V Prigorici v župniji Dolenja vas pri Ribnici je ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore daroval pogrebno mašo ob pogrebu žrtev iz brezna Žiglovica.

V pridigi je nadškof Zore spomnil na dogodke 28. julija 1942. Imenoval je žrtve: Franc Trdan, Franc Tanko, Anton Henigman, Anton Gorše, Anton, Franc in Jože Arko, Janez Kozina in njegov sorodnik Jože Kozina. Tako so otrpnile in padale tudi žrtve iz Strug: Viktor Dolenc, Ludvik Ferkulj, Anton Miklič in Filip Prijatelj. »Drug za drugim so padali v temo Žiglovice. Petemu je uspelo pobegniti. Zdelo se je, da so padli za večno, da bo brezno pokopalo njihova telesa in da bo strah, porojen iz nasilja, pokopal spomin nanje. Vendar so padali samo začasno. Otrpnili so, da bi spet zaživeli, padli so, da bi zopet vstali. Morilci so jih metali v jamo, a ti možje in fantje, vsi do zadnjega kristjani, so padali v Božjo ljubezen, ki jo je Bog izkazal do nas s tem, da je Kristus umrl za nas. V uri teme so bili pridruženi Kristusu in njegovemu trpljenju, da bi skupaj z njim vstali v življenje.«



Dodal je, da s pokopom izpolnjujemo eno najbolj temeljnih človekovih pravic, pravico do groba, čeprav v veliko zamudo. Istočasno bodo odslej tudi njihovi svojci in sorodniki vedeli, kje lahko prižgejo svečo ob spominu in ob molitvi zanje.



Poudaril pa je tudi molitev za tiste, ki so zagrešili dejanje, vendar je dejal, da se moramo varovati moramo sodbe in obsodbe. »Kdo ve, koliko ljudi je tako do konca notranje čistih, da so sposobni sprejeti tudi mučeništvo, samo da si ne bi umazali rok s krvjo nedolžnega. Najbrž zelo malo. Zato danes molimo tudi za tiste, ki so morili. Ta dejanja so jim na dušo naložila težko breme, pravzaprav neznosno breme, ki ga lahko odložijo samo tako, da ga priznajo in se pokesajo. Naj Gospod Bog nakloni milost kesanja tistim, ki so še živi, za vse pokojne pa ga prosimo usmiljenja. Naj se Oče spomni, da je Kristus umrl za slabotne, umrl je za brezbožne. Oče, usmili se nas.«



Pridigo je nadškof končal z besedami: Ko ljudje izpolnimo temeljne človeške dolžnosti, ko začnemo pokopavati svoje mrtve, začnemo dajati prostor življenju. Veliko jih bomo morali še pokopati po naši slovenski zemlji, da bo med nami spet moglo zažuboreti življenje. In ne bomo nehali govoriti besed pričevanja o tem, kar mora biti povedano. Govorili bomo zaradi tistih, ki so umrli, govorili zaradi tistih, ki so morili, govorili zaradi nas samih in govorili zaradi jutrišnjega dneva našega naroda.«

Foto: Bogomir Štefanič

Žiglovica, Janko Maček, Zaveza 12,1994,Srp in kladivo ...,Ziglovica,Dolenja vas.doc