Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Pobalinsko vprašanje

Za vas piše:
Marko Rijavec
Objava: 14. 10. 2020 / 10:31
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 19.10.2020 / 06:39
Ustavi predvajanje Nalaganje
Pobalinsko vprašanje

Pobalinsko vprašanje

Bog v naših življenjih ne sme biti dežurni krivec ali nekdo, ki se odloča namesto nas.
Tedaj so farizeji odšli in se posvetovali, kako bi ga ujeli v besedi. K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,15–21)


FOTO: Pexels.

Pobalinsko smo se začeli vesti kakor farizeji, ti so se posvetovali, »kako bi ga ujeli v besedi«, torej jim ni šlo za resnico, ko so Jezusa spraševali o davku, temveč za prevaro, da bi na vsak način dosegli svoje, Jezusovo obsodbo, namreč da bi se njega in njegovih tečnih vprašanj čimprej znebili.

Iskanje krivca

To so poskušali storiti z zvitim vprašanjem o davku. Judje so namreč davek cesarju razumeli kot sramotno znamenje podrejenosti Rimu, zato so ga uporniki (»domoljubi«) svojim privržencem prepovedovali plačevati. Kdor bi torej rekel, da je dovoljeno plačevati davek, bi se zameril vernim in domoljubnim Judom, kdor pa bi to zanikal, bi ga lahko pri rimskih oblasteh obtožili za političnega revolucionarja. Jasen namen vprašanja, »ali smemo dajati cesarju davek ali ne«, je bil torej Jezusa v vsakem primeru obsoditi kot krivca za nastalo situacijo.

Demonska preizkušnja pred očmi javnosti se je za Jezusa dobro končala. »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Vendar pa njegovega odgovora ne smemo razumeti samo kot politično spretnega odgovora, temveč predvsem kot jasno potrdilo, da Bog – v nasprotju z našo predstavo – v naših življenjskih situacijah ne misli biti nikakršen sodnik, dežurni krivec ali nekdo, ki se odloča namesto nas. Kot tudi kdo drug ne bi smel biti.

Kar imamo sicer radi, to dokazuje našo pobalinskost, zato nismo sposobni hoditi sami, s hrbtenico, zato nas lahko vsaka »reklama« hitro prepriča, ker nam pove tisto, kar bi radi slišali, ne pa tistega, kar bi morali.

Odrastimo že

Bog pa od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode, to nakazuje Jezusov odgovor. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav, ali tistega, kar je nekdo rekel, da je prav.

Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da ga bi zalotil s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ki samo slepo izvršujejo ukaze svojih nadrejenih, ampak človeka, ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi.

Krščanstvo zato ni in ne more biti zgolj skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, vsak dan rastočega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Nekaj, kar zahteva odraslega človeka, on je tisti, ki presodi, kaj gre cesarju in kaj Bogu. Najsi gre za debato o maskah ali o čem drugem – odrastimo že.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (42/2020).

Kupi v trgovini

Novo
Globalizacija zahodne kulturne revolucije
Družbena vprašanja
32,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh