Po sledeh matere Terezije in Janeza Gnidovca

V Severni Makedoniji, kjer katoličani predstavljajo komaj odstotek prebivalstva, je Karitas eden najbolj vidnih obrazov Cerkve. Zoran I. Stojanov, duhovnik vzhodnega obreda, doktor vzhodnih cerkvenih znanosti, dolgoletni župnik v Radovu in od leta 2022 direktor Makedonske karitas, govori o življenju male katoliške skupnosti, revščini in o tem, zakaj je prav konkretna pomoč najprepričljivejši jezik vere. Slovenska karitas letos v okviru akcije Ne pozabimo skupaj z zunanjim ministrstvom in Makedonsko karitas v sedmih občinah na jugovzhodu Severne Makedonije izvaja program razvojne pomoči. V Severni Makedoniji sta navzoči katoliški skupnosti dveh obredov. Kam sodite vi in kako živite to raznolikost? Da, v Makedoniji delujeta katoliški skupnosti dveh obredov: vzhodnega (bizantinskega) in zahodnega (rimskega). Verniki bizantinsko-slovanske tradicije so po narodnosti Makedonci in tvorijo strumiško-skopsko eparhijo, med verniki zahodnega obreda v skopski škofiji pa so poleg Makedoncev še Hrvati, Poljaki, Albanci in tudi Slovenci. Liturgična izročila so različna, vendar se katoličani v Makedoniji močno čutimo kot del iste Katoliške Cerkve, v polnem občestvu z Rimom. Sodelovanje je zelo dobro. Uresničuje se v pastorali in skupnih pobudah, zelo konkretno pa prav pri delovanju Makedonske karitas, kjer se kaže, da je različnost obredov bogastvo, ne delitev. Severna Makedonija je na področju katoliške zavesti in pripadnosti eni Katoliški Cerkvi morda eden najlepših zgledov na svetu, saj je en sam škof ordinarij obeh cerkvenih ustanov. Sam pripadam vzhodnemu obredu in sem prvi Makedonec, vzhodni katoličan, ki vodi našo Karitas; pred menoj so jo 31 let vodili duhovniki zahodnega obreda drugih narodnosti. Ste teolog in dolgoletni pastoralni delavec. Kaj vam pomeni služenje v Karitas? Moja akademska pot je drugotna v primerjavi z izzivom, da stojiš ob ljudeh na obrobju. Teologija in pastoralno delo sta zame vedno povezana z vprašanjem, kako se vera živi v konkretnih življenjih. Zato je bilo sprejetje službe v Karitas zame naravno nadaljevanje poslanstva v Cerkvi. Velik del mladosti sem preživel na študiju v Italiji, od 15. do 36. leta, a vedno z željo, da se vrnem v rodno Makedonijo in služim Cerkvi. Zame teologija ni le intelektualna disciplina, ampak klic, da se evangelij spremeni v konkretno ljubezen do človeka, posebej do tistega, ki je v stiski. V Makedoniji, kjer je moja Cerkev manjšina, je to še večji izziv: ohranjati cerkveno pripadnost in hkrati pomagati tudi revnim, ki pripadajo večinskim verskim skupnostim. Kje vidite glavne naloge tako Makedonske karitas kot možnosti razvoja v prihodnje? Prva velika naloga je poglobitev programov za najbolj ranljive: revne družine, starejše, otroke in ljudi, ki so socialno izključeni. Druga pa razvoj prostovoljstva in kulture solidarnosti, ki je v Makedoniji še premalo razvita. Ob tem moramo krepiti tudi strokovne zmogljivosti Karitas. Kot majhna Karitas zelo potrebujemo sodelovanje s sestrskimi organizacijami v Sloveniji, na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. V prihodnjih letih pa si želim, da bi se Makedonska karitas še bolj utrdila kot verodostojna humanitarna in družbena sila, ki odgovarja na konkretne potrebe ljudi ter v makedonski družbi širi kulturo solidarnosti. Kakšni so vaši odnosi s pravoslavnimi in muslimani? Sodelovanje s Pravoslavno Cerkvijo naj bi temeljilo na naši skupni krščanski vrednoti – ljubezni do bližnjega. V pravoslavju še ni institucionalizirane splošne strukture za dobrodelnost. Karitas ima dobre stike tako s pravoslavnimi kakor z islamsko skupnostjo. Ti se najpogosteje kažejo na medverskih srečanjih, v javnih pobudah in v humanitarnih dejavnostih, kjer nas povezuje skupna skrb za ljudi v stiski. V duhu skupnih vrednot si iskreno želim, da bi se to sodelovanje v prihodnje še poglobilo in dobilo tudi bolj trdno institucionalno obliko. Kako vas sprejemajo ljudje, ki niso katoličani? In v čem vidite posebnost Karitas v tem kontekstu? Karitas je v Makedoniji med ljudmi na splošno zelo dobro sprejeta. Čeprav smo katoličani manjšina, je Karitas prepoznana kot vodilna humanitarna organizacija v državi, ki sicer ne prejema pomoči makedonskih oblasti, pa vendar pomaga vsakomur, ki jo potrebuje. Ponosni smo, da nas ljudje prepoznavajo kot organizacijo, ki ne ločuje po veri ali narodnosti, ampak vidi človeka. Med uporabniki naših programov so mnogi pravoslavni, muslimani in tudi ljudje brez verske opredelitve. To je tudi posebnost Karitas, smo del širše mreže humanitarnih akterjev, vendar dobrodelnost razumemo kot bistveni del poslanstva Cerkve. Za Karitas so zadnji in najrevnejši na prvem mestu. Človeka ne smemo gledati le kot socialni primer, ampak kot osebo, z njeno lastno zgodbo, stisko in dostojanstvom. Zakaj je kljub majhnosti in omejenim močem še zmeraj vredno toliko energije vlagati v socialne in humanitarne programe? Včasih je zelo težko ostati ravnodušen, ko s sodelavci slišimo težke zgodbe iz vsakdanjega življenja. Takrat se vedno spomnim Jezusovih besed: »Kar ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« Ljudje evangelij pogosto bolje slišijo in laže razumejo skozi konkretno pomoč in solidarnost. Pomoč revnim, bolnim in odrinjenim postane tiho pričevanje vere. Naši viri so resda omejeni, toda za človeka, ki prejme pomoč, je to lahko prelomnica v življenju. V družbi, kjer so katoličani manjšina, dejanja solidarnosti gradijo mostove z drugimi ljudmi in skupnostmi. Ko se to dogaja v pravem duhu Karitas, v evangeljski ljubezni, postane mala Cerkev prepoznavna kot skupnost, ki ne misli le nase, ampak na dobro vse družbe in postane znamenje Božje ljubezni. Kako bi na kratko opisali življenje Katoliške Cerkve v Severni Makedoniji? Je majhna, a živa in dejavna skupnost. Verniki dejavno sodelujejo v življenju Cerkve. Čutimo družbene izzive izseljevanja in demografskih sprememb, vendar smo Cerkev, v kateri število vernikov stalno raste. Pastoralno življenje redno poteka po župnijah, z bogoslužjem, katehezo, pripravo na zakramente ter skrbjo za družine, za mlade in ostarele. Gre za zahteven pastoralni prostor, ker so katoličani razpršeni po vsej državi in marsikje živijo daleč od najbližjega župnijskega občestva. Se v današnji Makedoniji še čutijo sledovi slovenskega škofa Gnidovca? Janez Gnidovec je bil priljubljen škof, zelo spoštovan in za svoj čas neverjetno blizu preprostemu verniku. Govorimo o času pred drugim vatikanskim koncilom, ko so škofe pogosto dojemali kot oddaljene in skoraj nedosegljive ljudi, on pa je bil preprost pastir, ki je svoje vernike obiskoval s kolesom in dolgo ostajal z njimi v pogovoru o njihovih težavah in radostih. Sledovi njegovega dela so vidni v razvoju katoliških ustanov, katehetskem delu ter v krepitvi vezi med katoliškimi skupnostmi v Makedoniji. Njegovo pričevanje osebne svetosti in pastoralne predanosti je pustilo močan vtis na vernike in duhovščino. Oče Hristofor Dimitar Nazov, eden vidnejših makedonskih katoliških duhovnikov, je o njem dejal, da je bil zgled svetosti kot nadpastir v nemirni Makedoniji in na Kosovu. Mislim, da bo spomin na tega velikega človeka, ki je bil skopski škof med letoma 1924 in 1939, v prihodnosti še rasel. Sedanji skopski škof msgr. Kiro Stojanov večkrat pravi, da ni lahko biti naslednik velikega Janeza Gnidovca na skopskem sedežu. S skopskim škofom imata isti priimek. Sta morda v sorodstvu? Najbrž sva res: škof je moj starejši rodni brat. Kako pa na ljudi v Makedoniji vpliva lik sv. matere Terezije? Makedonska karitas ima za svojo nebeško zavetnico prav makedonsko svetnico mater Terezijo. Na to smo zelo ponosni, hkrati pa se zavedamo, da nosimo veliko dediščino, saj smo poklicani slediti zgledu ene največjih žena človeštva, Skopjanke Gonđe Bojadžiu. Lik matere Terezije ima v Makedoniji močan in pozitiven vpliv. Ta sveta sestra misijonarka ljubezni ni le zgodovinska osebnost iz teh krajev, ampak živo duhovno pričevanje, ki v makedonski družbi še naprej spodbuja kulturo usmiljenja in solidarnosti. Prepoznana je kot svetovna osebnost dobrote in usmiljenja, hkrati pa jo Makedonci doživljamo tudi kot hčer tega mesta, saj se je rodila v Skopju. Občutek njene veličine ustvarja tudi duhovno bližino med številnimi prebivalci ne glede na vero ali narodnost. Kakšen je sedanji odnos države do Katoliške Cerkve? Ustava Severne Makedonije med ustavno omenjenimi verskimi skupnostmi izrecno navaja tudi Katoliško Cerkev, zato lahko rečem, da so odnosi uradno korektni in institucionalno urejeni. Toda v vsakdanji stvarnosti obstajajo resne težave. Še vedno niso razrešena nekatera vprašanja glede pravnega položaja Katoliške Cerkve kot nosilke dveh pravnih oseb (dveh škofij), odprti ostajajo denacionalizacijski postopki, pogosto pa so preslišane tudi naše zahteve po ustrezni zastopanosti v državnih institucijah. To se zelo konkretno vidi tudi v Paljurcih. Tam stoji naše zgodovinsko pomembno narodno svetišče, posvečeno presveti Bogorodici Tolažnici, s katerim sem osebno povezan tudi kot njegov rektor. To svetišče je za katoličane v Makedoniji kraj posebnega spomina, molitve in identitete, pa vendar še vedno ostaja v ruševinah, ker zemljišča in stavbe ne vrnejo zakonitemu lastniku, to je Katoliški Cerkvi. Prav ta primer morda najbolje pokaže, s kakšnimi omejitvami živi tako majhna cerkvena skupnost v naši državi. V Sloveniji živi precej priseljencev iz Makedonije. Vidite tu možnost sodelovanja? Da. Naše vernike, ki se preselijo v drugo državo, tudi v Slovenijo, spodbujamo, naj se čim prej vključijo v tamkajšnjo katoliško skupnost in župnijo, da se ne bi počutili kot tujci na cerkvenem področju. To jim ne odvzame vezi z domačo skupnostjo, lahko pa zaceli vsaj del rane, ki jo prinese odhod iz domovine. V Sloveniji živi pomembna skupnost ljudi makedonskega rodu, ki ohranja močne vezi z domovino. Če se vključijo v karitativno življenje župnij in Karitas, se lahko prav prek teh vezi razvije podpora dobrodelnim projektom v Makedoniji. Kakšno pomoč iz Slovenije danes najbolj potrebujete? Za Makedonsko karitas je podpora Slovenske karitas zelo dragocena, posebno pri projektih, ki niso le kratkoročna pomoč, ampak prispevajo k dolgoročnemu razvoju skupnosti. Zelo pomembni so nam stabilni socialni programi, vodovarstvena oskrba, pomoč družinam v revščini ter vlaganje v izobraževanje in razvoj mladih. Posebej smo hvaležni za projekte za otroke in mlade iz ranljivih družin: učna pomoč, socialno vključevanje in razvoj lokalnih centrov pomoči. Zato si želimo, da bi tudi v prihodnje s Slovensko karitas razvijali projekte, ki povezujejo solidarnost z dolgoročnim razvojem in upanjem za nove rodove.

Dostop do članka (47174)

Po sledeh matere Terezije in Janeza Gnidovca

Po sledeh matere Terezije in Janeza Gnidovca

V Severni Makedoniji sta navzoči katoliški skupnosti dveh obredov. Kam sodite vi in kako živite to raznolikost?

Trpljenje Gospoda Jezusa Kristusa

LENDAVA – Halasov shod ob obletnici smrti

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.