnike in znance v taboriščih. Pri njih so se začeli kopičiti denar, pisma, hrana, zdravila, ki so jih svojci iz Slovenije želeli dostaviti internirancem v Padovi.

Ker so zvedele, da minorit p. Placido Cortese iz bazilike sv. Antona govori vsaj malo hrvaško, so se obrnile nanj s prošnjo, da bi se pri oblasteh zavzel za dostavo pomoči taboriščnikom.

Sprva ni bil navdušen, saj je bil tudi sam pod vplivom propagande fašističnega režima, da so zaprti le nevarni komunistični teroristi. Po razmisleku pa se je le odločil pomagati.

Ob zvoniku cerkve v Chiesanuovi smo položili venec, potem nas je nagovoril slovenski veleposlanik v Rimu Tomaž Kunstelj. FOTO: Lenart Rihar

Tudi v hudih razmerah v taborišču se je zrcalila razdeljenost iz domovine

S pomočjo deklet, vojaškega kurata v taborišču (to je bil istrski slovenski frančiškan p. Atanazij Kocjančič) in frančiškana p. Fortunata Zormana, ki mu je ljubljanski škof Gregorij Rožman izposloval dovoljenje, da je krajši čas nudil duhovno oskrbo v taborišču, je p. Cortese ustvaril zelo učinkovito mrežo za dostavo pomoči taboriščnikom. Sam je tihotapil vanj necenzurirano pošto, denar, hrano in knjige.

Organizirali pa so se tudi taboriščniki sami in za delitev pomoči oktobra 1942 ustanovili organizacijo Samopomoč, ki jo je vodil Zormanov brat Ivan. V njej je bil dejaven tudi pisatelj Stanko Kociper, ki je o tem pisal v svojih spominih Kar sem živel.

Žal pa se je tudi v teh hudih razmerah v taborišču zrcalila razklanost iz domovine in tako so levo usmerjeni interniranci ustanovili svojo organizacijo z imenom Socialna akcija. Sledilo je nekaj sporov, a Samopomoč je pomagala vsem brez razlike.

Chiesanuova, vicespostulator za beatifikacijski postopek p. Giorgio Laggioni. FOTO: Gianni Berno

Pomoč P. Placida Corteseja

Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so stražarji zapustili taborišča in interniranci so se lahko rešili, lep del pa so jih ujeli Nemci. Zdaj je Placido Cortese pomagal ne samo internirancem, ki so iskali pot domov, ampak tudi zavezniškim vojnim ujetnikom iz okoliških taborišč, ki so se umikali pred Nemci.

Priskrbel jim je skrivališče, lažne dokumente in spremstvo. Znanci, ki so se vključili v obveščevalno omrežje za zahodne zaveznike, ki ga je vodil polkovnik Vladimir Vauhnik, so ga pridobili, da je tudi njim nudil pomoč.

Padova, kovinska kocka, ki označuje kraj, od koder je bil p. Placido Cortese odpeljan v smrt. FOTO: Janko Korošec

P. Placida Corteseja so nacisti umorili v Trstu

Vse to njegovo tajno delovanje pa ga je stalo življenja. 8. oktobra sta ga s pretvezo, da nekdo potrebuje pomoč, ugrabila esesovska agenta. Prepeljali so ga v Trst, kjer so ga na sedežu gestapa na Trgu Oberdan mučili, da bi izdal svoje sodelavce.

Ves čas je molčal in tako rešil mnoge. Njegovo trpljenje se je končalo sredi novembra, njegovi posmrtni ostanki pa so neznano kje, verjetno so bili sežgani v krematoriju tržaškega taborišča Rižarna.

Zaradi njegovega delovanja in mnogih pričevanj in dokazov o njegovi požrtvovalnosti in dobroti je tržaška škofija v začetku leta 2002 začela postopek za beatifikacijo.

Padova, bazilika sv. Antona, pred Cortesejevo spovednico. FOTO: Rafaelova družba

V cerkvi p. Placida Corteseja

Po prihodu v Chiesanuovo smo si lahko opuščeno vojašnico, ki je bila nekdaj taborišče, ogledali le od zunaj, potem pa smo odšli v cerkev. Tam nas je sprejel župnik Pierpaolo Peron, ki nam je osvetlil krajevne spomine na p. Corteseja.

Med drugim nam je povedal, da so se mnogi v vasi čudili, kako je mogoče, da je pater, ki je bil sicer drobne rasti, včasih videti tako »debel«, ko se je pripeljal s kolesom. Ko pa se je vrnil, pa je bil zopet suh kot navadno. Razlog za to je bilo dejstvo, da je pod kuto tihotapil pisma, knjige in denar v taborišče.

P. Peronu smo v zahvalo podarili svečo Marije Pomagaj in nato skupaj odšli do spominskega kamna posvečenega p. Corteseju, ki stoji v senci mogočnega zvonika. Položili smo venec, potem pa nas je nagovoril slovenski veleposlanik v Rimu Tomaž Kunstelj. V svojem govoru je poudaril pomen takih dogodkov, ki ohranjajo nepotvorjen spomin na zgodovino.

Padova, bazilika sv. Antona, v spomin na naš obisk smo patrom podarili svečo. FOTO: Rafaelova družba

Papež Frančišek je potrdil Cortesejeve junaške kreposti in ga dal razglasiti za »častitljivega«

S svojim nagovorom sta nas počastila tudi padovanska občinska odbornica za vzgojo in prostovoljstvo Cristina Piva ter občinski svetnik Gianni Berno. On je na občini prodrl s predlogom, da se del opuščene vojašnice ohrani v spomin na žrtve fašističnega taborišča in p. Corteseja.

Pred spomenikom nam je spregovoril tudi vicepostulator za beatifikacijski postopek p. Placida Corteseja p. Giorgio Laggioni, ki nam je orisal glavne točke postopka, ki je že pri koncu, saj je papež Frančišek potrdil Cortesejeve junaške kreposti in ga dal razglasiti za »častitljivega«. Da bi p. Corteseja razglasili za blaženega, pa bo potrebno izprositi še čudež.

Padova, bazilika sv. Antona, odslej bomo tudi Slovenci številčnejše zastopani v knjigi vtisov. FOTO: Lenart Rihar

V Padovi, v baziliki sv. Antona, pred spovednico p. Corteseja

Zbrali smo se pred baziliko sv. Antona, ki se je kopala v zadnjih žarkih sonca. Skupaj s p. Giorgiom Laggionijem smo se najprej ustavili na mestu, od koder so esesovci odpeljali p. Placida Corteseja.

Na tlakovanem trgu pred cerkvijo na to spominja majhna kovinska kocka. Nato smo vstopili v cerkev. Notranjost te več kot 700 let stare lepotice, ki v sebi skriva mnoge umetnostne zaklade, nas je prevzela.

Mimo relikvij sv. Antona Padovanskega smo se sprehodili do spovednice p. Corteseja, ki so jo spremenili v spominsko obeležje. Tu nam je p. Laggioni spregovoril še nekaj besed, mi pa smo mu podarili svečo z napisom Slovenija.

Na srce nam je položil besede, naj molimo, molimo, molimo za čudež. In s to mislijo smo se vozili nazaj proti Ljubljani. Da bi le bili uslišani in bi patra Placida Corteseja, tega dobrotnika Slovencev, kmalu lahko razglasili za blaženega.

Padova, bazilika sv. Antona, nekdanjo Cortesejevo spovednico so spremenili v spominsko obeležje. FOTO: Lenart Rihar

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh