Mariborska nadškofija se mora zaradi zaupanja javnosti v Cerkev pogledati v ogledalo in priznati, da je kot dolgoletna večinska lastnica Gospodarstva Rasti , d. o. o., lastniško in upravljavsko neposredno odgovorna za bankrot njenega finančnega imperija. Leta 2005 je tedanja mariborska škofija naredila odločilen korak pri lastniškem in upravljavskem nadzoru nad finančnimi holdingi in prek svoje družbe Gospodarstvo Rast, d. o. o., postala večinski lastnik Zvona Ena Holdinga, v Financah piše kolumnist Stanislav Kovač, ki s podatki dokazuje, da se je zlasti po prevzemu leta 2005 začelo tudi obdobje ekscesnega zadolževanja Zvona Ena.

Kakšne usmeritve so torej takrat prevladovale pri pristojnih za gospodarske zadeve v mariborski krajevni Cerkvi? "Obnovimo" jih skozi vnovično objavo osrednjega dela pogovora z mariborskih škofijskim ekonomom Mirkom Krašovcem iz oktobra 2005.

Cerkev za upravljanje s svojim premoženjem ustanavlja gospodarske družbe. Ali je poslovna etika cerkvenih družb drugačna od poslovne etike »laičnih« družb, smo leta 2005 ob prevzemu holdinga Zvon Ena s strani Gospodarstva Rast, tedaj v 100-odstotni lasti mariborske škofije, vprašali ekonoma Mirka Krašovca.

Odgovor? »S tem vprašanjem se dotikate občutljive zadeve. Temeljno merilo poslovanja je trg, ki ne more biti vedno popolnoma 'pravičen' in nas lahko postavlja pred kočljive dileme. Rešitve iščemo z iskanjem ustreznega razmerja med zagotavljanjem dolgoročnih ciljev in povprečno tržno ceno. Naše načelo je, da prizadevanje za nadpovprečne špekulativne borzne rezultate ne sme iti na račun dolgoročnih razvojnih ciljev, ki jih narekuje skrb za prihodnost. Pri vsem tem pa nas zavezujejo predvsem etična merila. Cerkev že v načelu ne more pristati na druga kot moralna merila, tako v normalnih kot v konfliktnih situacijah.

Kakšna je poslovna politika cerkvenih gospodarskih družb, na primer Gospodarstva Rast, je bilo naslednje vprašanje. »Gospodarstvo Rast ima glavne naložbe v holdingu Zvon Ena. Tu so še orglarska in restavratorska delavnica ter nekatere druge dejavnosti manjšega obsega. Portfelj holdinga se je oblikoval najprej prek dražb že v prvem obdobju lastninjenja. Imeli smo srečo, da smo dobili priložnosti za dobre naložbe. Pozneje je uprava holdinga skrbela za dobro presojo, katere segmente gospodarstva kaže prodati in katere kupovati. Danes lahko z zadovoljstvom ugotavljamo, da imamo v holdingu Zvon Ena dobro, ustrezno razpršeno in raznoliko naložbeno strukturo. Naša politika je jasna: družbam, ki jih obvladujemo oziroma jih bomo obvladovali, želimo zagotavljati dolgoročni razvoj ob zmerni dividendni politiki.«

Ob prevzemu holdinga Zvon Ena se je leta 2005 v javnosti zbujal vtis, da ima Cerkev očitno veliko denarja, ki pa ga namenja za kopičenje gospodarske moči. Koliko je bilo resnice v takšnih trditvah? Ekonom Krašovec je takrat odgovoril takole: »Vaše vprašanje povzema zelo poenostavljeno pojmovanje gospodarstva in informacije, ki niso vedno dobronamerne. Resnica pa je ta, da je Cerkev prestala preizkušnjo komunističnega obdobja brez slehernih sredstev, vzdrževati pa mora številne večje ali manjše cerkvene stavbe, ki so splošnega kulturnega pomena, in pastoralno dejavnost, ki se ne pokriva z darovi vernikov. Kot ekonom mariborske škofije sem se že pred leti zavzel za to, da za delovanje naše Cerkve pripravimo normalne gospodarske okvire in temelje, ki omogočajo delovanje ob povezovanju duhovnosti, vzgoje, kulture in sociale ter znanosti. Zaradi znanih okoliščin, ki jih je krojil povojni čas, smo morali temelje postavljati iz nič. Bili smo realisti in hkrati entuziasti. Odločili smo se za tveganje in smo začeli najemati kredite. Tako smo omogočili nekatere večje projekte in s tem razvijali strategijo skladnega razvoja. Obseg poslovanja je stalno naraščal, čeprav smo ves čas morali skrbeti za kritje obveznosti do kreditov. Izdelano imamo natančno strategijo, kdaj in kako bomo te obveznosti poravnali. Kljub temu že lahko sedaj iz škofijskega gospodarstva pokrijemo večji del vseh tako imenovanih pastoralnih stroškov škofije, ki vedno naraščajo in so se prvotno pokrivali le z darovi vernikov. Ko bo razmerje med kapitalom in obveznostmi postopoma ugodnejše, kot je danes, bo lahko tudi škofija s svojim Gospodarstvom Rast še več namenila za pastoralne in vzgojne naloge Cerkve, ki jih je ogromno. Pri tem bi omenil med drugim trenutno zelo pomembno in aktualno nalogo, in sicer skrb za ustrezno izobražen katehetski kader, ki ga nikakor ni mogoče dostojno vzdrževati s prostovoljnimi darovi vernikov. Ob zagotavljanju prihodkov za obveznosti in pastoralo pa seveda nikoli ne bomo zanemarili naše gospodarske strategije, ki ima za cilj dolgoročno postavitev temeljev za stabilno in razvojno gospodarstvo.«

V pogovoru oktobra 2005 smo se dotaknili tudi denacionalizacije kot vira dohodkov. Denacionalizacija je šele od leta 2004 prinašala nekaj več prihodkov kot odhodkov. Prej so imeli z vrnjenim premoženjem same stroške. Nekatere stvari so se torej od leta 2004 le uredile, pa tudi od obveznic so že začeli dobivati obresti. Vlagali so jih v projekte, kot so dom ostarelih v Studenicah, kulturni programi na Betnavi, vzgojno-izobraževalni programi na Vrbanski 30. »Naš namen je, da denacionalizacijski prihodki pokrivajo obnovo in programsko ponudbo vrnjenih nepremičnin, da bo Cerkev čim bolj vključena v splošne izobraževalne, kulturne in socialne programe,« je dejal ekonom Krašovec.

Leta 2005 smo ravnatelju mariborskega škofijske uprave zastavili hipotetično vprašanje, ki se z današnje perspektive zdi izredno naivno, pa vendar: »Če se naložba v Zvon Ena izkaže za dobro – kdo bo od nje imel koristi? Morda vi osebno ali mariborski ordinarij?«« Na škofiji s takimi naložbami prevzemamo samo več odgovornosti in več dela«; je v smehu odgovoril mariborski ekonom. »Naše poplačilo je predvsem to, da so poslovni projekti uspešni in da bi čim več sredstev ostalo za pastoralno, vzgojno-izobraževalno, socialno in kulturno delo. Če osebno ne bi imel tega cilja pred očmi, potem vse skupaj res ne bi imelo smisla. Delamo zato, da bi čim več ljudi od tega imelo čim več koristi, zato lahko trdim, da je premoženje, s katerim upravljamo, res uporabljeno za skupno dobro. Lahko pa si predstavljate, da je splošnih in konkretnih potreb zelo veliko. V ozadju vse naše dejavnosti je zavest o naši neodtujljivi odgovornosti za krepitev duhovnih vrednot v našem narodu, saj brez duhovne kulture noben narod ne more zares uspevati in obstati.«

Po Krašovčevem prepričanju cerkveno premoženje nikakor ni samo sebi namen – celo več: »Prepričan sem, da je v našem gospodarskem sistemu denar bolje izkoriščen kakor v civilnih ustanovah naše države.«

Ob tem je pogovor trčil tudi ob male delničarje Zvona Ena: »Zavedamo se odgovornosti do t. i. certifikatnih vlagateljev in do vseh drugih partnerjev ter sodelavcev. Vsi, ki so pred leti certifikate vložili v Krekovo družbo za upravljanje, so vedeli, da je v ozadju Cerkev. To smo tedaj jasno povedali in tudi danes jasno povemo. Ves čas do sedaj smo skušali tako gospodariti, da smo ohranjali solidno vrednost certifikatnih delnic. V tem trenutku, v drugi fazi lastninjenja, pa je pomembno, da nastopamo kot odgovorni lastnik. Izraz odgovorni lastnik bi želel posebej poudariti. Ko z najavo prevzemne ponudbe postajamo odgovorni lastnik Zvona Ena, tudi malim delničarjem zagotavljamo, da bomo dobro poslovali in jim posredovali dobre dividende. Letos vsekakor dobijo primeren delež. S prevzemno ponudbo ne podimo malih delničarjev iz holdinga. Morali se bodo odločiti, ali nam zaupajo ali ne. Trudili se bomo, da jih ne bomo razočarali in da bodo imeli od našega gospodarjenja korist – celo dvojno korist. Dobiček bomo preko škofije, ki je edini lastnik Gospodarstva Rast, kot pomoč usmerjali tudi v župnije, torej posredno k njim. To se že dogaja. Neposredna korist za tiste, ki bodo sprejeli našo dolgoročno strategijo upravljanja holdinga, pa bodo korektne dividende in rast vrednosti cene delnice.«

Kot zdaj vemo, je vrednost delnic Zvona Ena tako rekoč enaka ničli. Ali lahko v prihodnje vendarle pričakujemo kakšen preobrat, pa se ta čas dogovarjajo predvsem predstavniki bank upnic, uprave Zvona Ena in tuji svetovalci, ki jih je mariborski nadškofiji priporočil Vatikan.