Leta 2025 mineva 80 let od vzpostavitve komunistične oblasti v Sloveniji. Kot so ob razstavi Socialistični puntarji v Pokrajinskem arhivu Maribor zapisali, je za komunizem oz. socializem bilo tipično ideološko povzdigovanje proletariata, t. j. delavskega stanu, medtem ko so na kmetijstvo gledali kot na ostanek prejšnje, meščanske družbe. V povečani kmetijski proizvodnji in v novi organizaciji kmetijstva je oblast videla sredstvo za pospešeno industrializacijo. Kmete so prizadeli s številnimi ukrepi – razlastninjenjem, racionirano preskrbo, obvezno oddajo pridelkov in živine ter kolektivizacijo kmetijske proizvodnje. Pri kmetih je ob tem prihajalo do uporov in kršenja predpisov, večkrat tudi do kaznivih dejanj. Najpogosteje so kmete obsodili zaradi neizpolnjevanja obveznih oddaj in odkupov, zaradi nasprotovanja agrarni reformi in ustanavljanju kmetijskih obdelovalnih zadrug ter zaradi delovanja v ilegalnih skupinah ali sodelovanja z njimi.

Na panojih tudi prizori iz filma Moj ata, socialistični kulak

Na razstavi Socialistični puntarji, katere avtorja sta Boštjan Zajšek in Marko Bilić, na ogled bo predvidoma do maja 2026, ogled pa je možen vsak dan od 8. do 15. ure, so predstavili nekatere primere kazenskih spisov Okrožnega sodišča v Mariboru, za ponazoritev tedanje družbenopolitične propagande pa služijo plakati in letaki iz Zbirke lepakov, letakov in plakatov. Na panojih je moč videti tudi fotografije iz prvih dveh desetletij po drugi svetovni vojni, ki prikazujejo kmečko življenje, vsakdanja in sezonska kmečka opravila, podeželske bivalne in gospodarske stavbe ter zadružna poslopja. Te fotografije hrani PAM v Zbirki fotografij in razglednic ter v Zbirki albumov fotografij in razglednic. Poleg tega je razstavljenih še nekaj drugih dokumentov iz fondov: Krajevni ljudski odbor Logarovci, Zbirka gradiva mednarodnega arhivskega raziskovalnega tabora (MART), Okrožni ljudski odbor Maribor. Nekatere fotografije so vzeli iz tedanjega časopisja (v glavnem iz lista Tovariš), obenem so razstavili tudi posamezne časopisne članke iz Vestnika, Slovenskega poročevalca, Našega dela in Dolenjskega lista. Predstavili so tudi jugoslovanske bankovce iz tedanje dobe, ki jih PAM hrani v Zbirki bankovcev, kovancev in obveznic. Kot popestritev razstave pa so na panojih upodobili prizore iz filma Moj ata, socialistični kulak (1987), ki je na podlagi scenarija Toneta Partljiča na zabaven način orisal pogled preprostega podeželskega človeka na tedanje družbenopolitične spremembe in njegovo razumevanje pestrega dogajanja v zvezi z agrarno reformo in vzpostavitvijo komunističnega režima. Mednaslove sem dodal avtor prispevka.

Pokrajinski arhiv Maribor, razstava Socialistični puntarji. Vir: PAM

Komunistični partizani so se poistovetili s puntarji, po vojni so se sami spravili nad kmete

Avtorja razstave Boštjan Zajšek in Marko Bilić sta v katalogu spomnila, da je leta 1934 pesnik Mile Klopčič (1905–1984) napisal pesem Le vkup, uboga gmajna, ki je znana tudi kot Puntarska pesem. V njej je Klopčič opeval največji kmečki upor na slovenskih tleh iz leta 1515. Zaradi besedila pesmi, ki opisuje punt (upor) proti bogati gospodi, je bila pesem popularna tudi pri slovenskih partizanih in posledično komunistih.

Delavce pa je bilo potrebno oskrbeti s hrano

Ironija pa je hotela, da so se po prevzemu oblasti leta 1945 in vpeljavi socialistične gospodarske politike komunisti sami soočili s kmečkimi puntarji, seveda ne v tako organizirani obliki kot leta 1515 in tudi ne v takšnem obsegu. Popolna zastrašenost ljudi z medvojnim in povojnim nasiljem je k temu odločilno prispevala.

Šlo pa je vendarle za različne oblike odpora proti kmetijski »politiki« nove oblasti, ki se je po koncu vojaških spopadov znašla pred velikim izzivom, kako ob vse večji deagrarizaciji (t. j. odhajanju ljudi z vasi oziroma iz kmetijstva v industrijo), ki je bila posledica strateškega načrta za modernizacijo do tedaj precej agrarno usmerjene države, zagotoviti neagrarnemu prebivalstvu zadostne količine živilskih izdelkov in ostalih osnovnih potrebščin. Za komunizem oz. socializem je bilo tipično ideološko povzdigovanje proletariata, t. j. delavskega stanu, temelje za modernizacijo države so komunisti videli v pospešeni industrializaciji. Delavce pa je bilo potrebno oskrbeti s hrano, ki je v prvih povojnih letih zelo primanjkovala. Tako je agrarni sektor kot proizvajalec živilskih izdelkov naenkrat postal »osnovni vir za industrializacijo kot najvidnejši izraz modernizacije.« (Zdenko Čepič, Vloga agrarnega sektorja pri modernizaciji Slovenije in Jugoslavije, Prispevki za novejšo zgodovino, 2002, str. 55.)

Pokrajinski arhiv Maribor, razstava Socialistični puntarji. Vir: PAM

Ob racionirani preskrbi so uvedli tudi obvezen odkup

Že nekaj dni po koncu vojne je začasna jugoslovanska vlada izdala uredbo o načrtnem razdeljevanju in potrošnji blaga, ki je uvedla tako imenovano racionirano preskrbo. Ta je ostala v veljavi do začetka marca leta 1948, ko je bila kot osnovni način preskrbe prebivalstva uvedena zagotovljena preskrba z živili in industrijskim blagom (Benjamin Puhan, Socializem na vasi. Zadruge 1945–1950, diplomska naloga, Maribor, 2015, str. 5). V realnosti je to pomenilo, da je bila do leta 1948 preskrba prebivalstva načrtovana, centralizirana in kontrolirana.

Poglavitno sredstvo racionirane preskrbe je bilo razdeljevanje blaga na nakaznice oziroma karte, ki so jih za celotno jugoslovansko ozemlje uvedli julija 1945. Kmetje kot proizvajalci živil niso imeli pravice prejemati živil iz racionirane preskrbe, so pa lahko prejeli nakaznice za industrijsko blago (Puhan, str. 7), vendar ne brezpogojno. Ob racionirani preskrbi so namreč uvedli tudi obvezen odkup oz. obvezno oddajo kmetijskih pridelkov.

Kmete so dušili z »obvezno oddajo« in »obveznim odkupom«

Tudi obvezna oddaja je bila načrtovana centralizirano – v uradnih listih so objavljali uredbe, s katerimi so odrejali količine in način oddajanja. Uredba o obvezni oddaji in zbiranju mleka iz januarja 1946 je npr. določala, da morajo rejci krav v letu dni od ene krave oddati državi 250 litrov mleka, od dveh krav 800 litrov, od treh krav 1.400 litrov, od vsake nadaljnje krave pa 800 litrov mleka več. Večje družine, z več kot štirimi člani, ki so redile samo eno ali dve kravi, so smele oddati za vsakega člana družine 50 litrov manj od predpisane količine. V krajih, kjer svežega mleka ni bilo možno zbirati, so morali rejci namesto mleka oddati kuhano maslo (Uredba, čl. 1.)

Okrajni ljudski odbori so krajevnim ljudskim odborom (KLO) za vsako leto postavili »plan, koliko mesa, živine, masti, žita, krompirja, mleka itd. mora/jo/ zagotoviti za tako imenovani obvezni odkup (obvezno oddajo). KLO je za vsako leto sprejel setveni plan, s katerim je vsakemu kmetu določil, kolikšno površino mora zasejati z določeno kulturo, in tudi že predvidel količino pridelka. Na podlagi tega izračuna je nato sprejel tako imenovani razrez obveznega odkupa, s katerim je vsakemu kmetu določil količino pridelkov, ki jo je bil dolžan oddati za obvezni odkup.« (Milko Mikola, Zgodovina Škofje vasi z bližnjo okolico, Po letu 1945,, 2021.)

Pokrajinski arhiv Maribor, razstava Socialistični puntarji. Vir: PAM

Z nepoštenimi nameni so določali krivične količine pridelka za oddajo

Sam odkup je vodila republiška Osrednja odkupna komisija, za tehnične posle pa je skrbel Nabavljalni zavod Slovenije (NAVOD). »Neposredno pri kmetih so pridelek pobirale krajevne odkupne komisije. Odkupovalci so na kmetijah izvajali tudi preiskave in celo fizično trpinčili kmete, ki niso oddali predpisane količine ali so skrivali presežke« (Barbara Bratuša, Dogajanje na vasi v okraju Radgona, diplomsko delo, Maribor, 2010, str. 16.)

Obvezna oddaja je bila odpravljena leta 1951. Če so se kmetje do tedaj želeli izogniti kazni, »so morali količino pridelanih dobrin sproti in natančno sporočati lokalnim oblastem.« (Ernest Sečen, Zgodovinska fronta. Na vaških veselicah pečenke, v mestih pa prazni lonci, 2023.) S številnimi uredbami so določili količine živilskih pridelkov in živine, ki so jih morali kmetje glede na velikost svoje posesti oziroma število glav živine oddati državi. Ni bilo redko, da so člani lokalnih komisij za obvezno oddajo iz različnih vzrokov kmetu »z nepoštenimi nameni določili krivične količine pridelka za oddajo.« (Sečen, 2023.)

Komunistični »petletni plani« ropanja ljudi

Od leta 1947 so tako kot za ostale gospodarske sektorje tudi za kmetijstvo sestavljali petletne plane, kar je pomenilo, da so bile obveznosti in naloge posameznih regij na področju kmetijske proizvodnje določene za več let vnaprej. Marca je npr. jugoslovansko zvezno ministrstvo določilo, »da mora Slovenija v gospodarskem letu 1947/48 na svojem ozemlju zbrati 6.000 ton pšenice in rži ter 3.000 ton mlinske merice. Morala je oddati tudi 3.000 ton koruze in 1.000 ton mlinske merice.« (Bratuša, str. 54.)

Pokrajinski arhiv Maribor, razstava Socialistični puntarji. Vir: PAM

Kidrič: »parazitske zajedalce in špekulante preganjati na vseh področjih«

V sistemu načrtovane preskrbe in normiranih cen je seveda prihajalo tudi do špekulacij. Za špekulante in črnoborzijance je prvi predsednik »vlade« Boris Kidrič (1912–1953) v referatu o problemih prehrane dejal, da »zaradi svojega socialnega izvora in miselnosti ne morejo imeti prav nobenega smisla za ljudsko oskrbovalno politiko«. (Jera Starič Vodušek, Prevzem oblasti 1944–1946, Ljubljana, 1992, str. 388). Njegov naslednik na položaju Miha Marinko (1900–1983) je v govoru na enem do zasedanj ljudske skupščine izjavil: »Pri tem pa je seveda jasno, da moramo parazitske zajedalce in špekulante preganjati na vseh področjih, kjer koli se pojavljajo.« (Boris Kidrič, O novem načinu preskrbe in o vezanih cenah, 1948, str. 27.)

Preganjanje špekulantov postalo »neke vrste politična akcija«

Temelj boja proti špekulantom je bil že aprila 1945 sprejeti Zakon o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže. Tako je preganjanje špekulantov postalo »neke vrste politična akcija« (Vodušek Starič, str. 407.) Kaznivo je bilo »vsako takšno gospodarsko delovanje, ki mu je namen z izkoriščanjem izrednih okoliščin, nastalih vsled vojnega stanja in posledic fašistične okupacije, doseči nesorazmerno premoženjsko korist na škodo narodnih interesov«.« (Zakon, čl. 1.) To je vključevalo prikrivanje oziroma utajo blaga, kupovanje, prodajanje ali proizvajanje blaga v nasprotju z veljavnimi predpisi in z namenom doseganja neupravičene koristi, prekoračenje predpisanih prodajnih cen, prodajanje blaga, ki ni ustrezne kakovosti, večkratno preprodajanje blaga in podobno.

Pokrajinski arhiv Maribor, razstava Socialistični puntarji. Vir: PAM

»Obračun« s privatnim sektorjem in trgovci

Že kmalu po vojni so pričele delovati tudi trgovine na zadružni podlagi, to so bile nabavno-prodajne zadruge oziroma NAPROZE. »Razdeljevanje racioniranih živil naj bi potekalo pod kontrolo zadružnikov, s čimer bi bili izključeni vsi posredniki. S tem je zadružništvo prevzelo velik del trgovine s kmečkimi pridelki, hkrati pa je bila to priložnost, da dobro organizirana zadruga obračuna s privatnim sektorjem in raznimi trgovci in špekulanti.« (Slavica Tovšak, Nabavne in prodajne zadruge v mariborskem okrožju 1945–1946, ČZN, št. 1–2, Maribor, 2001, str. 212). Naproze so delovale do leta 1947, ko so jih preoblikovali v kmetijske nabavno-prodajne zadruge in potrošniške zadruge (splošne, obrtniške, delavske).

Veliki kmetje so postali za komuniste razredni sovražnik

Kmetje, ki so po izpolnjeni obvezni oddaji imeli viške, so za zanje lahko prejeli blago iz racionirane preskrbe (Puhan, str. 8). Vendar so takšne viške lahko ustvarili le veliki kmetje, teh pa na Slovenskem ni bilo veliko. Pa tudi na splošno je delež agrarnega prebivalstva naglo upadal – leta 1910 je znašal še dve tretjini, takoj po drugi svetovni vojni okoli polovico, v začetku 60. let že manj kot tretjino, v 80. letih pa le še 8,2 % (Čepič, 2002, str. 59). Ker je kmetijska proizvodnja temeljila na zemlji kot zasebni lastnini, so veliki kmetje (t. i. kulaki) z ideološkega vidika postali za komunistično oblast moteč faktor oziroma so ga dojemali kot razrednega sovražnika. Decembra 1945 so v uradnem listu objavili Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji. Z njim so določili, skladno z geslom Zemljo tistemu, ki jo obdeluje, dodelitev zemlje tistim poljedelcem, ki je nimajo ali je imajo premalo. »Zemlja, ki jo je kmet prejel, je dejansko postala njegova last. Prepisali so jo nanj v zemljiški knjigi. Med obdelovalno zemljo niso spadale zgolj njive, ampak tudi vrtovi, sadovnjaki, vinogradi, travniki in pašniki, ki so bili primerni za obdelavo.« (Puhan, str. 12).

Pri razdelitvi ukrade zemlje so imeli prednost komunistični borci

Da bi prišli do zemljiškega sklada, ki bi ga lahko porazdelili agrarnim interesentom, so razlastili veleposestnike, bančne in delniške družbe, verske ustanove, v sklad so prišla posestva, ki so med vojno ostala brez lastnikov ali pravnih naslednikov, razlastitev pa je doletela tudi presežke kmečkih posestev (skupna površina obdelovalne zemlje in gozda ni smela preseči 45 ha).

V mariborskem okrožju je bila med razlastitvami na prvem mestu zasebna veleposest, na drugem pa posest cerkve (Čepič, 1995, str. 111). Zakon o agrarni reformi je bil bolj politični kot gospodarski ukrep, sprejet je bil namreč kot »politična poteza za pridobivanje simpatij kmečkega prebivalstva in borcev, čeprav je z agrarnim maksimumom že napovedal tudi revolucionarne posege v kmetijstvo. Omogočil je namreč razdelitev zemlje in kolonizacijo, pri čemer so imeli prednost borci in njihove družine, in seveda poskrbel za obdelavo zapuščene in Nemcem odvzete posesti.« (Starič Vodušek, str. 336).

Po sovjetskem vzoru so uvajali kolhoze

Agrarna reforma pa ni privedla do napredka v kmetijski proizvodnji, temveč celo do njenega nazadovanja. Če so bila prej velika (kulaška) posestva še zmožna proizvesti tržne viške, pa zdaj »novi lastniki niso bili povsod takšni, da bi znali dodeljeno jim zemljo obdelovati tako, da bi dajala presežke« (Čepič, 1999, str. 180). Mali kmetje so pridelovali bolj ko ne za svoje potrebe, tako da se je delovanje trga kmetijskih pridelkov znašlo v še večjih težavah. »Agrarni reformi kot politično-ekonomskemu ukrepu, s katerim si je nova državna oblast v času svoje krepitve zagotovila politično podporo, je na področju kmetijske politike sledilo njeno nasprotje. To je bila kolektivizacija, označena z združevanjem majhnih individualnih kmetijskih proizvajalcev« (Čepič, 1995, str. 254). Na tej podlagi so leta 1949 ustanavljali kmečke obdelovalne zadruge (KOZ), jugoslovanska oblika sovjetskih kolhozov. Med ljudstvom se jih je po njihovi kratici prijelo šaljivo poimenovanje »koze«.

Konec v: Pokrajinski arhiv Maribor, razstava Socialistični puntarji, komunistični režim, nasilje nad kmeti, zadruge [2]