Osrednja tema pogovora je odnos med svetim Jožefom in Jezusom ter med očeti in sinovi na splošno, sveti oče pa v odgovorih premišljuje tako o rodnem kot o duhovnem očetovstvu.

Papeža Frančiška tematika svetega Jožefa, Jezusovega krušnega očeta, izredno zanima, in to vedno znova priznava v svojih nagovorih. Med sredinimi splošnimi avdiencami trenutno predstavlja vrsto katehez o svetem Jožefu, v katerih obravnava različne vidike in vloge Jezusovega rednika, »najbolj molčečega člana Svete družine«.

Papež je na vprašanja vatikanskih medijev odgovarjal v pisni obliki, v nemškem uredništvu Radia Vatikan pa so zbrali nekaj najlepših navedkov iz papeževih misli.

Povsem običajen človek

Jožef je pravzaprav povsem običajen človek. Njegova svetost je ravno v tem, da je postal svetnik v lepih in grdih okoliščinah, s katerimi se je moral soočati in jih premagovati. Lahko bi rekli, da v njem najdemo človeka za težke čase, človeka, ki zna prevzeti odgovornost.

Ne preslišimo Božjega glasu

Le človek, ki moli kakor sveti Jožef, ki ima močno duhovno življenje, je lahko sposoben razlikovati Božji glas med mnogimi glasovi, ki so v njem in ki ga obdajajo.

Jožef in epidemija

Živimo v težkem času, ki ga zaznamuje epidemija koronavirusa. Mnogi ljudje trpijo, številne družine so v težavah, številne ljudi nadleguje smrtna tesnoba, negotova prihodnost. Pomislil sem, da ravno v tako težkem času potrebujemo nekoga, ki bi nas lahko opogumil, nam pomagal, nas navdihnil. Sveti Jožef je svetla priča v temnih časih.

Par sirskih migrantov z otrokom v začasnem azilnem centru med Srbijo in Severno Makedonijo. FOTO: Vatican Media

Jezus in njegovi »očetje«

Prepričan sem, da je očetovski odnos, ki ga je Jožef imel z Jezusom, tako zelo vplival na njegovo življenje, da je Jezusovo bodoče oznanjevanje polno podob in povezav, ki jih je zajel ravno iz očetovskih predstav. Jezus pravi na primer, da je Bog Oče, in ta trditev nas ne more pustiti ravnodušnih, predvsem če pomislimo, kakšna je bila njegova osebna človeška izkušnja očetovstva. To pomeni, da je bil Jožef tako dober oče, da je Jezus v ljubezni in očetovstvu tega moža našel najlepšo oporno točko za Boga.

Današnji sinovi, jutrišnji očetje

Lahko bi rekli, da se morajo današnji sinovi, ki postajajo jutrišnji očetje, vprašati, kakšne očete so imeli in kakšni očetje bi radi postali. Svoje očetovske vloge ne smejo prepustiti naključju ali jo obravnavati kot zgolj preprosto posledico izkušnje iz preteklosti, temveč naj se zavestno odločijo, na kakšen način bodo nekoga imeli rad, na kakšen način bodo za nekoga prevzeli odgovornost.

Cerkev ni zgolj materinska

Ko premišljujemo o Cerkvi, si jo vedno predstavljamo kot Mater, in to nikakor ni zgrešeno. Toda menim, da moramo imeti dovolj poguma in reči, da naj Cerkev ne bo zgolj materinska, ampak tudi očetovska. Poklicana je, da opravlja očetovsko, ne pa paternalistične službe. Pri tem imam v mislih povsem očetovsko sposobnost, da sinove postavi v položaj, ko morajo prevzeti lastno odgovornost, udejanjati lastno svobodo in sprejemati svoje odločitve.

Po tem prepoznamo zrelega človeka

Pravi oče ti ne bo rekel, da bo vedno vse dobro, temveč da boš tudi takrat, ko se boš znašel v težavah, sposoben dostojanstveno prenesti poraz in živeti s svojim neuspehom. Zrelega človeka ne prepoznamo po njegovih zmagah, ampak po načinu, s katerim zna doživljati poraz. Ravno v doživetju padca in šibkosti spoznamo značaj nekega človeka.

Vere se ne učimo iz knjig

Cerkev ni abstrakten pojem, vedno je obraz določene osebe, konkretnega stanja, nečesa, kar lahko natančno poimenujemo. Svojo vero smo vedno dobili prek odnosa z nekom. Krščanska vera ni stvar, ki bi se je lahko naučili iz knjig ali s preprostim razmišljanjem, pač pa je vedno bivanjski prehod, ki gre skozi odnose.