»Ime mi je Christel Grimbergen. Pri svojem delu pomagam ljudem z ulice, med katerimi se mnogi spopadajo s pravnimi težavami in zasvojenostjo. Svoj 52. rojstni dan sem praznovala na poti v Rim, ko sem prečkala reko Pad,« je povedala v pogovoru za poljsko različico spletnega portala Vatican News, medtem ko je sedela v kavarni na trgu Piazza della Città Leonina, pod nekdanjo rezidenco kardinala Josepha Ratzingerja, tik ob Trgu svetega Petra.

Spomin na pokojno prijateljico

Krščena je bila v katoliški družini, ki pa vere ni dejavno živela. Pred osmimi leti pa se je sama začela zanimati zanjo in sčasoma prejela tudi zakrament birme. Pred tremi leti je umrla njena tesna prijateljica Marieke, ki je veliko potovala po svetu. Deloma v spomin nanjo in deloma iz verskih razlogov se je Grimbergnova odločila, da se odpravi na romanje. »Navdihnila me je. Pomislila sem, da bi ji bila ta zamisel zagotovo všeč in da bi se mi, če bi bila še živa, gotovo pridružila.«

Šlo je za zelo dolgo pot. »Želela sem izkusiti tišino in samoto ter imeti dovolj prostora, da ostanem v stiku z Bogom, prepoznavam Božja znamenja in doživljam zaupanje vanj. Hoja na tako dolgi poti prinaša veliko stresa. Zgodi se toliko stvari. Preprosto moraš verjeti, da bo na koncu vse v redu,« je pojasnila.

Zgled sv. Servacija

Preden se je odpravila v Rim, je večkrat trenirala tako, da je prehodila 450 kilometrov dolgo pot od Amsterdama do Maastrichta. Za začetek romanja v Rim je izbrala prav Maastricht, »ker je to mesto, ki mi je zelo pri srcu. Tam sem študirala in tam sem prvič vstopila v cerkev – v baziliko svetega Servacija, ki je zavetnik Maastrichta. Čeprav ni bil več mlad, je trikrat peš odšel v Rim. Pomislila sem: če je zmogel on, bom morda zmogla tudi jaz.«

Relikviarij svetega Servacija v baziliki v Maastrichtu, kjer je začela svoje romanje. FOTO: Osebni arhiv/Vatican Media 

Zadnji kilometer svojega romanja do apostolovega groba je prehodila v spremstvu nizozemskega duhovnika Erica van Teijlingena, kanonika bazilike svetega Petra, ki jo je pričakal na začetku ulice Via della Conciliazione, ceste, ki vodi do bazilike. Van Teijling ji je v baziliki v eni od stranskih kapel pokazal stensko oziroma stropno fresko, ki prikazuje svetega Petra, kako vstaja iz svojega groba in svetemu Servaciju izroča ključe nebeškega kraljestva. Servacij pred oltarjem moli kot priznanje za svoj boj proti arijanstvu.

38 kilometrov v enem dnevu

Na vprašanje, kako je organizirala tako zahtevno odpravo, je odgovorila, da je treba pri tako dolgih potovanjih znati improvizirati. »Včasih je obrok možno dobiti v hostlu, hrano pa je mogoče kupiti tudi v kavarni ali supermarketu. V vzhodni Franciji pa je veliko majhnih in odmaknjenih vasi, kjer sploh ni trgovin.« Njen načrt je bil, da bi na dan prehodila največ 25 kilometrov, v gorah pa še manj. Toda včasih je bila edina možnost, da pride do prenočišča, prehoditi precej daljšo razdaljo. Enkrat je v enem dnevu prehodila kar 38 kilometrov.

Čeprav ni bil več mlad, je trikrat peš odšel v Rim. Pomislila sem: če je zmogel on, bom morda zmogla tudi jaz. (o zgledu sv. Servacija)

Nevarnosti na poti

Dejala je, da romarja na tovrstni poti čaka veliko nepričakovanih nevarnosti. Hoja s težkim nahrbtnikom je lahko naporna in kljub uporabi pohodniških palic se je mogoče zlahka spotakniti, pasti in poškodovati. Poleg tega romarje ogrožajo vročinski valovi, sneg, nevihte, žuželke in napadalni psi. In kaj je bil najbolj dramatičen trenutek poti? »Hodila sem po gorah med Francijo in Švico. Vremenska napoved je kazala, da je verjetnost neviht majhna, zato sem se odpravila na pot. Preden bi se spustila do prenočišča, sem morala prečkati eno goro. Nenadoma je izbruhnila nevihta. Nato je začela padati toča, veter pa je postajal vse močnejši.«

Znašla se je sama na prazni cesti sredi gostega gozda, kjer ni bilo nikjer nobenega zavetja. »Najprej me je začelo skrbeti in postalo me je strah. Nato sem začela moliti,« je nadaljevala. Kmalu zatem se je pojavil kombi. »Voznik je ustavil in me rešil. Bil je električar, ki mu je bilo ime Florian. Sveti Florijan pa je zavetnik pred ognjem in strelo. Odpeljal me je do majhnega bara, imenovanega Le Refuge – 'Zavetje'. Imela sem res veliko srečo.«

Prelaz Veliki sv. Bernard na nadmorski višini 2469 metrov na meji med Švico in Italijo. FOTO: Osebni arhiv/Vatican Media

»Ali mi bo uspelo?«

»Vsak dan sem se spraševala: Zakaj to počnem?« je priznala v pogovoru. »Ali mi bo res uspelo? Nisem dobra v hoji. Ali je premrzlo ali pa prevroče. Prav tako se zelo bojim psov.«

Pomagala ji je molitev, prav tako čudoviti trenutki v naravi in ljudje, ki jih je srečevala na poti. »Najbolje je, da ne razmišljaš dlje kot za en dan naprej. Zjutraj sem vstala in se znova odpravila na svojo majhno pot, prepričana, da zmorem, da preprosto moram nadaljevati.«

Zapisovala si je prošnje ljudi

Na poti jo je spremljal občutek, da jo je nekdo varoval, bodisi pred psi bodisi pred točo in nevihtami. Poudarila je, da so ji veliko pomenila srečanja z ljudmi, ki so ji pomagali na poti. Pogosto so skupaj molili. V Italiji so ji ljudje kazali podobice svetnikov, ki so jim bili še posebej pomembni. »Dali so mi jih, da sem jih poljubila. Zame je bilo zelo pomembno razumeti, kako živijo svojo vero. O tem smo se veliko pogovarjali.« V Franciji so jo domačini pogosto prosili: »Ko boš prispela v Rim, moli za nas.« Ob tem si je skrbno zapisovala njihove prošnje in naslove, da bi lahko zanje molila pri grobu svetega Petra ter jim pozneje poslala fotografije ali razglednice.

Vsak dan sem se spraševala: Zakaj to počnem?

»Resnično neverjetno je, koliko ljudi ti pomaga, ko potuješ peš,« dodaja: »Med ljudmi obstaja medsebojno zaupanje. Ljudje si pomagajo in to je zares lepo. Mislim, da je to najlepše pri romanju: pridobiš vero v človeštvo.«

Romanje v Jeruzalem?

Ob vprašanju, kaj bo njeno naslednje romanje, je takoj omenila Jeruzalem, vendar je ta cilj zaradi tamkajšnjih varnostnih razmer trenutno odložen. Poudarila je, da takšna romanja zahtevajo skrbne priprave. Za pot v Rim je štirikrat na teden trenirala pod vodstvom nekdanjega profesionalnega nogometaša. Posebej se je osredotočila na krepitev mišic in tetiv v kolenih in gležnjih, ki ji na srečo niso povzročale večjih težav.

Eden največjih izzivov na poti - spopadanje z vročino. FOTO: Osebni arhiv/Vatican Media

»Mislim, da bo Jeruzalem prinesel drugačne izzive – predvsem vročino. Moje priprave bodo trajale vsaj dve leti. Če bo šlo vse dobro, če bodo moji starši ostali zdravi in mi bo delodajalec odobril dopust, se bom morda lahko odpravila čez tri leta. Če se bo to zgodilo, bom iz svojega doma v Amsterdamu peš opravila tri velika romanja: v Santiago de Compostelo, Rim in Jeruzalem.«