V Ljubljani se je na Prešernovem trgu Pohod za življenje odvil že šestič zapored. "Tokrat nas povezuje geslo »Človek že od spočetja«. Pridite, da skupaj hodimo za življenje!" so zapisali organizatorji. Z zbiranjem so pričeli ob 9.30, nadaljevali pa s pestrim, veselim, zanimivim programom za vse generacije. Raznovrstno dogajanje je bilo na stojnicah, ki so jih pripravili Mladi za življenje, Zavod Živim in drugi, na eni od stojnic so otroci lahko porisali svoje majice. 

Foto utrinki Tatjane Splichal:

O lepoti življenja pa so pričevali dr. Bojanka Štern, s. Emanuela Žerdin, nogometašica Mirjam Kastelec, Igor Vojinovič kot mož, oče in katoliški novinar ter koordinatorka Urša Cankar Soares.

Mož, oče in katoliški novinar Igor Vojinovič. FOTO: Tatjana Splichal

Urša Cankar Soares je pred začetkom pohoda zbrane nagovorila: "Je začetek življenja odvisen od naše verske prepričanosti? Mogoče od politične opredelitve? Ne. Začetek življenja je znanstveno dejstvo. Ob združitvi ženske in moške spolne celice nastane nov, neponovljiv, edinstven genski zapis, nov človek, ki je človek že od spočetja." Udeležence pohoda je spodbudila, naj kljub tisočem zaradi splava izgubljenim življenj in pretresljivih pričevanj o trpljenju, ki ga splav povzroča, ne obupujejo: “Ravno nasprotno, vse to je razlog za nas, da HODIMO. Ti otroci ne bodo nikoli pozabljeni in nikoli ne bomo dovolili, da bi ti ranjeni starši morali žalovati v osamljenosti. Pravica do življenja je naša osnovna, fundamentalna pravica. To ni pravica samo za nekatere priviligirane ljudi, za tiste zaželjene, planirane, samo za zdrave, samo za tiste, ki ne trpijo. Človekove pravice so za vsakega človeka.”

Urša Cankar Soares. FOTO: Tatjana Splichal

Od spočetja do naravne smrti

Geslo Pohoda za življenje 2025 je »ČLOVEK ŽE OD SPOČETJA!«. Letošnje dogajanje je bilo še posebno zaznamovano z ozaveščanjem o pomenu najranljivejših v naši družbi. Poleg nerojenih, ki jih še pred prvim dihom ogroža splav so tu še starejši in bolniki, ki jim grozi evtanazija. Organizatorji želijo letos še posebej opozoriti, da je človeško življenje veliko vredno in sveto od spočetja do naravne smrti. Kot je poudarila Urša Cankar Soares: "Hodimo od Kopra, do Maribora, hodimo po celi Sloveniji, hodimo za nerojene, hodimo za mamice v stiski, za ustrahovane očete, hodimo za otopele zdravstvene delavce, za žalujoče sorodnike, hodimo za zavedene mlade. Hodimo za življenje, za družino, za prihodnost. Mi smo generacija za življenje!"

Nagovor Aleša Primca. FOTO: Boštjan Debevec

Aleš Primc se je vsem zahvalil za oddane podpise za referendum in pozval, naj vsi pridemo na referendum ter povabimo svoje prijatelje in znance, naj glasujejo proti.

Na Prešernovem trgu so se poleg organizatorjev zbrali tudi pripadniki policijskih enot, ki so poskrbeli za nemoten poteh pohoda. FOTO: Boštjan Debevec

Igor Vojinovič: Hvala babi Cvetki

Mož, oče in med drugim sodelavec Družine Igor Vojinovič je z zbranimi delil osebno zgodbo svoje matere, ki je po ločitvi od njegovega očeta še trikrat zanosila in trikrat splavila. Ko je bil študent, mu je mama poslala dolgo pismo, v katerem mu je zaupala svojo travmo. »Mamina postabortivna travma je bila strašna. Njeno zdravje se je pred mojimi očmi iz dneva v dan slabšalo. V vodovodnih jaških je slišala 'glasove duš'. Ponoči so jo prebujali 'kriki splavljenih otrok'. Včasih je o tem pisala po knjigah, po pohištvu in zidovih. Malo je manjkalo, da bi storila samomor. 'Zakaj me nihče ni opozoril, niti starši, niti šola, niti Cerkev?' se je jokala.

Leta 1983 je v Medžugurju opravila življenjsko spoved in spoznala težo storjenih splavov, ki jih je grenko obžalovala. »Nekega dne, ko je v kapelici župnijske cerkve pred kipom lurške Matere Božje molila rožni venec, se ji je zazdelo, kot da se ji je Marija približala, s seboj je pripeljala tri lepe deklice, rjavolasko, blondinko in črnolasko, in jih predstavila: 'Poglej, Melanija: to so tvoje tri hčerkice. Bodi v miru, oproščeno ti je.' Po tem milostnem doživetju se je potolažila. V Marijinem svetišču je zanje darovala mašo in jih 'krstila': rjavolasko Kristino, svetlolasko Bodimirko, črno Anamarijo.«

Pozneje so ji diagnosticirali paranoidno shizofrenijo. »Morala je najprej na psihiatrijo, nato v zavod, kjer je oskrbovana že 26 let. Kljub vsemu je pomirjena z usodo. Hvaležna sva, da sem vsaj jaz živ, da zanjo skrbim in da se lahko veseli vnukov,« je svoje pričevanje povzel Igor, ki je povedal še, da sta starša sprva nameravala splaviti tudi njega, a je temu ostro nasprotovala očetova mama. »Odločno je dvignila svoj glas in ju začela rotiti, naj za Božjo voljo na kaj takega niti ne pomislita. Sprva je bilo zaman, ampak babi ni popuščala. Ko je videla, da nič ne pomaga, je očetu zagrozila, da se mu bo uradno odpovedala, če bo dovolil moj splav. To je očeta malce ustavilo in medtem ko so se prerekali in obotavljali, je čas mineval, jaz pa sem pod materinim srcem dosegel starost, ko je bilo za prekinitev nosečnosti prepozno. Tako sem preživel splav. Življenje je zmagalo! Po zaslugi angela varuha, po zaslugi moje verne pravoslavne babi Cvetke, ki sem jo vedno imel neskončno rad. Zato pravim – naj žive vse naše babice, čudovite cvetke za življenje!«

S. Emanuela Žerdin: Trpljenje je del življenja

O svoji izkušnji dela z umirajočimi je spregovorila s. Emanuela Žerdin: “Tukaj sem v imenu tistih, o katerih nihče ne piše in nihče ne govori. Oni sami ne morejo priti sem niti dati svojega glasu za življenje, niti povedati, da bi še radi živeli. Tukaj sem pred vami kot medicinska in redovna sestra, da povem, kaj sem se naučila od umirajočih, mojih najboljših učiteljev.” 

S. Emanuela Žerdin. FOTO: Tatjana Splichal

Poudarila je, da v govoru o novem zakonu o evtanaziji tolikokrat slišimo, da bomo s tem lajšali trpljenje bolnikom: “Pozabljamo, da je trpljenje del življenja. Vprašajte vrhinske športnike, ali so njihovi uspehi posledica užitkov ali odpovedi in trpljenja. Večina ljudi umre brez strašnega trpljenja, s katerim nas strašijo. Večina ljudi je hvaležna, da lahko doživi še eno jutro.”

Povedala je, da jo ljudje velikokrat sprašujejo, kako zmore delati v hospicu in med umirajočimi. Odgovarja jim: “Zmorem, ker je trenutek odhoda iz življenja prav tako pomemben kot trenutek prihoda. Kot nas ob rojstvu sprejmejo ljubeče roke, tako si ob smrti želimo, da so obnas naši dragi.”

Mirjam Kastelec: Brat z Downovim sindromom je Božji dar

Nogometašica slovenske reprezentance Mirjam Kastelec je v svojem pričevanju govorila o odraščanju z mlajšim bratom Danijelom, ki ima Downov sindrom. »Žal mi je, ko pomislim, koliko ljudi z DS zaradi splava nikoli ne bo imelo možnosti imeti tako dobrega vpliva na svojo okolico, mislim, da je to velika škoda za našo družbo,« je povedala. Izpostavila je tri vidike, zaradi katerih je še posebej hvaležna za brata s to boleznijo: »Zaradi Danijela sem se začela precej manj obremenjevati s tem, »kaj si pa ljudje mislijo«. Ker se s tem ne obremenjuje niti on. Ljudje z DS so najbolj pristni in avtentični ljudje, kar jih boste spoznali, preprosto so, kar so.«

Mirjam Kastelec. FOTO: Boštjan Debevec

Pravi, da jo Danijel rešuje tui zagledanosti vase ter izjemno pozitivno vpliva na družinske medsebojne odnose: »Je skupen cilj, okrog katerega se zbiramo. Skrb, ki jo od nas potrebuje, preprečuje, da bi se vsak zavlekel v svojo sobo in da bi živeli vzporedna življenja, drug mimo drugega, saj moramo pri skrbi zanj sodelovati vsi. Poleg tega zna v napetih situacijah krasno razelektriti ozračje ali nas razvedriti.«

»Res sem hvaležna Bogu, da imam brata z DS in za vse stvari, ki me jih uči,« je zaključila. »Vsekakor je velik Božji dar in ne bi si želela, da Downovega sindroma ne bi imel. Še težje pa si predstavljam, da ga sploh ne bi bilo. Tako da sem hvaležna tudi vsem vam, da ste prišli danes na pohod in da podpirate vse oblike življenja, tudi take z malo drugačnim številom kromosomov.«

Zakaj pridem na Pohod za življenje?

Mlada zakonca Pia in Dominik Ceglar sta o Pohodu za življenje povedala: “Na shod sva prišla, ker verjameva, da je vsako življenje sveto, da si tako otroci kot ostareli in trpeči zaslužijo dostojno življenje. Pomembno se nama zdi, da prideva na pohod, da skupaj pokažemo Sloveniji, da nas je nekaj, ki verjamemo v ta stališča, ter da se naš glas sliši.”

Pia in Dominik Ceglar. FOTO: Meta Sedminek

Larisa Demšak pa je povedala: "Na pohod za življenje sem prišla zato, ker želim biti glas tistih, ki ga nimajo. Nerojeni otroci so tudi del naše družbe in lepo bi bilo, če bi jim priznali to dostojanstvo."

Larisa Demšak. FOTO: Meta Sedminek

“Na pohod sva prišla, ker bi rada drugim pokazala, da je zagovarjanje življenja od spočetja do smrti nekaj moralno dobrega in nekaj, česar se nihče ne bi smel sramovati, na to bi morali biti ponosni,” sta prepričana Petra in Luka Kreč. “S svojo udeležbo bi rada spodbudila zavedanje, da je človeško življenje Božji dar, sveto in nedotakljivo. Čas je, da ga družba začne jemati kot takega.” Poudarila sta tudi podporo referendumu proti uzakonitvi evtanazije, saj “si v družbi tega ne bi smeli dovoliti, gre za nevarno prakso, ki lahko vodi v mnogo zlorab”.

Petra in Luka Kreč. FOTO: Meta Sedminek

Že tri prizorišča

Lani se je v Ljubljani zbralo okrog 6000 udeležencev pohoda, prava množica pa se je zbrala tudi letos, posebno veliko je bilo videti družin z otroki. Ljubljanski pohod ima najdaljšo tradicijo, v Mariboru je letos potekal tretjič, v Kopru pa drugič.  Organizatorjem se zdi pomembno, da pobuda za Pohod prihaja od lokalnih prebivalcev in so odprti za možnost, da v prihodnjih letih pripravijo Pohod za življenje še na kakem novem prizorišču.

Še več fotografij z ljubljanskega Pohoda za življenje si oglejte v fotogaleriji Tatjane Splichal:

1/23