Nadaljevanje iz: Pokrajinski arhiv Maribor, razstava Socialistični puntarji, komunistični režim, nasilje nad kmeti, zadruge [1]

V »obdelovalnih zadrugah« je o vsem odločala »zadruga«, t. j. komunisti

Za razliko od prejšnjih oblik zadružništva, ki je bilo utemeljeno na zakonu o zadrugah iz leta 1946, so zdaj kmetje v zadrugo vložili svojo zemljo, orodje, stroje in živino, vsi člani zadruge pa so skupno obdelovali zadružno zemljo. »Tako je obdelovalna zadruga upravljala z zemljo in lastnik, kmet, ki je zemljo vložil, ni več odločal o tem, kaj bo kje posejano in kdaj. Vse je vodila zadruga, tako da so v bistvu kmetje postali delavci na svoji zemlji« (Puhan, str. 53). Kot je zapisal Čepič (1999, str. 184), je taka kolektivizacija pravzaprav »pomenila razlaščevanje kmetov. Šlo je v resnici za ekonomsko nacionalizacijo, izvedeno brez spremembe lastništva zemlje.«

Nezadovoljstvo kmetov je naraščalo, začeli so množično izstopati iz »zadrug«

Če je ob agrarni reformi še bilo čutiti zadovoljstvo tistih, ki so na njeni podlagi dobili zemljo, pa so kmetje prisilno združevanje v zadruge doživljali kot obliko nasilja. Poleg tega so si znotraj zadrug večji vpliv zagotovili člani komunistične partije ali aktivisti in podporniki oblasti. To je bilo z vidika nadzora tudi neke vrste nuja, saj so partijske celice znotraj zadrug »skrbele za pravilno linijo razvoja zadružništva« (Tovšak, 2000, str. 194). Nezadovoljstvo kmetov je naraščalo zlasti po letu 1951, začeli so množično izstopati iz »zadrug«.

Danes itak nič ne velja, ker so barabe zgoraj, mi siromaki pa spodaj

Napeto ozračje lepo oriše izjava kmetice M. K. iz Dobrenja, ki se je na okrajnem sodišču zagovarjala pred očitki, da je načelniku zadružnega oddelka kmetijskega poverjeništva Okrajnega ljudskega odbora Maribor okolica dejala: »V zadrugo ste me vi hudiči prisilili. Danes itak nič ne velja, ker so barabe zgoraj, mi siromaki pa spodaj, kar je bilo prej obratno in se je dalo vsem lepo živeti.« Na sestanku zadružnikov pa je javno izrekla besede: »Kaj nam hudiči vedno govorite, da naj delamo, ko pa nam ničesar ne date. Norec je tisti, ki bo v zadrugi delal, ko itak dela samo za to, da drugi žerejo, sam pa gladuje. Jaz že ne bom delala« (Kazenski spis Kž 346/50).

Kardelj je z »zadrugami« spodrezal korenine »kapitalizma na naši vasi«

Edvard Kardelj (1910–1979), eden vodilnih slovenskih (jugoslovanskih) politikov po letu 1945, je ob analizi dogajanja v zvezi s kolhoznimi oblikami zadrug ugotavljal, da tovrstno zadružništvo kmetov ni ekonomsko prepričalo. »Za kmeta je kolektivizacija isto kakor ekspropriacija,« je zapisal Edvard Kardelj v knjigi Problemi socialistične politike na vasi, Ljubljana, 1959, str. 8), in priznal (str. 16): »Ekonomsko gledano ta kolektivizacija ni uspela. Dejstvo pa je, da smo s to akcijo in z ukrepi, ki smo jih izvedli ob reorganizaciji delovnih zadrug, spodrezali korenine kapitalizma na naši vasi.«

»Zadruge« so ukinili, kmetom pa pokradli še več zemlje

Po letu 1953 so zato po sovjetskem vzoru oblikovano kmečko delovno zadružništvo odpravili. Kmetom, ki so izstopili iz zadrug, so vložena zemljišča in sredstva vrnili, a hkrati določili nov zemljiški maksimum v obsegu 10 hektarjev obdelovalne zemlje na gospodarstvo (Franci Avsec, Zadruge na Slovenskem, kratek oris, Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, št. 271, 2018, str. 110). Nastal je nov sistem zadrug, ki so se oddaljile od klasičnih in šle v smer družbenih podjetij. »Šlo je v resnici za podružbljanje kmetijske proizvodnje, kar je bila sicer usmeritev v celotni politično-gospodarski ureditvi jugoslovanske države (samoupravljanje).« (Čepič, 1999, str. 187). Med kmetom in zadrugo je bil vzpostavljen vzajemni poslovni odnos. To je zadružništvo populariziralo do te mere, da je bilo v drugi polovici 50. let v kmetijske zadruge vključenih okoli 70 % kmečkih gospodarstev (Čepič, 1999, str. 187), zadružništvo pa je doživelo velik gospodarski vzpon in s tem pridobilo tudi na politični moči. Ta moč pa je po drugi strani vzbujala pri oblasti skrb pred neskladnim družbenim razvojem v škodo delavskega razreda. Zato so sprejeli nove predpise o kmetijskih zadrugah, ki so slednje »vse bolj izenačevali s podjetji, spodbujali k ustanavljanju velikih družbenih posestev in kmetijskih kombinatov«. Zadružne zveze so razpustili, pričeli so procesi spajanja zadrug s podjetji. To, »eno najbolj neugodnih obdobij zadružništva in zasebnega kmetijstva« je trajalo približno desetletje, potem pa je slovensko zadružništvo »že tretjič začelo skoraj iz nič, da bi nadaljevalo razvoj, grobo pretrgan pred desetimi leti.« (Zadružna zveza Slovenije.)

V obdobju »ljudske demokracije« se je dogajalo kvečjemu nasprotno ...

Socialistična Jugoslavija se je razglašala za demokratično oziroma ljudsko federacijo, mnogi jugoslovanski politiki pa so v svojih referatih in javnih nastopih na veliko poudarjali potrebo po spoštovanju ljudskih pravic. »V obdobju ljudske demokracije se je dogajalo kvečjemu nasprotno – da so bile v mnogih primerih svoboščine in pravice državljanov odvzete, izpolnjevanje dolžnosti pa je bilo zaradi nesorazmernosti pogostokrat nemogoče (npr. obvezna oddaja in odkup pridelkov, delo v kmetijskih delovnih zadrugah ...).« (Roman Ferjančič, Lovro Šturm, Brezpravje. Slovensko pravosodje po letu 1945. Ljubljana, Nova revija, 1998, str. 12.)

V komunizmu so bili sodniki politični aktivisti

V sodnih postopkih je imel veliko moč tožilec. (Ferjančič, Šturm (str. 28): »Po sovjetskem vzoru, kjer je bilo tožilstvo neposredno podrejeno komunistični partiji, je tudi jugoslovanska oblast ustvarila neposredno povezavo tožilstva s partijo.« Režim se je soočal tudi s pomanjkanjem sodniškega kadra, saj so nekateri sodniki bili politično nezanesljivi oziroma so celo nasprotovali novi oblasti. Nekaj časa so jih skušali nadomestiti s sodniki laiki, torej sodniki brez formalne izobrazbe. (Ferjančič, Šturm (str. 18): »Takšno razumevanje vloge sodstva je dejansko privedlo do izgube neodvisnosti sodstva v času ljudske demokracije. /.../ Slovenske oblasti torej niso imele potrebe po pravnih strokovnjakih, temveč potrebo 'po političnih aktivistih pri sodiščih, kar so sodniki nepravniki od prvega časa dejansko bili'«

»Zakon« o »zadrugah« je vseboval tudi kazenske sankcije

Temeljni zakon o zadrugah iz leta 1949 je bil prvi zakon o zadrugah, ki je vseboval tudi kazenske sankcije. Sicer pa so bila kazniva dejanja, zaradi katerih so se lahko na zatožni klopi znašli tudi kmetje, našteta v jugoslovanskem kazenskem zakoniku (npr.: sodelovanje pri sovražnem delovanju proti državi; združevanje zoper ljudstvo in državo; sovražna propaganda; neizpolnitev obvezne oddaje kmetijskih pridelkov; dajanje krivih podatkov, ki so v zvezi z oddajo, in umetno povečanje teže oddanih pridelkov; zanemarjanje obdelave zemlje in vzreje živine; škodljivstvo v kmetijstvu; spodkopavanje zadruge; kršitev prostovoljnosti članstva v zadrugah; širjenje lažnih vesti ipd.).

Upore kmetov je Udba preganjala s »sodišči«

Ukrepom, ki so doleteli kmetijstvo ob poskusu socialistične preobrazbe podeželja, so se kmetje upirali na različne načine. Najpogostejša oblika nepokorščine je bilo izogibanje obveznemu odkupu z neizpolnjevanjem postavljenih kvot za oddajo pridelka oziroma živine (s skrivanjem pridelkov, podtikanjem pokvarjenih izdelkov med pridelke za oddajo in črnimi zakoli) ali mahinacijami (utajami) v zvezi s prijavo velikosti zemljišč ali števila živine v hlevu, prišlo pa je tudi do fizičnega upora, ko so se izterjevalcev oziroma članov odkupnih komisij lotili s pestmi in verbalnimi napadi. Lažje kršitve so obravnavale posebne komisije pri KLO-jih, za težje pa so bila pristojna okrajna sodišča.

Samo pri Okrajnem sodišču v Mariboru v letih 1945–1951 najdemo 177 kazenskih zadev, ki so jih vpisovali v vpisnik Ks oziroma K in se nanašajo na neizpolnjevanje kvot obvezne oddaje pridelkov ali živine. Če v iskalnik podatkovne zbirke SJAS, znotraj produkcijskega okolja PAM, vpišemo iskalni pojem »črni zakol«, pa ugotovimo, da je bilo pri istem sodišču v istem obdobju obravnavanih 209 tovrstnih zadev.

Pritožbe na »sodbe« niso bile uspešne

Ker je tedaj za vse sodne okraje od Prekmurja čez vzhodno Štajersko do Koroške, katerih pristojna območja danes sodijo v pristojnost Pokrajinskega arhiva Maribor, do leta 1957 kot drugostopenjsko sodišče delovalo Okrožno sodišče v Mariboru, imajo v gradivu tega sodišča za dejanja v zvezi z neizpolnjevanjem kvot obvezne oddaje kar 798 kazenskih zadev, vpisanih v vpisnik Kpo oziroma Kž. Gre torej za zadeve, v katerih je prišlo do pritožbe zoper sodbo na prvi stopnji, bodisi ker je bilo z njo nezadovoljno tožilstvo bodisi so bili nezadovoljni obtoženci (oziroma že obsojenci). V večini primerov pritožba, ki so jo sprožili obsojeni na okrajnem sodišču, potem na okrožnem sodišču ni bila uspešna in je bila kazen s prve stopnje potrjena.

Nad prisilne odvzeme režima z »goljufijami«

Pri obvezni oddaji prednjačijo zadeve zaradi opustitve oddaje pridelkov ali živine ali zaradi premajhnih količin oddanega, veliko je tudi utaj zemljišč ali pridelkov in živine, najdejo se očitki malomarnega oziroma nevestnega kmetovanja (t. j. premalo pridelanih pridelkov ali premajhnega števila vzrejene živine), goljufije pri oddaji pridelkov (npr. oddaja žita, med katerim so bili žužki, podtikanje kamnov med krompir, podtikanje pokvarjenih pridelkov, podtikanje kuhanega krompirja, loja ali soli v mast ipd.).

Ker je zaklal svojo živijo, so mu »prisodili« štiri leta zapora

Zadev, ki se nanašajo na črne zakole, je do leta 1951 209. Kmet F. C. iz Korene je npr. za kaznivo dejanje črnega zakola dobil kar 4 leta zaporne kazni, pri čemer je v dotičnem spisu tudi neizpolnjen obrazec za pomilostitev tistih obsojencev, ki so sodelovali v »narodnoosvobodilnem boju« (Kazenski spis Kž 542/50).

Zgodilo se je tudi, da so kmetje fizično ali verbalno napadli odkupovalce. Zakonca J. in A. R. iz Trnja sta denimo na odkupovalce vpila, da so cigani, obenem pa z verigo udarila in poškodovala uradno osebo (Kazenski spis Kž 808/51).

Kmeta so vrgli na tovornjak med svinje

Zanimiv je primer Kž 543/51, v njem je bilo ravno obratno, namreč, pet članov odkupne komisije, doma iz širše okolice Lendave oziroma iz Turnišča, so obtožili, da so kot člani odkupne komisije enega kmeta vrgli na tovornjak med svinje, potem pa hoteli isto storiti še z drugim kmetom, ki pa se je med upiranjem telesno poškodoval.

Tudi v zadevi Kž 487/50 je šlo za zlorabo položaja: M. K., pooblaščenec radgonskega okrajnega ljudskega odbora, je v enem primeru izsilil oddajo masti in živine, da bi jo potem prodal, v drugem primeru pa je vdrl v hišo in oba lastnika zaklenil v sobo.

Ženica v Žicah se je pred tatovi branila s sekiro

Še en zanimiv primer pa se je zgodil v Žicah – drugostopenjsko sodišče je oprostilo obtoženko G. E. obtožbe, da je člane odkupne komisije ovirala pri delu in jim tudi grozila s sekiro. Okrožno sodišče je krivdno sodbo razveljavilo z obrazložitvijo, da stara ženica upravičeno ni odpirala vrat, ker se člani komisije niso najavili, prišli so v temi, prav tako pa so s pretvezo, da nosijo ranjenca, ki rabi oskrbo, skušali ukaniti žensko, da bi jim odprla; enako nenapovedano so prišli tudi dan pozneje, zato je imela pravico braniti se. Sodišče je menilo, da ni dokazov, da bi ženica s sekiro resnično zamahnila proti enemu od aktivistov (Kazenski spis Kž 541/50).

Nasilje in »obtožbe« kmetov sta bila stalna praksa

Poleg neizpolnjevanja kvot obvezne oddaje so se kmetje velikokrat morali zagovarjati zaradi nasprotovanja agrarni reformi in ustanavljanju zadrug. Ker so se razlastitvam in kolektivizaciji upirali predvsem t. i. kulaki, je bilo prav v letih 1949–1950 največ kulaških sodnih procesov (Le vkup, le vkup). Milko Mikola je v knjigi Zaplembe premoženja v Sloveniji 1943–1952 (Študije 3, Celje, 1999, str. 228) zapisal: »Poleg kmetov, ki so se upirali vstopu v kmetijske obdelovalne zadruge, so bili zlasti v letih 1949–1950 pred njimi /sodišči/ obsojeni tudi številni kmetje, ki so v kmetijske obdelovalne zadruge sicer že stopili, vendar so bili obtoženi, da so jih skušali od znotraj razbiti.« Nekateri kmetje so bili obtoženi poškodovanja zadružnega premoženja. Nekaj pa je tudi primerov samovoljnega ali malomarnega oziroma nevestnega vodenja zadruge, prisvojitve zadružne živine ali pridelkov, oviranja zadružnega dela ipd.

Upora proti nasilju komunistov je bilo veliko, ti so ga radikalno zatirali

Tretja večja množica kaznivih dejanj, za katera so obdolžili kmete, je bilo podpiranje ilegalnih oboroženih skupin ali sodelovanje v njih in nasploh dajanje protidržavnih oz. protirežimskih izjav. Kot je zapisala Mateja Čoh v knjigi »Za svobodo, kralja in domovino«. Ilegalne skupine v Sloveniji med letoma 1945 in 1952 (Ljubljana, 2010, str. 268–269), je komunistična partija ugotavljala, da so bili člani in podporniki ilegalnih skupin večinoma prav kmetje, največ tovrstnih skupin pa je delovalo na Štajerskem in v Prekmurju, se pravi na izrazito kmetijskem območju. »Če upoštevamo, v kako težkem položaju so bili kmetje v tistem času, ni težko razumeti, da so mnogi med njimi na pripadnike /.../ ilegalnih oboroženih skupin in organizacij gledali kot na možne odrešitelje« (Mikola, 1999, str. 234). Največ tovrstnih kazenskih procesov je bilo do leta 1950, ko so bile ilegalne skupine, znane pod imenoma križarji ali Matjaževa vojska, oblast pa jih je označevala za »bande« in »tolpe«, najbolj dejavne. Med drugostopenjskimi kazenskimi zadevami mariborskega okrožnega sodišča takih spisov praktično ni, kar pomeni, da na prvostopenjske sodbe ni bilo pritožb. So pa takšna kazniva dejanja sodila pod težja, zato so jih tudi na prvi stopnji obravnavala okrožna sodišča (na mariborskem jih je npr. do leta 1950 bilo 144).

Nekatere upornike so komunisti tudi ubili

Najpogostejša izrečena »kazen« kmetom, ki so storili kaznivo dejanje zoper obvezno oddajo in kolektivizacijo kmetijstva, ali za protidržavno delovanje oziroma protidržavne izjave, je bil odvzem prostosti. Nemalokrat je sodnik izrekel tudi kazen prisilnega oziroma poboljševalnega dela. Lahko je bila izrečena denarna kazen. Še hujša kazen je bil odvzem celotnega premoženja. Za delovanje v oboroženih skupinah ali uničenje zadružnega premoženja pa je lahko bila izrečena tudi smrtna kazen (Benjamin Puhan, Socializem na vasi. Zadruge 1945–1950, diplomska naloga, Maribor, 2015, str. 57).