Na enem od naših (DiŽ) seminarjev smo premišljevali o družini kot »obrambnem zidu države« in o misli, kako se zlo lahko nemoteno širi tam, kjer dobri ljudje obstanejo križem rok. Obe trditvi sta mi znova prišli na misel ob naših nedavnih volitvah, ko so mnogi imeli velika pričakovanja. Tudi sama sem bila med njimi, saj je družina zame vedno na prvem mestu in menim, da bi si od države in družbe zaslužila veliko več pozornosti. Tokrat čutim, da se družinam ne obetajo velike spremembe – sploh ne na bolje. Razočaranje se nam ponuja samo do sebe, to pa hitro vodi do nove razklanosti in iskanja krivcev.

Kljub nastali situaciji se zavedam, da razočaranje, razdeljenost, nezaupanje in obtožbe niso rešitev. Slutim, da je pred vsemi nami pomembna naloga: učiti se pogovarjati drugače. Tako, da bomo zmogli iskati pravo Resnico (Jn 14,6) brez popačenj, da bomo drug drugega slišali, tudi kadar se med seboj ne strinjamo, da si bomo v tem procesu prizadevali za ohranjanje medsebojnega spoštovanja, saj ...