»Ali ni čudež že to, da imamo nekaj dokaj enostavnih fizikalnih formul, ki ti razložijo tako kompliciran in zapleten svet? Narava je zelo lepa, kompleksna, čudovita in bolj kot jo raziskuješ, bolj odkrivaš to bogastvo, naj si bo veliki pok, atomi, biologija … bolj kot raziskuješ bolj vidiš, da se vsega ne da pojasnit z nekimi naključji, ampak da je za vsem tem neka logika.«

Gregor Bregar se je že kot najstnik veliko spraševal o tem, kaj je res. Ob branju Svetega pisma je imel veliko dvomov, kako naj gleda na čudeže. Vse to se mu je počasi začelo razkrivati šele v času bogoslovja, ko se je preko branja srečal z mistiki, katerih čudeži so bili zelo jasno izpričani. V življenju so se mu vedno bolj nabirali argumenti, ki so potrjevali, da Bog je in da dela na skrivnosten način, včasih tudi drugače, kot je v naravnih zakonitostih. In ko je teh argumentov dovolj, se tehtnica nagne… In tudi pri njem se je.

Gregor Bregar je kaplan na Škofijski klasični gimnaziji v Zavodu sv. Stanislava. FOTO: Janez Zupan

Pot vere - oseben odnos z Jezusom

Za vero je zelo pomemben odnos z Jezusom. Gregor se spomni, da je vero na nek način gojil že od otroških let. Katehistinja jim je omenila, da se z Jezusom lahko pogovarjajo. In to je kot otrok in mladostnik tudi začel. Z Jezusom je tako veliko govoril. Četudi pri maši, v Svetem pismu in sicer ni vsega razumel in se mu je marsikaj ostalo nepojasnjeno, pa vere ni zapustil, ker je imel izkušnjo odnosa z Jezusom. Ta odnos z Jezusom je ključen za vero in za rast v njej.

Iskanje odgovorov

Vedno se je spraševal, iskal odgovore. Če nekaterih odgovorov v življenju ne bi dobil, bi bila lahko njegova pot vere veliko bolj ovinkasta, daljša in bolj nerodna. Zato zdaj, ko dela z dijaki vidi, kako zelo je pomembno, da se lahko o vsem pogovarjamo. O vseh naših dvomih, iskanjih. »Ljudje imamo glede vere dvome, ki so običajno povsem opravičeni, smiselni in lahko bi rekli pametni. Pomembno je, da potem skupaj iščemo odgovore. In včasih je potrebno odpreti tudi kakšno knjigo, se poglobiti, prebrati in preštudirati. Ali pa se pozanimati pri strokovnjakih.« Sam je nekajkrat ob svetopisemskih dilemah poklical profesorja dr. Jožeta Krašovca in ta mu je seveda postregel z »perfektnim« odgovorom.

FOTO: Janez Zupan

Čudenje je pomembno tako za znanost kot za vero

Gregor razloži, da znanost deluje iz čudenja, ko te enostavno nekaj zanima. Pa naj bo to vodni drsalec, gibanje planetov, odboj svetlobe. Mora ti biti zanimivo, da boš začel stvari raziskovati. In z Bogom je podobno. On daje znamenja in človeka začenja zanimati, kdo je zdaj ta Stvarnik, ki stoji za vsem tem. Imamo pa posamezniki v različnih obdobjih življenja različno odprtost za to čudenje in ta vprašanja. Otroci so zelo neposredni. Mladostnik se s temi vprašanji srečuje preko notranjega sveta in odnosov, ki jih začne globje živeti. Starši se čudijo, ko se jim rojevajo otroci in jih sprejemajo kot dar, ki jih presega. Duhovnik se lahko čudi temu, da ljudje pridejo k spovedi (ali ni to za duhovnika eno veliko znamenje, da je Bog na delu?) Bolni, umirajoči se o Bogu lahko začnejo spraševati zaradi izkušnje popolne odvisnosti od drugih, bližine smrti in neznanke, kaj pride za njo.

Podobno razmišlja tudi Blaž. Sam vidi, da so poti do Boga različne. V različnih življenjskih fazah smo različno dojemljivi za Boga in za Božje stvari. Blaž je ravno preko skavtstva okusil, kako razbirati o Bogu najprej preko knjige Stvarstva in nato iz knjige Svetega pisma. To čudenje in zrenje lepote, ki jo vidiš okoli sebe, te lahko pripelje do spraševanja. Zato vedno spodbuja, naj se človek ne neha spraševat. Ker to spodbuja znanost. In kakor spraševanje spodbuja iskanje odgovorov v znanosti, tako pri Bogu ne sme biti nič drugače. Sprašujmo se o Njem in iščimo odgovore: Zakaj je Bog tako hotel, Zakaj se na ta način razodeva

Katehumenat pritegne vedno več ljudi

Porast katehumenov v zadnjih letih je znamenje, da ta vprašanja niso zastarela. Ljudje se še vedno odločajo za Boga. Gregor pravi, da o tem lepo spregovorijo že blagri v evangeliju - blagor tistim, ki v svoji duši čutijo, da sami sebi niso dovolj. Tu se začne pot vere. Nekoga lahko pripelje bolezen, smrt v družini, ali pa kak neuspeh. Morda kakšna stvar, s katero se bori, kakšen greh, ali grešna navada, ki se je želi rešiti, a sam ne zmore in vidi, da potrebuje Nekoga drugega.

Čedalje več ljudi se odloča za katehumenat tudi v Sloveniji. Pred kratkim je bilo v stolnici vsakoletno srečanje katehumenov, kjer je nadškof sprejel vse katehumene. Pred korono se je število katehumenov gibalo med 40-60 vsako leto, leta 2023 jih je bilo že 100, lansko leto 140, letos pa že 180. Stolnica je bila letos polna katehumenov. V vsem tem se potrjuje, da praznina, ki jo daje svet, odpira prostor za Boga. Ta negotovost, ki prihaja iz tega, da človek misli, da bo sam sebi dal temelj, je nesmiselna. Pravzaprav sama človeška narava vrača odgovor – v tebi se podira, če boš gradil zgolj na sebi in zgolj na svoji zaverovanosti vase.