V torek, 23. oktobra, je v bolnišnici v Topolšici v 95-letu starosti umrl pisatelj in akademik, prof. Alojz Rebula. Pogreb z mašo bo danes, v ponedeljek, 29. oktobra, ob 11. uri v Loki pri Zidanem Mostu. Pogreb bo v družinskem in ožjem prijateljskem krogu. Maša zadušnica bo jutri, v torek, 30. oktobra, ob 16. uri v frančiškanski cerkvi na Tromostovju, mašo v Ljubljani bo daroval upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek.

Alojz Rebula se je rodil 21. julija 1924 v Šempolaju pri Trstu. Odraščal je z italijanščino v šoli in slovenščino doma. Med letoma 1936 in 1940 je obiskoval italijansko klasično gimnazijo v Gorici in jo od 1940 do 1944 nadaljeval v Vidmu, kjer je tudi maturiral. Leta 1949 je diplomiral iz klasične filologije na Univerzi v Ljubljani, študiral je tudi arheologijo in angleščino. Leta 1960 je v Rimu doktoriral z disertacijo o Dantejevi Božanski komediji v slovenskih prevodih. Do upokojitve je poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu. Od leta 1951 je bil poročen s pisateljico Zoro Tavčar, kot je večkrat povedal, mu je bila žena "za literarna dela navdih, ob ustvarjanju pa prvi in neposredni kritik". V zakonu so se jima rodile tri hčerke, Alenka, Tanja in Marjanka, slednja je lani jeseni po hudi bolezni odšla v večnost.

Ob poučevanju in skrbi za družino je Alojz Rebula veliko pisal in prevajal. Njegova bibliografija je obširna, pisal je pesmi, črtice, novele, dnevnike, radijske igre, eseje, romane, dramska besedila in potopise. Knjižnični sistem cobiss zazna 223 različnih naslovov knjig, skupaj s prevodi, zapisi in članki pa prek dva tisoč. Od zgodnjega obdobja ustvarjanja v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta izšla prva dva romana Senčni ples (1960) in V Sibilinem vetru (1968), prek biblijskega romana Jutri čez Jordan (1988), vrhuncev kot so romani Zeleno izgnanstvo (1981), Kačja roža (1994), Cesta s cipreso in zvezdo (1998), ... do zadnjega Ob pritoku Jangcekjanga (2018, založba Mladika ga je izdala le nekaj tednov pred njegovo smrtjo) je plodovit pisatelj napisal opus, "s katerim je presegel meje slovenstva in se zapisal v kulturno in duhovno zakladnico evropskega krščanstva«. Največ je izdajal pri zamejski založbi Mladika ter pri celjski, celovški in goriški Mohorjevi družbi.

Pri založbi Družina je - poleg rubrike Credo, ki jo je pisal od leta 1998, torej polnih dvajset let, kar pomeni prek tisoč tedenskih zapisov - izdal tri knjige: Intervjuji o Prihajajočem (2002), Jacquese Maritaine (2004) in Credo (2011). Njegova dela so prevedena v številne jezike, v italijanščino precejšen del romanesknega opusa.

V evropskem in posebno italijanskem prostoru je prejel številne nagrade, med drugim naziv Državljan Evrope, še pred tem, leta 2012, ga je predsednik italijanske republike Giorgio Napolitano imenoval za velikega častnika viteškega reda za zasluge. Sem in tja ga je opazila tudi slovenska literarna stroka: leta 1969 je prejel nagrado Prešernovega sklada za roman V Sibilinem vetru, leta 1995 pa še Prešernovo nagrado za literarni opus in deset let pozneje nagrado kresnik za roman Nokturno za Primorsko. Za slednjega mu je leta 2005 najvišje škofijsko priznanje sv. Jožefa podelil tudi koprski škof Metod Pirih. Ob 90-letnici mu je Slovenska škofovska konferenca podelila najvišje cerkveno priznanje, odličje sv. Cirila in Metoda. Od leta 1987 je bil dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, leta 2009 pa je postal njen redni član.

Preberite tudi :

»Čarodej besede, vitez misli«

»V slovenskem kulturnem prostoru zavzema posebno mesto. Ne v prejšnjih časih ne v sedanjem med našimi književniki ni bilo človeka, ki bi s takim žarom in tako jasno branil stališča krščanstva in slovenstva. Rebula je bojevnik za resnico – za resnico o Bogu, za resnico o krščanstvu, za resnico o slovenstvu.«

Kardinal: »Rebula je bojevnik!«

Kardinal Franc Rode in pisatelj Alojz Rebula gosta knjižnega sejma