Zapri
Iskanje

Pogovor s škofom dr. Petrom Štumpfom

Ivo Žajdela
Za vas piše:
Ivo Žajdela
Objava: 12. 08. 2021 / 06:21
Oznake: Škof
Čas branja: 19 minut
Nazadnje Posodobljeno: 12.08.2021 / 06:59
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Pogovor s škofom dr. Petrom Štumpfom

Pogovor s škofom dr. Petrom Štumpfom
Dr. Peter Štumpf: Ne skrbi me več, kaj si bodo ljudje mislili o meni. Glede tega sem povsem prost. V tem se počutim osvobojenega. FOTO: Ivo Žajdela
Z murskosoboškim škofom in predsednikom Koordinacije za medije pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) msgr. dr. Petrom Štumpfom smo se pogovarjali o poskusih diskreditacije, spolnih zlorabah, uničevanju krščanstva v Evropi, pohodu islama, levičarskem nasilju.

Razmere na političnem področju Evropske unije se vedno bolj zapletajo in zaostrujejo. Desnosredinski pol ljudskih strank z zahoda vedno bolj prevzema držo in govorico, ki jih vsem naokrog vsiljujejo levičarske politike. Družinska politika se po novem obravnava kot nazadnjaštvo, zagovorniki tradicionalnih vrednot, kot so narod, družina, varnost, ki so predvsem iz vzhodnoevropskih držav, pa kot skrajna desnica. Kam to vodi?

V razkroj civilizacije in v barbarstvo. Ustanovni očetje sodobne Evrope (Konrad Adenauer, Robert Schuman, Alcide De Gasperi) so hoteli Evropo, ki bo temeljila na krščanskih vrednotah. Drugačne Evrope niso hoteli. Kar pa se sedaj dogaja v Bruslju, pa je izdaja ustanovnih očetov sodobne Evrope in celotne dosedanje evropske civilizacije. Evropa je postala birokratsko arogantni prostor za uničevanje vsega, kar diši po krščanstvu. Kot že sami omenjate, so pritiski tako hudi, da popuščajo tudi stranke, ki so do sedaj vsaj programsko ohranjale krščanske vrednote. Ponavlja se zgodovina iz časov, ko se je vzpenjal na oblast Hitler. Takrat je v nemškem parlamentu pričela popuščati stranka Zentrum, ki jo je v večini sestavljalo krščansko plemstvo.

Moje načelo je, da je bolje biti pošten ter pri tem delati napake ali pa celo v skrajnih primerih nič delati, kot pa delati popolno in veliko, vendar z nepoštenostjo ali celo s hinavščino.

Zaradi osebnih koristi se je plemstvo odreklo krščanskim vrednotam, pričelo simpatizirati s Hitlerjem in z njegovimi pristaši in to je sesulo krščansko politično pozicijo, ki je v takratni Nemčiji med ljudmi imela velik vpliv, ter privedlo Hitlerja na oblast. Zaradi kapitala je Hitler hotel uničiti Jude, Cerkev in druge skupnosti ter posameznike, ki so se mu upirali. Namen sedanje levičarske revolucije je namreč primarno v tem, da zaradi kapitala odpravi tradicionalne vrednote ter si prilasti premoženje družin. V tem smislu levičarji spodbujajo uničenje družine. Njihovo uničevanje tradicionalnih vrednot je čiščenje svetovnega prostora za nastavitev ideologije LGBT, teorije spola, splava in evtanazije, kar bi naj pomenilo nadomestek vsega, kar je do sedaj ponujal evangelij. Gre za novodobno nadaljevanje komunistične revolucije, ki je razredni boj med proletariatom in kapitalisti prenesla v boj med moškim in žensko. To dvoje je sedaj za skrajne levičarje sovražnik številka ena. Za levičarje ni več moškega in ženske. Namesto tega so umetno skovali kar sedemdeset nepojmljivih spolnih usmeritev. Vse te novotarije so obilno podprte z nepredstavljivo velikanskim kapitalom svetovnih globalističnih korporacij z namenom, da se jim to vrača z velikimi obrestmi.


Levica, ki ji v zadnjem času v Evropi sekundirajo prvaki ljudskih strank iz najmočnejših držav, se poudarjeno poslužuje pravic najrazličnejših manjšin, posebej LGBT, za pritiske na zagovornike tradicionalnih vrednot. Tudi Cerkev je postala stalna tarča teh pritiskov oziroma poskusov, da bi vse, ki se jim ne uklonijo, politično onesposobili in jih potisnili na skrajni rob družbe.

Državam nečednih poslov in njihovim voditeljem je Cerkev bila in bo na poti. Kjer niso mogli Cerkve povsem uničiti, pa so jo vsaj kompromitirati. To smo tudi pri nas doživljali v času komunizma in to doživljamo še danes. Floskula o ločitvi Cerkve od države bi morala dobiti najprej odgovor na vprašanje sedanjega predsednika Državnega sveta: Kdaj pa sta bili Cerkev in država sploh »poročeni«? Ločeno je namreč lahko samo to, kar je bilo prej poročeno. Francija se ponaša z dvestoletno ločenostjo Cerkve od države, pa se sedaj ne more ločiti od nasilne islamizacije. Podobno je v Nemčiji, državah Beneluksa, Kanadi in v mnogih drugih državah po svetu. Že dolgo vemo, da skrajno levičarstvo in teroristična oblika islama hodita z roko v roki. Pri tem pa oba zavajata: levičarstvo s svojo izkrivljeno interpretacijo svobode in človekovih pravic različnih manjšin, predvsem LGBT; nasilna oblika islama pa z verskim fanatizmom. Oboje pa se sprevrača v fundamentalizem, ki dela nasilje nad takšnim pojmovanjem človeka, kot ga predstavlja Kristus v evangeliju in kot so ga hoteli tudi ustanovitelji sodobne Evrope. To je odrešen človek, ki je prost zla in je odprt za resnico o sebi. Cerkev je varuh tega evangeljskega sporočila, kar pa je za mnoge moteče. Taktično ali geopolitično je takšna pozicija za Cerkev neugodna, zato tudi mnoge nekatoliške verske skupnosti popuščajo ideologiji LGBT z namenom privilegijev in ugodnega preživetja. Za Katoliško Cerkev pa je vztrajanje na neugodni poziciji zaradi evangelija njena skrivnostna moč, zaradi katere bo Kristus vedno z njo. Zaradi Kristusa je peklenska vrata nikoli ne bodo premagala.

Pogovor s škofom dr. Petrom Štumpfom smo posneli v studiu Radia Ognjišče 21. julija 2021. VIR: Ivo Žajdela

 

Očitno je, da so bruseljski politiki le orodje naših novinarskih aktivistov.

Pozivi Bruslja k spoštovanju vladavine prava in medijske svobode v Sloveniji so nekaj podobnega kot poziv Goljata Davidu, naj mu posodi svojo pračo, da ga bo dotolkel. Vladavina prava in medijska svoboda sta za vse, ali pa nista za nikogar. V nasprotnem primeru postaneta nevarno orožje v rokah Goljata. Dekontaminacija medijskega zastrupljevanja bo na žalost trajala še kar nekaj človeških rodov. Upam, da nam bo dobri Bog toliko naklonjen, da bo ta proces še omogočal. Tukaj vidim katoliške medije v vlogi razstrupljevanja slovenskega prostora. Na žalost katoliški mediji niste množični. Prebirajo ali sledijo vas zgolj tisti, ki si še želijo poštenih in dobrih novic. Teh ljudi pa ni veliko. Velja pa zakonitost kvasu ali soli. Božje kraljestvo je majhno in dozdevno nepomembno, vendar pa je neuničljivo, in raste počasi, a vztrajno in nevidno; in nekoč bo vendarle dobilo svojo dopolnitev v nebeškem Jeruzalemu. Katoliški mediji ste pričevalci in razširjevalci Božjega kraljestva med nami. Naj vam pri tem svetem opravilu na zmanjka potrpežljivosti in upanja, predvsem pa Božje pomoči. Katoliški novinarji morate za to tudi veliko moliti.

S soboškim škofom msgr. dr. Petrom Štumpfom sta se pogovarjala novinarka Radia Ognjišče Marjana Debevec in novinar Družine Ivo Žajdela.


V času tistega osupljivega begunskega vala, ki je dušil Balkanski polotok, ste se kot ena redkih vidnejših osebnosti izpostavili, nakar so vas medijsko hoteli utišati in »disciplinirati«. Seveda ste bili glas za mnoge, ki te možnosti nimajo. Zdelo se je, da ste pritiskom popustili?

Nisem popustil, sem pa to zadevo prepustil tudi drugim odgovornim v naši državi in Cerkvi, da bi se tudi oni izrekli malo bolj odločno ter ukrepali. Moja javna izjava o tej problematiki je takrat res požela veliko odobravanj med ljudmi in tudi hvaležnosti, tako med vernimi kot nevernimi, z druge strani pa tudi jeze; in seveda precej nelagodja med zmedenimi. Po tej izjavi je minilo samo nekaj dni in pričel se je uresničevati scenarij terorističnega nasilja, ki sem ga v izjavi predvidel: najprej je eksplodiralo v Parizu in nato še v drugih evropskih mestih. Nekje sem bral, da je takrat naše ozemlje prečkal celo eden od teroristov, ki so povzročili pokol v Parizu.

S tem, ko so slabe in lažne novice mediji napravili za dobre, so zastrupili zelo veliko ljudi. Tako imamo zdaj pojave sovražnosti in razdeljenosti na vsakem koraku. Ljudje se niti več ne zavedajo, da so zastrupljeni z lažjo in s sovraštvom.

Duhovnik in vidni slovenski intelektualec mi je priznal: »Presneto, pa kaj škofje morate vedno imeti prav? Tudi glede terorizma?« Po tej moji izjavi so mediji z menoj napravili dokončni prelom. Od takrat za večino medijev nisem več v ničemer verodostojen, razen za škandalozne novice. Ljudje me sprašujejo, zakaj se več na oglašam. Povem jim, da še vedno govorim, vendar me večina medijev ignorira; sicer pa naj gredo vprašat na uredništva, kako je s tem. Ker pa se ljudje medijev bojijo, raje ostanejo skriti v varni anonimnosti, in tako ostaja vse tako, kot je. Kakšen me je vprašal, če so se mi mediji že opravičili, ker so takrat povsem usekali mimo z napadi name. Do zdaj še nobeden.


Zahodnoevropske države si zatiskajo oči pred zavzemanje prostora po evropskih mestih s strani islamistov. Mnogi opozarjajo, da je tu boj, že izgubljen; seveda tega »boja« sploh ni bilo.

Res ni bilo ničesar. Samo pasivnost za pasivnostjo. Ne potrebujemo nobenega boja, Bog ne daj. Potrebujemo samo življenja. Muslimani ga imajo, mi ga več nimamo. Po naravnem in Božjem pravu ima pravico preživeti tisti, ki ima življenje, torej otroke. Evropa je družinsko politiko praktično že povsem dotolkla. Madžarska in Poljska se temu še upirata. Vprašanje je, v katero smer bo šla Slovenija. Če slučajno čez sto let ali pa še prej Slovencev več ne bo, vemo že sedaj, zaradi koga nas več ne bo – zaradi pokvarjenosti tistih, ki so sedaj odgovorni, da ne moremo živeti normalno, pomirjeno in blagodejno in so odgovorni, da bi tako živele tudi prihodnje generacije. Pokvarjenost je naša največja grožnja. Zame osebno se scenarij fatimskih napovedi že dolgo izpolnjuje do potankosti. Kristjani smo z molitvijo rešili že mnogo kriznih situacij v Sloveniji. Spodbujam sebe in vse vas, drage bralke in bralci Družine, da še bolj intenzivno molimo za Slovenijo, za Evropo in za ves svet.

 

Kot murskosoboški škof, ki si upa povedati malo več, ste pogosto tarča različnih napadov in diskreditacij tudi v zvezi s takšnimi in drugačnimi aferami na področju življenja škofije. Kako to vpliva na vaše delo?

Sem se že navadil. Ne morem ničesar več izgubiti. Mediji so me že tako oblatili, da mi ni treba več skrbeti za soliden in prijeten »image« ali podobo. Ne skrbi me več, kaj si bodo ljudje mislili o meni. Glede tega sem povsem prost. V tem se počutim osvobojenega. Že lep čas ljudje iz Pomurja in turisti od drugod iščejo po Bogojini škofov vikend, pa ga ne morejo najti, ker ga seveda ni. Razočaranja nad neuspelim iskanjem je veliko. Salezijanska vzgoja mi pač ni vcepila želje in volje, da bi se trudil pridobivati nepremičnine. Eno pa me vseeno močno skrbi: ali sem pošten ali nisem. Tukaj sem za ceno moje srečne večnosti odgovoren Bogu, mojemu očetu in mami, ki sta me zavezala k dolžnosti do poštenosti. Tudi jaz delam veliko napak, ker sem samo slaboten in tudi grešen človek. Lahko pa povem, da si zelo prizadevam, da me ne bi zagrabila in obvladovala sla po nepoštenosti. Ta boj je zelo težak. Priložnosti, da bi bil nepošten, ne manjka. Danes je meja med poštenostjo in nepoštenostjo zelo tanka. Človek nikdar ne more natančno vedeti, kdaj to mejo prestopi. Pri svojih odločitvah poskušam dati prednost nemočnim, obrobnim in tudi zlorabljenim. Formalni legalizem, ki se tako rad opravičuje z državnimi ali celo s cerkvenimi zakoni, pri meni nima nobene vrednosti, če je pri tem nekdo ponižan, prizadet in ranjen. Pomembno je samo to, kaj si o mojih dejanjih misli Bog. In na to se moram kot škof nenehno ozirati in glede tega sprejemati tudi odločitve.

Ustanovni očetje sodobne Evrope so hoteli Evropo, ki bo temeljila na krščanskih vrednotah. Drugačne Evrope niso hoteli. Kar pa se zdaj dogaja v Bruslju, je izdaja ustanovnih očetov sodobne Evrope in celotne dosedanje evropske civilizacije.

Moje načelo je, da je bolje biti pošten ter pri tem delati napake ali pa celo v skrajnih primerih nič delati, kot pa delati popolno in veliko, vendar z nepoštenostjo ali celo s hinavščino. In zato prihaja tudi do afer.


Kako, tudi kot predsednik Koordinacije za medije pri SŠK, gledate na vedno ostrejšo razdeljenost v naši družbi, ki jo mediji samo še podpihujejo? Kje vidite v vsem tem sovraštvu vlogo katoliških medijev?

Uničevalec slovenskega naroda ni sedanji predsednik vlade, temveč je to večina medijev. V nasprotno me do zdaj še nihče ni prepričal. Slavni humanist Erazem Roterdamski je dejal, da ga že samo misel na to, da ne bi pil najboljšega vina, sili na bruhanje. Podobno velja za medije: že samo ob misli na to, da ne bi brali ali poslušali najboljših novic, bi nas moralo zvijati po želodcu. Ljudje smo vredni poštenih in dobrih novic. Vendar pa so za večino slovenskih medijev najboljše novice samo slabe in lažne novice, in v to so prepričali tudi večino bralcev, poslušalcev in gledalcev. S tem, ko so slabe in lažne novice mediji napravili za dobre, so zastrupili zelo veliko ljudi. Tako imamo zdaj pojave sovražnosti in razdeljenosti na vsakem koraku. Ljudje se niti več ne zavedajo, da so zastrupljeni z lažjo in s sovraštvom. To je tragično in nevarno, zelo nevarno. Mediji se za svoje početje zagovarjajo s floskulo o »medijski svobodi«. Vendar tudi medijske svobode, in posledično s tem tudi pravic, ne more biti brez dolžnosti do odgovornosti. Noben medij nima pravice, da bi kogarkoli zlorabljal in nihče nima dolžnosti, da bi mu to dopuščal.

Dr. Peter Štumpf: Kaj bo z našimi otroki in mladimi? Kam zrejo njihove oči in po čem hrepeni njihovo srce? Če sploh še hrepeni. FOTO: Ivo Žajdela


V zadnjih letih ste se večkrat javno zavzeli za pravice žrtev spolnih zlorab s strani duhovnikov ali drugih predstavnikov Cerkve. Odmevna je bila vaša pridiga za božične praznike na to temo. Zakaj je pomembno, da se po zgledu papeža Frančiška Cerkev resnično zavzame za žrtve, jim prizna krivico, ki se jim je zgodila, obsodi storilce in naredi vse, da prepreči te zločine za naprej?

Novinarka levo usmerjenega dnevnika, ki je sicer znana po ostrih stališčih do Cerkve, se tokrat ni obotavljala zapisati mojega opravičila žrtvam spolnih zlorab v omenjeni pridigi. Mislim, da je bila celo edina. Zelo pošteno od nje. Večkrat sem dejal, da spolne zlorabe spadajo med najhujše zločine. Vendar pa imamo škofje pri reševanju te problematike veliko težavo – večina slovenskih medijev do problematike spolnih zlorab ni poštena. Ne morejo se namreč ogniti želji po senzacionalnem in tendencioznem pisanju. Pri takšnem načinu poročanja najbolj trpijo žrtve same, ki so itak že ranjene in ponižane. Mediji namreč zelo otežujejo preiskovalne in sodne postopke, saj že vnaprej pišejo obsodbe ter tako stigmatizirajo žrtve in tudi obtožene. Še preden sodišča izrekajo sodbe, so že vsi akterji v procesu omadeževani. To je grozno. Če bi bili mediji bolj pošteni, bi zdaj škofje veliko lažje opravili svoje dolžnosti v primeru tudi drugih zlorab, ne samo spolnih. Pred dvema mesecema mi je komentatorka pri enem od osrednjih slovenskih tednikov po e-pošti postavila vprašanje, če se v soboški škofiji zopet obeta kakšna afera. Odgovoril sem ji, da o tem ne vem nič. Nekaj dni zatem mi je zopet poslala vprašanje, tokrat o tem, če mlad duhovnik iz soboške škofije res krši celibat. Pri tem je celo navedla službo osebe javnega značaja. Ta duhovnik je v pogovoru z menoj to odločno zanikal in sem ji odgovoril, da ni pastoralno koristno, da ji odgovorim. Zaslutil sem njene slabe namene, saj mi je poleg tega vprašanja postavila še drugih sedemnajst vprašanj, ki so pa bila v bistvu že vnaprej izdelan članek. In kaj je storila? Po krivici je hudo oblatila duhovnika, močno prizadela njegove domače ter mnoge ljudi, ki tega duhovnika spoštujejo.


Ste poznali ozadja?

Ker dodobra poznam razmerja v škofiji, vem, kdo je avtor anonimke, iz katere je komentatorka sestavila vprašanja in kakšne namene je imel s to anonimko, ki jo je poslal tej komentatorki. Ta anonimka je namreč samo ena od mnogih, s katero se mi hočejo maščevati tisti, ki so bili ali pa so še v kazenskem pregonu zaradi spolnih in tudi drugih zlorab. Neprevidna novinarka jih je namreč sama razkrila s svojimi vprašanji, v katerih so podatki, ki jih poznam samo jaz in avtorji ter pošiljateljica te anonimke. To vam povem, da veste, v kakšni situaciji se znajde škof, ki se poskuša odgovorno soočati z reševanjem vseh vrst zlorab. In kaj naj škof naredi v takšnem in podobnem primeru, da še vse skupaj bolj ne zavozla? O spolnih zlorabah in podobnih rečeh, ki so tudi zanimive za pisanje škandalov, medijem v prihodnje ne bom dajal nobenih izjav, dokler ne bo prišlo do končnega epiloga. Moj odgovor medijem pri vnaprejšnjih vprašanjih bo naslednji: Glede te zadeve sem trenutno na medijski abstinenci. Navodila papeža Frančiška in drugih cerkvenih ustanov glede spolnih, pa tudi drugih zlorab, jemljem zelo resno in zato moram do njih pristopati odgovorno in strokovno. Zato ne bom dopustil nikomur, tudi medijem ne, da bi me pri tem kakorkoli oviral. Gre za vprašanje moje vesti in odgovornosti do pravičnosti. Že prej sem omenil, da se tudi v tem opravilu pred Bogom določam, kakšna bo moja večnost. Menim, da to isto dolžnost čuti tudi papež Frančišek in zato je tako odločen pri reševanju te hude problematike in k tej dolžnosti papež seveda zavezuje tudi vse škofe po svetu. Dokler bo hudobni duh imel svoj prostor v naših srcih, bodo zlorabe med nami. Boj proti zlorabam je boj proti hudobnemu duhu v nas. Spreobrnjenje je nujno.

Za levičarje ni več moškega in ženske. Namesto tega so umetno skovali kar 70 nepojmljivih spolnih usmeritev. Vse te novotarije so obilno podprte z nepredstavljivo velikanskim kapitalom svetovnih globalističnih korporacij z namenom, da se jim to vrača z velikimi obrestmi.

V to pa seveda spada tudi obsodba storilcev zlorab, opravičilo, pomoč in zaščita žrtev, predvsem pa preventiva, da do teh zločinov ne pride več. Spreobrnjenje je duhovni proces, zato sta molitev in pokora nujni.

 

Smo v času, ko so se ukrepi za zajezitev širjenja novega koronavirusa zelo razrahljali, tudi v življenju Cerkve, tudi mladinska pastorala je znova lahko zaživela v tem poletju. A pred nami je po ocenah stroke še ena preizkušnja, kakšna so vaša pričakovanja za jesen in kaj bi ljudem položili na srce?

Četrti val epidemije je že med nami, to je dejstvo. Za jesen imamo dva scenarija: javno življenje z omejitvami ali pa popolna zapora. Brez mask in drugih zaščitnih ukrepov ne bo šlo tudi tokrat. Glede na zelo slabe svetovne razmere lahko pandemija traja še nekaj let. Bojim se, da bodo maske še dolgotrajni spremljevalec tudi naših bogoslužij, katehez in drugih pastoralnih dejavnosti. Kdor si je ob vsem tem utrdil živce, oziroma se navaja na to, je dobro; kdor pa ne, ni dobro. Gre torej za nabiranje življenjske kondicije na zelo dolgi rok. Maske že pomenijo dihanje na »škrge«. To predvsem pomeni sprememba življenjskega stila. Ko bo treba nositi masko, jo bo pač treba, ko pa ne, pa bo treba izkoristiti vse možnosti, da si nadihamo pljuča, nabiramo telesno in duhovno kondicijo, da si ohranimo vsaj kolikor toliko zdravja za približno normalno ravnovesje. Za seboj imamo leto in pol epidemične kilometrine, kar pomeni neko izkušnjo. Imamo cepljene in necepljene ljudi. Glede cepiva, je vsak svoboden, vendar tudi odgovoren. Seveda pri tem močno izstopa vprašanje svobode in pravic. Dejal bi, da pravice lahko ima zgolj tisti, ki ima dolžnost. Kdor nima dolžnosti, tudi ne more imeti pravic. To je moralni zakon, ki velja v vseh primerih ravnanja, tudi glede cepiva.

Francija se ponaša z dvestoletno ločenostjo Cerkve od države, pa se zdaj ne more ločiti od nasilne islamizacije. Podobno je v Nemčiji, državah Beneluksa, Kanadi in v mnogih drugih državah po svetu.

V tem primeru je dolžnost vsakega od nas varovati lastno zdravje in zdravje drugih. Nisem noben navdušenec nad cepljenjem, vendar sem se cepil, ker drugače ne bi mogel javno funkcionirati. Slabše kot je sedaj, ne more biti; lahko je samo bolje. Še potrebujemo veliko, veliko molitve za prave odločitve in ravnanja. Še zmeraj pa velja vodilo: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.

 

17. avgusta bomo praznovali državni praznik Dan združitve Prekmurja z matičnim narodom. Pred dvema letoma smo praznovali okrogli jubilej, ki je bil zaznamovan s članki, simpoziji, knjigami, spomeniki in proslavami. Ste zadovoljni s tem, ali so še danes vidni sadovi te obletnice?

Ta jubilej je bil zelo pomenljiv za soboško škofijo. Praznovanje je bilo zelo lepo in je takrat tudi nekatere nagovorilo zelo pozitivno. Nikogar nismo izključevali. Sedanji predsednik Republike Slovenije mi je dejal, da smo pisali zgodovino dialoga. Tudi predstavniki Madžarov pri nas in v njihovi matični domovini so ob tem izrazili svoje zadovoljstvo. Celotno dogajanje smo postavili pod varstvo turniške Matere Božje. Z nekoliko zamude bomo v nedeljo 5. septembra letos povabili Apostolskega nuncija v Republiki Sloveniji, da nam bo blagoslovil obnovljen trg pred stolnico, ki je posvečen dogodkom izpred stotih let. Kip sv. Nikolaja v krožišču pred stolnico nas že od lanskega decembra spodbuja k verskemu pogumu; kipa sv. Cirila in Metoda na trgu pred stolnico pa nas bosta opogumljala pri ohranjanju naših narodnostih vrednot. Vključno z zbornikom smo res izdali tudi nekaj drugih priložnostnih publikacij. Zbornika zaradi epidemije še nismo predstavili javnosti. Sicer pa Pomurje še naprej ostaja daleč od Ljubljane. Živimo svoje življenje naprej: eni z vero in upanjem; drugi brez vsakega smisla. Zajelo nas je nogometno navdušenje, podkrepljeno z navijaštvom. Vseh vrst zabav nam ne manjka. Nasilja po družinah pa je vedno več, in zato tudi velikega trpljenja otrok. To me zelo skrbi. Kaj bo z našimi otroki in mladimi? Kam zrejo njihove oči in po čem hrepeni njihovo srce? Če še sploh hrepeni. Stoletnica združitve z matičnim narodom počasi postaja zlata rezerva za prihodnje generacije in zato se mi zdijo naše publikacije zelo pomembne, da bo v prihodnje peščica ljudi imela še iz česa črpati za svojo vero in narodnost.

Nalaganje
Nazaj na vrh