Rok za oddajo pričujoče kolumne je že zdavnaj mimo, jaz pa še kar strmim v prazen dokument pred sabo in čakam na tisto pravo idejo, o kateri bi hotel pisati. Res nerodna reč! Pred pisanjem se vedno posvetujem s Svetim Duhom, o čem naj pišem, in doslej še nikoli ni tako dolgo molčal.

Sprašujem se, kako in zakaj prihaja do tega občutka, kot da je telefonska povezava z Bogom naenkrat prekinjena. Še pred nekaj dnevi, v tednu pred binkoštmi, je bil Sveti Duh močno na delu. Na poseben način je potrdil svojo moč na naši moški skupini, ko smo klicali k Njemu. Med molitvijo je bil eden od naših članov celo ozdravljen, saj mu je prav takrat na roki izginila bula, ki ga je ovirala že dva meseca. Vsi smo bili navdušeni nad tem očitnim znamenjem, da je Gospodov Duh slišal naše molitve in prošnje. Da On resnično deluje!

Zdaj pa sedim in se mučim z vprašanjem, zakaj je Bog tako skrivnosten in tih. Zakaj ne odgovarja, ko ga kaj sprašujem? Zakaj mora biti to življenje tako komplicirano in zakaj je tako...