Naravno je, da nas najbolj zanima, kaj se dogaja v našem kraju ali soseski. Tako je tudi naravno, da nam Cerkev najprej pomeni stavbo, v kateri se zberemo vsako nedeljo, in ljudi, ki jih tam srečamo, se pravi našo župnijo. Morda se kdaj spomnimo na to, da smo povezani v škofijo, če ne drugega, ko pride škof za birmo ali vizitacijo. Morda poslušamo papežev nagovor urbi e orbi, mestu in svetu, in ob pogledu na množico pod njim pomislimo, da nagovarja tudi katoličane iz Amerike, Afrike in Azije. Morda za pravoslavni božič ali na dan reformacije pomislimo še na kristjane drugih veroizpovedi.

A da bi bolje razumeli svoje okolje in sebe, se je vendar dobro ozreti čez meje. Kristjani živijo po vsem svetu v zelo različnih razmerah. Ponekod se soočajo z revščino, drugod z vojnami ali državno represijo, ponekod pa z brezbrižnostjo in cinično kulturo ugodja. Kristus svojim učencem ni obljubil, da jim bo lahko v življenju. Jim je pa pokazal zgled medsebojne ljubezni in darovanja svojega življenja ...