Pri nas otroku ime običajno izbereta starša, vendar to ni ustaljena navada v vseh kulturah. Spomnim se izkušnje s tečaja francoščine, kjer smo pri eni od ur morali povedati svoje ime in pojasniti njegov pomen. Naša sošolka iz Južne Koreje je ob tem s popolno samoumevnostjo dodala, da si je ime izbrala sama. Ko je videla naše začudene obraze, je pojasnila, da je pri njih navada, da je noseča mati pozorna na svoje sanje, ker preko tistih, ki se večkrat ponovijo in so morda celo bolj žive kot običajno, nerojeni otrok sam materi sporoča svoje ime.

Nekje vmes med nami in Korejo se znajdeta Jožef in Marija. Mariji otrokovo ime pove angel ob oznanjenju, Jožefu pa ga prav tako angel razodene v spanju. Že pri navadnih človeških otrocih nam je jasno, da lahko ime otroka zelo zaznamuje in da zato ni nepomembno, tu pa imamo opravka z otrokom Bogom. Kako bomo poimenovali Boga, ki ga nikoli nihče ni videl in se ga ne da imenovati s človeško besedo? To, da smo sploh postavljeni v položaj, da bi lahko...