Kaj vam prihaja v ospredje ob besedi življenje?

URŠA: Ja, dojenček, ki se ga tako veselimo.

Zakaj sta svoje življenje zastavila za življenje?

FAUSTIN: Normalen odgovor. Ja, da življenje ne umira, da se življenje ne potaplja v dnu, da se življenje viša in viša.

URŠA: Lepo si povedal (pohvali sina, op. a.). Življenje je največ, kar nam Bog lahko da. Če nimamo življenja, nimamo ne lepih odnosov, ne vere, ne Božjega razodetja, ne vemo, da je živ v evharistiji, da nas ljubi. Vsem ljudem želimo, da imajo življenje, da je cenjeno, spoštovano, varovano, da bi imelo pravo mesto, da bi spet obnovili to veselje.

Družina se bo kmalu povečala še za enega člana. FOTO: Tatjana Splichal

Na globoko sta odrinila z odločitvijo za šolo za misijon v Rimu, kjer sta poglobila svoj odnos z Bogom, da sta zdaj lahko pričevalca tudi za druge.

URŠA: V svojem življenju sem izkusila, kaj je življenje v polnosti in kaj to ni. Nisva še na končni točki, še rasteva v odnosu. Lahko sva še bolj potrpežljiva z otroki, bolj na razpolago drug drugemu, otrokom in svetu. Bog je lepo poskrbel za naju, naju poklical na to skupno pot v šoli za misijon v Rimu. Čudovit Božji načrt! V meni je velika hvaležnost za to, kako naju je Bog vodil po tej poti korak za korakom. Lahko sem doma, Nuno je tu, za našo družino je poskrbljeno – v vsem tem vidim Božji načrt.

NUNO: Ko sem šel na misijon, sem dobil Božjo besedo: »Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času, sredi preganjanj, prejel stokrat toliko …« (Mt 10,29-30). Takrat sem res veliko pustil na Portugalskem. Ko sem se odločil, da grem v Rim, sem dobil službo za nedoločen čas, in to v času finančne krize na Portugalskem. Ampak hvala Bogu, sicer ne bi dobil žene, otrok, življenja v Skupnosti Emanuel …

Urša Cankar Soares je koordinatorka Pohodov za življenje. V Ljubljani bo Pohod za življenje v soboto, 4. oktobra. Zbiranje ob 9.30 na Prešernovem trgu.

Kaj se vama zdi pomembno pri vzgoji? Kaj želita otrokom posredovati z vzgojo za življenje?

NUNO: Želiva, da najini otroci pridejo v nebesa.

URŠA: Naš družinski program je, da jih vodiva po poti svetosti. To je največ, kar imamo. Zelo aktivna sva tudi v Skupnosti Emanuel, ker želiva, da otroci odraščajo ob družinah, kjer je Jezus na prvem mestu.

NUNO: Veliko energije je potrebno, da imava otroke doma. Imamo šolo na domu. Skoraj vsak dan se pogovarjamo o svetnikih, skupaj molimo in skupaj smo prebrali tudi Povest duše. Otroci imajo zelo radi stripe o Jezusu, svetnikih.

URŠA: Otrokom želiva predati, da je vera nekaj čudovitega, imamo skupno Mamico v nebesih, zglede v svetnikih. In ko smo pri maši, je lepo, ko otroci odreagirajo ob svetniku tistega dne, če so o njem že kaj slišali. Naša vera je tako čudovita in bi jo res rada predala otrokom.

Urša in Nuno sta se spoznala v Rimu, leta 2016 pa sta si obljubila zvestobo pred Bogom. FOTO: Tatjana Splichal

Po devetih letih od poroke pričakujete petega otroka. Za kaj sta hvaležna?

NUNO: Urši večkrat povem, da sem hvaležen za dan, ko sem jo spoznal, ker bi bilo moje življenje popolnoma drugačno, če bi ostal v Lizboni. Hvaležen sem, da sem šel v Rim in za deseto leto skupnega življenja.

URŠA: Zelo hvaležna sem za pot vere, ki sva jo hodila. Vidim, da je posvetitev Mariji v našo družino prinesla novo razsežnost, in ko sva razumela, zakaj sploh imamo Marijo – da nas spremlja na poti vere.

NUNO: Želela sva spoznati Marijo, ker sva vedela, da imajo najbolj znani svetniki tudi zaupen odnos z Marijo.

In če pogled usmerita v prihodnost …

URŠA: Sva optimista. Kako lepo je gledati otroka in najlepši čas je, ko imamo dojenčka. Odnos med njimi je nekaj posebnega, ko je nov dojenček v družini, in bilo bi škoda zamuditi te trenutke.

NUNO: Optimističen sem, ker nam je dal Bog toliko milosti, imamo se radi, vsako leto se bolj razumeva in rasteva v odnosu. To mi je zelo dragoceno. Sem optimističen, ko pa gledam svet okoli, menim, da moramo biti korajžni in imeti pogum v zavedanju, da je Bog z nami.

 Prebrali ste del pogovora z zakoncema Cankar Soares, ki ga lahko v celoti najdete v reviji Naša družina, prilogi tednika Družina.